H. P. Lovecraft: Primer Charlesa Dexterja Warda

Založba: LUD Literatura (knjižna zbirka Piknik)
Leto izida: 2023
Prevod: Jernej Županič
Spremna beseda: Igor Harb

Pred leti sem gledal film z naslovom Tiho mesto (A Quiet Place, 2018). Film se začne, zaslišijo se tihi koraki in pojavijo se neme figure, ljudje v izpraznjenem mestu. Trudijo se biti povsem neslišni in filmu ni treba razložiti, da to počnejo zato, ker nočejo, da bi jih nekdo ali nekaj slišalo. Tisto, kar pride in odnese vsakogar, takoj ko kihne ali zakašlja, pa ostane neznano in skrito – a zgolj prvih deset minut filma. Izkaže se, da gre za nekakšno pošastno bitje, ki ga privabi hrup, in čeprav je strašno, filmu po tem nikoli več ne uspe poustvariti tega pretečega občutka groze, ki ga je ustvaril na samem začetku.

To ni recenzija zgoraj omenjenega filma, v resnici je recenzija romana Primer Charlesa Dexterja Warda, ki je v slovenskem prevodu Jerneja Županiča letos izšel v žanrski zbirki Piknik pri založbi LUD Literatura. Zakaj torej toliko besed o nekem določenem žanrskem filmu? Primer je izjemno delo svojega žanra, saj ne naredi napake omenjenega filma, ki ima sicer obetaven začetek, poln dobrega suspenza, a je kot celota slab. Kvaliteta prvih desetih minut Tihega mesta pa tako kot kvaliteta Lovecraftovega Primera izvira iz povsem preproste resnice o človeški naravi: kar je skrito, želimo razkriti. Vedeti želimo, s čim imamo opravka, in ko izvemo, smo pomirjeni, tudi kadar je resnica strašna. Živeti v dvomu pa nam je neznosno in strašljivo. 

Na tem občutku groze temelji večina grozljivk: na skrivanju in izmikanju zaznavi. Vse prepogosto pa je na koncu vse to le izgovor za hipni občutek groze, ki nemudoma zbledi, ko se stvar prikaže, ko skoči iz svojega skrivališča in napade. Zbledi pa zato, ker v tistem enem hipu vprašanje prejme odgovor, kar je skrito, pa s tem prejme konkretno podobo in tako za vedno izgine iz naše domišljije neskončno najstrašnejših možnosti. To ne velja za vse filme in knjige tega žanra, nekaj jih je namreč, ki jim vse do konca, pa tudi po koncu uspe skrivnost ohraniti nepojasnjeno. Dober primer tega je film Stvor (The Thing, 1982), kjer nikoli ne izvemo, kakšna je resnična podoba stvora ali kakšni so njegovi nameni, izvemo le to, da lahko svoj videz prilagaja in spreminja, da je lahko videti kot kdorkoli in kot vsakdo. Podobno velja za film Zlo za petami (It Follows, 2014), v katerem se neka zlovešča sila skriva za neznanimi obrazi in svojim žrtvam brez prestanka sledi s počasnimi koraki. Vse te ideje pa so vsaj v neki meri vzklile na kozmičnem zelniku ameriškega pisatelja H. P. Lovecrafta, ki je v svojem pisanju zamolčano in neodgovorjeno pripeljal do njune skrajnosti: Pogosto so besede in opisi le približek resnici, ki se opisu izmika.

Bralec Primera tako na primer izve, da je nekdo »v snegu odkril par nenavadnih, a povednih sledi«, a na kakšen način povednih, ne izve nikoli. Sliši za »grleno, gnusno, vlažno kašljanje ali grgranje, ki je bilo krik«, a od kod je prišlo, čigavo je bilo, vsa ta vprašanja ostanejo brez odgovorov, tudi ko se Primer konča. Pripovedovalec omeni nekaj, kar zveni kot »monotono tuljenje, stokanje zbora, ki pada v pogubo, ali kot brezupen tulež trpečega in potolčenega mesa brez uma«, a še v isti sapi prizna, da »s tem še vedno ne bi resnično zapopadli […] tonov, ob katerih je človeka mrzlo zaskelela duša«. 

Ko se gibljemo v najtemnejši temi in je vsakršno podobo nemogoče prepoznati, domišljija zakrpa vse vrzeli, saj človeški um skuša razumeti in po odgovorih hrepeni. Kaj povzroča tisti zvok? Kaj polzi po steni in po tleh? Čigav je glas monotonega tuljenja, če ni živalski in tudi ne človeški? Po odgovorih pa hrepeni tudi sam Charles Dexter Ward. Kot Odisej pri sirenah se Ward brani voska v ušesih, da bi slišal, kar človeku ni bilo dano slišati, ne da bi ob tem propadel. Je »zagnan, študiozen in radoveden«, ta radovednost pa je nazadnje zanj tudi pogubna.

Lovecraftov suspenz v veliki meri temelji na tem, da je tudi bralec tak – da bere, ker je radoveden in želi spoznati. Čim bere, se tudi že sprašuje in čaka na odgovor, ki ga nikoli ne dobi. Bralec izve za »rahlo odškrnjena prepovedana vrata« in izve za »grozljive krajine praznine na drugi strani«, a jih nikoli ne uzre. Dobi zgolj zlovešč namig na odgovor, ko vidi, kaj se je zgodilo tistemu, ki jih je uzrl. V tem smislu je Lovecraftu v svojem pisanju uspelo storiti tisto, kar velja tudi za katarzo najboljših tragedij: lik propade, da nam ni treba. Lik propade, mi pa se lahko iz njegovih napak učimo.

A vendar je to žanrsko, domišljijsko delo. Kako bi se torej jaz lahko znašel v takšni situaciji? Kakšno spoznanje mi je protagonist kupil s svojim propadom? Kaj ima vse to grleno kašljanje in grgranje opraviti z mano? Tako nekako bi se lahko povsem upravičeno vprašal kak žanrski skeptik.

Naj zato najprej izpostavim, da je Primer Charlesa Dexterja Warda tudi umetniško literarno delo, ki se zaveda vseh potencialov besednega medija in jih zna tudi uporabiti. Zaveda se seveda tudi svojega žanra in zato besedni medij uporabi tako, da v bralcu krepi in stopnjuje občutek groze. Groza temelji na ideji, ki sem jo že prej na dolgo in na široko razložil (strah pred neznanim in neodgovorjenim), vendar pa h grozi prispeva že tudi sama oblika romana. Napisan je namreč kot nekakšno znanstveno poročilo, ta pa pogosto stremijo k objektivnosti in preverljivosti. Pripovedovalec oz. poročevalec Primera tako ne more biti nezanesljivi pripovedovalec, v resnici je ravno nasprotno: najbolj zanesljivi pripovedovalec, znanstvenik, ki so mu na voljo vse prej kot zanesljivi viri.  

A že ga spet slišim, tega žanrskega skeptika: »A še vedno mi nisi odgovoril na vprašanje, kaj ima vse to opraviti z mano in z družbo, v kateri živim!« Res je, nisem. A odgovor na to vprašanje se pravzaprav skriva že v vsem, kar sem malo prej napisal. Naj zdaj vse skupaj osvetlim in povežem v odgovor, ki bo (upam da) potešil tudi našega skeptičnega prijatelja.

To je zgodba, napisana za sodobni čas. Živimo v času, v katerem je vsak kotiček zemeljske oble zabeležen na nekem zemljevidu, razkrite so nam vse skrivnosti o premikanju nebesnih teles, o delovanju naših teles, o snoveh, ki sestavljajo svet, o boleznih in zdravilih, o zgodovini sveta do pred štirih bilijonov let in še veliko več. Znanost išče odgovore z uporabo empiričnih metod in iz dneva v dan odkriva nove resnice in definicije, če si sposodim besede velikega Douglasa Adamsa, »življenja, vesolja in sploh vsega«. Znanost je človeka postavila na tron, tako visok, da se v svojih mislih upravičeno počuti kot gospodar vsega sveta, s skoraj božansko pravico, da poseže po vsem in vsaki stvari.

H. P. Lovecraft pa je v svojem pisanju ta prestol znanosti postavil pod vprašaj in v razčarani svet ponovno vpeljal misterioznost, ki ga nobena znanstvena metoda ne zmore razložiti. V celoti ga ne moremo niti ubesediti. Ostanejo nam le namigi, ki zbujajo več nemogočih vprašanj, kot obstaja odgovorov nanje. Svarilo pa je v nasprotju s tem, kar se izmika vsakršnem opisu, preprosto: »ne priklicuj ničesar, česar ne bi mogel tudi odklicati – […] ničesar, kar lahko proti tebi sámo prikliče kaj, nasproti čemur utegnejo vsa tvoja najmogočnejša sredstva ostati brezmočna«. Ali še preprosteje, »da obstajajo meje, ki naj jih ne bi človek nikoli prestopil«.

A komu je torej ta roman namenjen? Pri žanrskih delih je vedno treba ločiti med tistimi, ki bi jih zares lahko cenil le nekdo, ki je ljubitelj žanra, in tistimi, ki bi jih brez zadržka lahko priporočal v branje tudi vsem, ki so do žanra nezaupljivi (in ki so se po nekem slučaju znašli tudi v tem mojem besedilu). Prepričan sem, da Primer sodi med slednje – morda nam ne more povedati veliko o kozmičnih grozotah, ki tičijo za rahlo odškrnjenimi prepovedanimi vrati, nam pa lahko zato pove veliko o nas samih.

A preden roman dokončno ovrednotim, moram nekaj besed nameniti še prevodu. Slovenski prevod je resnična preslikava Lovecraftovega sloga, ne le iz enega jezika v drugega, pač pa tudi iz enega kulturnega prostora v drugega in povsem drugačnega. Jernej Županič se v svojem prevodu poigrava z vrstnim redom besed, da poudari točno določeno podrobnost in v bralcu zbudi točno določeno čustvo. Zveni besed odzvanjajo tudi njihov pomen; zbujajo nelagodje in namigujejo, kjer in kadar je to potrebno. Hkrati pa se s tem pesniškim posluhom za jezik pripoved nikoli ne oddalji od znanstvenega, poročevalskega sloga, ki ga roman zahteva. Vredno se mi zdi omeniti, da kvalitetni (s tem pa mislim umetniški) prevodi žanrskih romanov niso standard. Vse prepogosto se mi namreč zdi, da se prevajalci žanrskih del ne zavedajo vseh pripovednih in umetniških zmožnosti slovenskega jezika, pa tudi ne njegove prožnosti. Stavki, ki jih prevajajo, so nemalokrat suhoparni, in ker je večina žanrskih del prevedenih iz angleščine, v svoji strukturi pogosto ostajajo angleški. A vsake toliko se na policah knjigarn pojavi prevod, ki si oznako umetniškega vsekakor zasluži in sčasoma postane kulten. To so na primer vsi prevodi Dušana Ogrizka (od Hobita do Zemljemorja), Kendov prevod Harryja Potterja, Kodrejev prevod Štoparskega vodnika po galaksiji in ne nazadnje tudi prevod pričujočega romana.

Primer Charlesa Dexterja Warda je roman, ki se zaveda svojega žanra in ga tudi obvlada. V mediju besed uporabi prav njihovo odsotnost in molk, da v bralcu ustvari preteč občutek groze, ki ga stopnjuje vse do konca. Ker neizrečeno in neodgovorjeno ostane tako tudi, ko se zgodba konča, bralca občutek groze spremlja še potem, ko knjigo odloži. Zaradi vsebine romana, ki problematizira človeško željo po spoznanju, in zavoljo pesniškega jezika, spretno prenešenega v slovenščino, pa Primer ni le kvalitetno žanrsko delo, pač pa je tudi resnično umetniško.

Uredili: Eva Ule in Hana Podjed
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.