Gorazd Garvas: Feuer frei
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2021
Avtor romana Feuer frei, podpisan s psevdonimom Gorazd Garvas, je v intervjuju z urednikom knjige Aljošo Harlamovom dejal, da ga je ob pisanju tega avtobiografskega dela spremljala tudi misel o visoki toleranci, ki jo ima do nasilja slovenska družba. O nasilju je vedno težko spregovoriti, čeprav je v vseh svojih kompleksnih oblikah posredno ali neposredno prisotno v življenjih vseh. Kljub temu si o njem dovolimo razpravljati samo v določeni meri, priznati si dovolimo le, da nasilje obstaja in da smo ga kot družba sposobni obsoditi. Toda ko se soočimo s težavnostjo razumevanja določenih okoliščin in iskanjem razlogov za vzgibe in povode, iz katerih se nasilje poraja, pogosto ostajamo tiho, in prav diskurz, ki je pogosto zamolčan, avtor v tem romanu prikaže z vsemi neprijetnimi podrobnostmi.
V prvoosebni pripovedi, ki jo sestavljajo kratka poglavja, zapisana po pripovednem postopku nizanja »flashback« trenutkov, Gorazd opisuje svoje odraščanje v nefunkcionalnem okolju z družino, v kateri je med družinskimi člani prisotne več neprijetne napetosti kot ljubezni. Deček, kasneje dijak in študent, svojo preteklost prikazuje z uporabo sedanjika, kar zgodbi dodaja občutek avtentičnosti – dogaja se nekaj, kar se lahko v vsakem trenutku dogaja tudi v neposredni bližini bralca, čeprav je zaradi prikazanih zgodovinsko-socialnih okoliščin mogoče razbrati, da gre za obdobje nekaj deset let nazaj. Gorazd tako v času turbulentnih razmer, v času, ko svet dobiva neko novo, na prvi pogled privlačno kapitalistično podobo, gradi in vzpostavlja najosnovnejše – lastno identiteto. Avtorjevo zanimanje za oblikovanje posameznikove identitete tako postane idejno središče romana, okrog njega pa so nanizani različni prizori iz obdobja Gorazdovega odraščanja. Ti bralcu omogočajo, da ga spoznava v njegovi povsem naravni, surovi podobi, ta pa se z različnimi dogodki vztrajno spreminja in postaja čedalje temačnejša.
Toda kdo je pravzaprav Gorazd in na kakšno mesto se kot lik postavlja v slovenski literaturi? Gorazd je najprej otrok, ki se že od malih nog srečuje z različnimi razočaranji in krivicami. Te se sprva dogajajo že znotraj njegove osnovne celice – družine, kmalu pa se občutki zavrženosti, osamljenosti, krivičnosti in odtujenosti razširijo tudi na druga področja njegovega življenja. Z nasiljem se srečuje tako doma kot v šoli, z njim pa se aktivno ne želi in ne zmore soočiti. Kasneje, v poznejših letih najstništva in svojih zgodnjih dvajsetih, je Gorazd posameznik, ki se zaradi utesnjujočega občutka nemoči začne zatekati k temačnim fantazijam in poveličevanju idej, ki mu, čeprav so (vse bolj) nasilne in brutalne, paradoksalno nudijo zavetje. Gre za poskus identifikacije in nenehno željo po izpolnitvi občutka pripadnosti in bližine, h kateri si vztrajno prizadeva. Ker svojega mesta Gorazd ne najde med vrstniki, z izpolnitvijo mladostnih ljubezenskih pričakovanj, s sprejetostjo v družini ali uspehom v šoli, ga začne iskati znotraj agresivnejših družbenih struktur. Postane »skinhead,« svoja zanimanja pa povsem posveti metal glasbi, vojni literaturi, zgodovini in vse bolj ekstremističnim temam, v katerih želi poiskati svoje zatočišče in občutek sprejetosti.
Kar v Gorazdovih razmislekih preseneti, je njegova sposobnost samorefleksije in dovzetnost za zunanje in notranje dražljaje, ki so depresivni in utesnjujoči. Sam se svojega položaja, družinske situacije, družbene nemoči očeta, osamljenosti in ljubezenskih razočaranj zaveda, kljub temu pa je očitno, da na osebni ravni ni zmožen narediti sprememb, ki bi vplivale na njegovo boljše počutje v družbi. V trenutku samote tako ob poslušanju plošče Gran turismo skupine The Cardigans razmišlja: »Njen vokal je v redu, seveda je v redu. Toda tekst govori o živem človeku, o nekom z resničnimi čustvi, s katerimi se povezuje z drugimi ljudmi. Zabadajoča patetika, ki le zelo približno naglaša moje ždenje v sobi, željo biti v mestu, /…/ Nekje s sošolci, s prijatelji.« Tudi o nasilju, ki ga začne še posebej idealizirati po ogledu filma American History X, je sposoben samo razmišljati in o njem sanjariti, opaziti pa je mogoče, kako je vdor nasilja v njegovo zavest neposredno povezan z razmišljanjem o družini in odraščanju. S svojimi mislimi se tako skuša na svoj način maščevati za občutja nemoči in krivice, ki jih je doživljal že kot otrok, pomanjkanje občutka varnosti in željo po nadzoru pa nadomešča z nasilnimi idejami. O liku iz filma American History X, ki temnopoltemu moškemu s škornjem stopi na zatilje, da mu zdrobi zobe ter stre lobanjo, Gorazd med drugim razmišlja: »Derek Vinyard je vse, kar moj oče ni. Pri njem se vidi, da ne potrebuje ne uniforme, ne našitkov, da bi bil moški. Ponoči, samo v vojaških čevljih, s svastiko, vtetovirano na prsih, vzame pištolo in zaščiti svojo družino. Posterli dva nigra, ki mu, enako kot čefurji pri nas doma, poskušata spizditi avto. Tretjega prisili, da leže in ugrizne v robnik. Moj oče ni sposoben nikogar prisiliti nič.« Mestoma se zdi, da ima Gorazd še najbolj ljubeč odnos s svojo materjo, toda tudi odnos med njima je pravzaprav odtujen, saj je mati, razočarana zaradi dejanj očeta, povsem prezrla Gorazdovo nenavadno obnašanje in osamljenost v obdobju odraščanja.
Praviloma so vsa poglavja v zgodbi poimenovana s črko X, izjema so le tista poglavja, ki so poimenovana z imeni ali vzdevki deklet, s katerimi se je Gorazd družil ali srečeval v obdobju odraščanja in so ga ta srečanja tako ali drugače zaznamovala. Z dekleti nikoli ne pride do ljubečega stika ali romantičnega razmerja, z njimi je v najboljšem primeru le v prijateljskem odnosu, toda tudi ti odnosi ne trajajo dolgo. Gorazd se pogosto zateka v alkohol, zaradi katerega nemalokrat tudi sam sebi prepreči, da bi v določenem odnosu napredoval. Pravzaprav se zdi, da gre za obliko sabotaže, s katero se izogiba soočenju z nesamozavestnostjo in nezmožnostjo gradnje odnosov. Prav tako se v pripovedi avtor ne izogne niti tematiki spolnosti, ki igra pomembno vlogo pri oblikovanju Gorazdove poškodovane identitete. S spolnostjo in sprejemanjem lastnega telesa – med drugim se v svoji mladosti sooča tudi s prekomerno težo – ima velike težave. V zgodbi tako naletimo tudi na prizore spolnosti, ki vzbujajo nelagodje, saj prikazujejo spolne izkušnje odraščajočih otrok. Gorazd med drugim uživa tudi v trpinčenju sošolk, ki so ga deležne s strani ostalih fantov, sam pa možnost, da pri tem sodeluje vsaj kot opazovalec, občuti kot pripadnost družbi: »Lepo je, ko me tisti, ki so me še včeraj poniževali, zaupno gledajo, in mi dajo pomembno nalogo, izslediti, kje bodo naše sošolke zapustile šolo, da jih bodo lahko prestregli. Tako prijeten občutek je to. Da si koristen del nečesa.« Proti koncu knjige Gorazdove fantazije postajajo čedalje bolj krvave in nasilne, med drugim razmišlja tudi: »/…/ v lepi jakni sem, star sem triindvajset, družim se s fanti in z dekleti in me nobena noče. Preprosto spolzijo mimo, medtem ko se jaz davim v krču butajoče krvi. In res razmišljam, da bi bilo najlepše vzeti pištolo in streljati. Uničiti nekaj lepega. Mogoče bi bila avtomatska puška boljša. Krogle, ki svedrajo po telesih.«
Ob koncu prvega dela zgodbe beremo, kako se Gorazd pridruži pogovorni skupini za samopomoč, o spremembi njegovega razmišljanja in izboljšanju mentalnega počutja pa lahko le sklepamo. Toda tu se roman še ne konča. V dodatnem prizoru, ki je od prve celote ločen s ponovljenim naslovom Feuer Frei, spremljamo brutalno, zelo nazorno prikazano nasilno dejanje, ki bralca ob koncu postavi še pred zadnjo preizkušnjo in razmislek. Gorazdova zgodba je z izjemo tega dejanja, ki ga lahko razumemo tudi kot še eno nasilno fantazijo ali možnost, kaj bi se v resnici lahko zgodilo, zapisana po resničnih dogodkih. Jezik na slogovni ravni ohranja preprostost, pogosto je tudi zelo ekspliciten in vulgaren, kar je lahko bralcu mestoma naporno. Hkrati se ob branju besedila Feuer Frei postavlja vprašanje, na kakšen način še lahko na jezikovni ravni avtor bralcu posreduje notranje doživljanje tako poškodovane osebe, ki odpoveduje v okviru vseh družbenih struktur. Ali bi lahko bilo notranje doživljanje Gorazda sploh drugačno? Delo odpira tudi številna vprašanja o nasilju; kako se to poraja, iz katerih čustev vznika, v kolikšni meri izvorno družinsko okolje odloča o prihodnosti posameznika, kolikšno odgovornost v trenutku ekstremnih nasilnih dejanj nosi družba in ali je v primeru takšnih dejanj sploh kaj prostora za razumevanje. Feuer frei je vsekakor knjiga, ki preizkuša bralca in njegove meje, hkrati pa ga bo bodisi popolnoma odvrnila ali pa ponovno nagovorila k branju.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic