Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža
Roman Zmote dijaka Tjaža, ki je bil prvič objavljen leta 1972, je lansko leto doživel ponoven izid in tako s svojo subtilno aktualnostjo iz šolskih učbenikov zopet prešel v roke širši populaciji bralcev.
Groteskno-satirični roman nam v desetih poglavjih oriše Tjaževo življenje v dijaškem domu z zelo strogo versko naravnano politiko in njegov odklonilni odnos do prisilne vzgoje v pasivnega državljana ter vzornega vernika.
Poglavja so razdeljena na štiri vidike Tjaževega življenja in tako tudi na dva tipa pripovedovalca – personalnega in vsevednega. A čeprav je večina knjige posvečena Tjaževemu aspektu, se pojavljajo tudi pripovedi Nine, prve Tjaževe ljubezni; pisca; na koncu pa tudi ironično – sarkastičen aspekt samega zavoda.
Tjaž je kot prebivalec verskega zavoda primoran dogmatično slediti vsem pravilom, ki mu jih zavod diktira, zato se v njem kaj hitro pojavi odpor in kasneje tudi upor z nizom kršitev pravil, ki jih sam imenuje »praskanje«. To ga pripelje do izključitve, splet okoliščin in dogodkov pa posledično privedejo do tega, da Tjaž stori samomor.
Specifičnost Lipuševega jezika je poleg vseh ostalih elementov zgodbe tista, ki utemeljuje postavitev dela na literarni zemljevid, saj z mnogimi neologizmi, izjemno dolgimi stavčnimi členitvami in odsotnostjo dialoga ustvarja poseben ritem samega branja. Roman nas ob zgodbi ubogega Tjaža nežno opomni na prenekatere teme, ki so po več kot tridesetih letih še vedno aktualne. Tako se sprehodimo čez kritiko kmečke mentalitete, cerkvenega nasilja in prepovedane ljubezni.
Večplastnost zgodbe pa nam poda Tjaževo celovito življenjsko pot, saj s preskoki od aktualnega dogajanja na njegovo mladost zaobjamejo mnoge, do tistega trenutka bralčevim očem neznane segmente, ki na koncu pustijo pečat ob Tjaževem sklepnem dejanju, hkrati pa vzpostavijo distanco ob poročilu zavoda, ki namesto obžalovanja raje dokazuje svoj prav z navajanjem Tjaževih kršitev.
Zveni znano?
