Giorgio Agamben: Moč misli

Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Koda)
Leto izida: 2021
Prevod: Vera Troha 
Spremna beseda: dr. Peter Klepec in dr. Boštjan Nedoh

Giorgio Agamben ni nobena neznanka sodobni (zlasti politični) filozofski misli, saj so njegovi prispevki – predvsem njegovo temeljno delo Homo sacer (gre za projekt, ki ga je otvoril leta 1995 izdani Homo sacer: suverena oblast in golo življenje (slov. prev. Agamben 2004), sklenilo pa 2014 izdano delo L’uso dei corpi, in v celoti obsega devet knjig ter čez tisoč tristo strani) – pretresli svet kritičnega uma nasploh. Še več, dandanes pravzaprav sodi med najbolj znane filozofe svetovnega kova. Zaradi svojih pronicljivih in nekonvencionalnih razprav je deležen strastnega nasprotovanja pa tudi podpore (prah v zadnjem času dviguje njegova primerjava virusa s katastrofami 20. stol. in PCT-pogojev kot ekvivalentne nošenju Davidove zvezde).

Pričujoče delo Moč misli (oziroma v izvirniku La potenza del pensiero) časovno gledano predstavlja »predhodnika« temeljnega prispevka italijanskega filozofa. Kot v zaključnem »recenzentskem« razdelku knjige pojasni dr. Boštjan Nedoh, gre za zbirko »Agambenovih spisov in konferenčnih prispevkov« časovno lociranih nekje v osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Vendar to še ne pomeni, da prispevki, zbrani v delu Moč misli, predstavljajo zgolj zapiske ali nekakšne »ostaline« Agambenovega antološkega dela. Ta predavanja namreč odlično, celovito ter zgoščeno funkcionirajo kot samostojne celote. Tematike nekaterih so v delu že popolnoma zaokrožene, premise iz nekaterih med njimi pa avtor uporabi in nadalje razvija tudi v svojem temeljnem delu.

La potenzia del pensiero je sestavljena iz treh delov (Jezik, Zgodovina in Zmožnost), ki vsak posebej vsebujejo po sedem predavanj, katerih tematiko nakazuje že sam naslov – moč misli. »Če se je namreč Agamben v svojih prvih delih ukvarjal s problematikami človeka brez vsebine, otroštva, besede, jezika in smrti, je sedaj, v delu Moč misli, jasno, da ga vsa tematika izvorno zanima zato, ker je povezana s kategorijami moči, zmožnosti in potencialnosti. Prav te tvorijo osrednjo rdečo nit vseh njegovih razprav v delu Moč misli,« v spremni besedi zapiše dr. Klepec. Skozi delo se pomika od različnih aspektov zmožnosti mišljenja, pri čemer se opira na svoje največje vzore (kot so npr. Foucault, Heidegger, Arendt, Schmitt, Benjamin, pa vse tja do antike in s tem Aristotela ter Platona), ki jih nato problematizira, hkrati pa skuša razrešiti nekatere provokativne tematike (dotakne se npr. razlogov za Heideggerjevo simpatizacijo z nacizmom, pomena Platonovega Sedmega pisma in druge). Ob reševanju in dekonstrukciji tovrstnih tematik se opira na impresiven opus literarnega, zgodovinskega, filozofskega in pravnega (ki je navsezadnje tudi njegovo središčno področje) znanja, s katerim že na osebni ravni pokaže, koliko moči in zmožnosti premore mišljenje.

Nasploh se v celotnem opusu La potenzia del pensiero osredinja na pojem nezmožnosti (oz. natančneje na Bartlebyevo »I prefer not to« ali v nekoliko okorni slovenski različici »Raje bi, da ne«), ki ga nato povezuje s temeljnim obstojem človeka – po besedah dr. Klepca: »Za Agambena je človek žival, ki zmore svojo lastno nezmožnost[1], in človekova potencialnost ali zmožnost se meri, izhajajoč iz brezna njegove lastne nezmožnosti. Zmožnost ali potencialnost je namreč predvsem v tem, da nečesa (še) ne naredimo[2]. To pa po drugi strani pomeni, da človek kot bitje potencialnosti nima nekega bistva, telosa ali namena. Človek je za Agambena žival, ki ničemur ne služi, ki nima nobene (posebne) naloge, ki nima kake (posebne) biološke ali kakršnekoli druge funkcije. […] Človek za Agambena […] nima nobenega višjega poslanstva, namena, usode. Človek je preprosto bitje moči, zmožnosti, možnosti, potencialnosti, je un essere di potenza[3].«

Večina v delu Moč misli zbranih besedil zahteva dokaj visoko stopnjo seznanjenosti s precej širokim spektrom filozofskega repertorija, saj je brez njega razumevanje tovrstnega čtiva praktično nemogoče. Agamben v svojih predavanjih namreč ne razlaga zastavljenih tematik, temveč se vanje poglablja in torej pričakuje precej skoncentriranega predznanja s področja, ki se mu v določenem prispevku posveča, je pa res, da že sami atraktivni podnaslovi vsakega razdelka vabijo, da se po prebrani temi le-tej še nekoliko bolj posvetimo in se k njej vrnemo oboroženi z več vpogleda v ozadje.

Osebno so me navdušila in pritegnila prvo predavanje Stvar sama, ki se osredinja na problematiko Platonovega sedmega pisma – večni predmet razprav, predvsem v smislu, ali sploh gre za pristni Platonov prispevek ali pa le za izvrstno poznavanje Platonovega kompleksnega uma s strani posnemovalca in, kot že zariše sam naslov, poglobljeno poseže v različne aspekte »stvari same«, predvsem pa Strast do faktičnosti, ki se dotika pogoste kritike pomanjkanja ljubezenskega aspekta v Heideggerjevem antološkem delu Bit in čas (kljub dejstvu, da je nastalo v času usodnega ljubezenskega razmerja slednjega z že prej omenjeno Hannah Arendt) in Heidegger in nacizem, kjer  se loti iskanja vzporednic med le-tema. 

La potenzia del pensiero kot celota pa kljub rahli zasenčenosti s strani Agambenove temeljne raziskave Homo sacer ponuja nekoliko intimnejši vpogled v vse globine filozofovega razmišljanja in poglobljenega preučevanja. Delo ne služi kot skupek nedovršenih zapiskov, temveč demonstrira, kot to odlično artikulira dr. Nedoh v Moči misli priloženih Recenzijah, »mišljenje v čisti obliki«.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

[1]     Podčrtal dr. Klepec sam.

[2]     Podčrtal dr. Klepec sam.

[3]     Podčrtal dr. Klepec sam.