Goran Vojnović: Zbiralec strahov
Založba: Goga Leto izida: 2022
»Literatura je vedno vračanje k tistemu, kar te tišči, k strahovom, je sestavljanje sveta na novo,« je na lanskem knjižnem sejmu povedal Goran Vojnović. »Ko stvari ubesediš, jih lažje razumeš.«
Njegova zbirka esejev Zbiralec strahov je prav to – je razmislek o vsem, kar ga tišči, je poskus razumevanja sveta, ki je razpadel, in tistega, ki je ostal. Vojnović raziskuje teme jezika in identitete, preteklosti in nostalgije, zgodovine in vojne, vse to pa podaja preko lastne izkušnje, kar zbirko naredi pristno in prepričljivo. Pred nas razprostre svoje strahove, negotovosti in svoje človeške napake, prav s tem pa se nam približa in nam na nevsiljiv način ponudi zrcalo. Ravno ta brezkompromisnost do sebe namreč bralcem omogoča poistovetenje in obenem distanco, ki jo potrebujemo za samorefleksijo. Dober primer tega je esej »Bog na vlaku«, v katerem Vojnović odprto pripoveduje o nelagodju, ki ga je v njem sprožil temnopolti posebnež na vlaku. Ob dogodku premišljuje: »A obžalovanje mojega strahu me ni ne pomirjalo ne odreševalo občutka krivde. Bilo me je sram. Sram me je bilo, ker je bil moj strah močnejši od mojih prepričanj. Sram me je bilo, ker sem se počutil ogroženega, čeprav bi moral vedeti, da nisem.«
Mnogim njegovim strahovom (in s tem tudi esejem v zbirki) je skupen občutek nepripadanja, ki ga je spremljal v času odraščanja, ko je njegov moto postal: »Ne pripadam, torej sem.« Kot del druge generacije priseljencev se je znašel ujet med dvema svetovoma. Od vrstnikov ga je ločevala vojna, ki je grozila njegovim sorodnikom in je bila na drugi strani sošolcem popolnoma tuja. Ravnodušnost okolice je tako njega kot njegovo družino jezila, vendar ob tem pristavi: »Danes vem, da smo bili jezni nanje samo zato, ker smo jim zavidali njihovo brezbrižnost in nedolžnost.« Prav ta empatija, ki spremlja intimne in pretresljive uvide v zbirki, je tisto, kar ji doda toplino, saj se avtor vedno znova trudi, da ne bi obsojal, temveč razumel.
Drugi vidik nepripadanja Vojnović odlično prikaže z razmisleki o jeziku in njegovi tesni povezanosti z identiteto. Tako kot se je znašel med dvema prostoroma, je bival tudi med dvema jezikoma, jezikom staršev in jezikom okolice. Medtem ko njegova materinščina »ni pripadala konkretnemu prostoru«, mu je bil jezik onkraj meja njegove družine bolj ali manj tuj.
Tudi po srednji šoli občutek nepripadnosti ni izginil – vse dokler ni »temu občutku podaril glasu in ga pustil, naj zakriči«. Ta krik je bil njegov prvi roman, Čefurji raus!, ki mu je nato sledil še en krik, Jugoslavija, moja dežela. »Po njem je moje nepripadanje lastni okolici postalo uradno. Oziroma je postalo piar,« pravi Vojnović. V vseh njegovih romanih igra jezik pomembno vlogo in avtor poudarja, da za vsako zgodbo išče pravi jezik, kajti »brez tega je samo zgodba«.
Pravi jezik mu je uspelo najti tudi za Zbiralca strahov. Piše namreč komunikativno in hkrati literarno, dostopno in hkrati poglobljeno. Takšen slog je za njegovo sporočilo zelo učinkovit, saj postanejo eseji v enaki meri dostopni tako ljudem, ki se profesionalno ukvarjajo z literaturo in humanistiko, kot tudi tistim, ki se ne. Nevzvišenost pisave tako knjigo odpira širšemu bralstvu, ne da bi ji to kakorkoli odvzelo veljavo, in dokazuje, da za podajanje poglobljenega premisleka niso nujno potrebne velike besede in zapletene stavčne strukture.
Čeprav zbirka verjetno bolj pritegne tiste bralce, ki so doživeli Jugoslavijo in spremljali potek vojne v Bosni, se mi zdi skoraj še pomembnejše, da jo berejo mladi. Za Vojnovića bi morda lahko rekli, da je pisec Jugoslavije, in ta knjiga pravzaprav pokaže, zakaj je tako. Ko odvija teme nostalgije, osebnih in kolektivnih travm ter zgodovine in vojne, je jasno, da so njihove posledice še zmeraj vidne in občutene. In medtem ko se mladi na to temo pogosto odzivajo z odporom ali brezbrižnostjo, bi to knjigo v prvi vrsti priporočala prav njim – govori namreč o tem, zakaj je preteklost nujno ozavestiti na globlji ravni. Zdi se mi, da se to še posebej izkristalizira v eseju z naslovom »Kaj si misliš o Radovanu Karadžiću?«, v katerem se Vojnović spominja trenutka, ko mu je naslovno vprašanje na zabavi po vilenskem knjižnem sejmu zastavil mlad fant. Fanta je Karadžić, vojni zločinec, fasciniral zaradi svoje »inteligence«, kar je Vojnovića pretreslo. Zapiše: »Vojna, ki je mene tako zelo zaznamovala in ki je bolj kot karkoli drugega izoblikovala moje razumevanje sveta in človeka, je bila zanj le dogodek iz zgodovine, ali, če smo natančnejši, le prizor iz mimobežnega filma. […] In kmalu to sploh ni bila več vojna, marveč le še simpatično izhodišče za ‘intelektualno’ debato.«
Vojnovićeva zbirka esejev je zaokrožena celota, v kateri se pletejo in prepletajo teme, ki so ga najgloblje zaznamovale in h katerim se vedno znova vrača, jih preobrača in premišljuje. Ponuja uvid v družbo in človeka, to pa počne s posebno tankočutnostjo in bolečino, ki se bralca dotakne v mnogih pogledih. Knjiga ostaja aktualna, saj se teme, ki jih obdeluje, vedno znova izkažejo za nepreživete. Jugoslavije sicer ni več, so pa ljudje, njihov spomin in prastari strahovi.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Saška Maček
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
