Goran Marković: Beograjski trio
Založba: Mladinska knjiga Leto izida: 2021 Prevod: Urban Vovk
Roman izven forme romana dokumentirano popisuje eno izmed najbolj turbulentnih obdobij v Titovi Jugoslaviji. Srbski scenarist, režiser in pisatelj Goran Marković v svojem delu Beograjski trio na začetku romana s pojasnilom, da je pred bralcem arhivsko gradivo nekega zgodovinskega obdobja v Jugoslaviji, in na koncu v epilogu z nekakšnim celovitim pojasnilom napisanega, oblikuje okvir romana, kjer so v kronološkem redu razvrščeni raznovrstni materiali, od poročil, osebnih dnevnikov, diplomatskih korespondenc, pisem, policijskih, vojaških in meteoroloških poročil do šifriranih vohunskih sporočil, potrdil in pričevanj prič o dogodkih. Vsi ti dokumenti tvorijo Markovićev roman in kot sestavljanka, ki skozi motive Golega otoka, informbiroja, spora med Titom in Stalinom ter političnega dogajanja takratne povojne Jugoslavije tematsko razodevajo Titovo Jugoslavijo.
Roman je razdeljen na sedem poglavij in epilog. Dva izmed glavnih akterjev romana sta resnična oseba in pisatelj Lawrence Durrell, ki se kot tiskovni ataše s svojo ženo preseli v Beograd, in Vera, učiteljica srbohrvaškega jezika. Čeprav v romanu nekako spremljamo njuni poti med bivanjem v Jugoslaviji, pa za razumevanje celotne situacije niso nič kaj manj pomembne ostale politične in stranske osebe, ki jih spoznamo v opisih v ministrskih dokumentih, korespondencah in poročilih. Če nam osebni dnevniki (eden takšnih je ravno Verin dnevnik, ki ga piše in skriva na otoku, kamor so v imenu prevzgoje poslali politične nasprotnike takratnega režima in simpatizerje Stalina) in pisma ljudi prikažejo njihovo subjektivno dojemanje družbenega v državi, pa so nam na drugi strani državna poročila in korespondence pomembna predvsem zato, da lahko ločeno od osebnega pripovedovanja razumemo politično in družbeno situacijo v naši bivši skupni državi.
Goran Marković je trideset let zbiral različne podatke, gradiva in prisluhnil mnogim ljudem, izgnanim na Goli otok, preden se je lotil pisanja tega romana, kjer mojstrsko prepleta fikcijo in resničnost. Poleg že omenjenega Lawrenca Durrella je ena takšnih resničnih oseb še Aleksandar Ranković skupaj z drugimi člani partijskega vrha. Kot že omenjeno se zgodba začne s selitvijo Lawrenca Durrella v Beograd, kjer kot kulturni ataše opravlja vlogo vohuna britanskega veleposlaništva. Da se zgodba ne vrti zgolj okoli posledic političnega razdora med Stalinom in Titom, pisatelj poskrbi z vložkom ljubezenskega trikotnika, v katerem se znajde Durrell, ko začne ljubimkati s svojo učiteljico srbohrvaškega jezika, Vero. Njuna afera traja vse do izgona Vere na sveti Gurg, nedaleč od Golega otoka.
Branje romana steče dokaj hitro, kljub temu da zaradi različnih ministrskih korespondenc knjiga od bralca zahteva nekoliko pozornosti. Dobila sem občutek, da zgodba, kljub spretno ulovljenemu utripu takratne Jugoslavije, ni vsebinsko bogata. Zdi se, da bi takšne vrste roman lahko imel neomejeno število strani, saj arhivske dokumente določenega obdobja zgolj podaja. Raziskovanje nekega temačnega obdobja v zgodovini je zaradi podajanja dogodkov in dobesednih navedkov, ki dajejo vpogled v realno stanje takratne države, lahko zanimivo in tudi poučno.
Da pa bi roman vseboval vsaj kanček nekega osebnega zapleta, značilnega za tovrstno zvrst, avtor poskrbi s tem, da vanj vključi vohuna Durrella in na ta način zagotovi, da vse skupaj vendarle ni zgolj nizanje podatkov in dejstev. Ravno z umestitvijo Durrella v to realno in nejasno stanje se začne Markovićevo domiselno prepletanje fikcije na eni in resničnosti na drugi strani.
Prav tako lahko ravno v dobesednih navedkih odkrijemo samega Durrella, ki se nam ob stavkih, kot so »Če me hočete zares spoznati, boste pozneje gotovo odkrili, da tisti izmed nas, ki globoko čutimo in se vsaj troho zavedamo nerazrešljive zmešnjave, ki jo predstavlja človeška misel, ne poznamo drugega odgovora kot – ironično nežnost in molk«, zazdi nekoliko skrivnosten, filozofski, nekoliko nad oblaki. Da se bolje kot v politiki znajde za pisalnim strojem ob pisanju romanov in prijateljevanjem s svojim pisateljskim kolegom Henryjem Millerjem in njegovo Anaïs Nin, ki sta oba prav tako omenjena v romanu, lahko sklepamo po še eni Durrellovi misli »Človek mora narediti vse, da bi si ohranil spomin. V njem je najti tako veliko skrivališč.«
Knjiga zaradi različnih državnih dokumentov in korespondenc, katerim se na različnih straneh pridružijo še osebne izpovedi, od bralca zahteva zbranost in na drugi strani, zaradi lažjega razumevanja ter sledenja, še vsaj nekoliko osnovnega vedenja o političnem in družbenem stanju v takratni Jugoslaviji. Tudi če slednjega ni, bo bralcu pestra zgodba, ki jo je za nas spisal Marković, razumljiva in mu bo vsaj malo odstrla pogled v stanje takratne Jugoslavije, v kateri se je po idejnem razhodu med Titom in Stalinom po drugi svetovni vojni začelo s strogim preganjanjem prosovjetskih somišljenikov, kar je kasneje tudi privedlo do ustanovitve prevzgojnega zapora na Golem otoku, kjer je potekala prevzgoja vseh tistih, ki idejno niso bili na pravi strani.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
