Florjan Lipuš: Zgode in nezgode
Založba: Litera Leto izida: 2021
Izjemni slovenski pisatelj, ki v svoja dela pogosto vpleta tematiko slovenstva na avstrijskem Koroškem, se je po šestih kvalitetnih romanih, drami in nekaj zbirkah črtic predstavil še z zbirko kratkih zgodb Zgode in nezgode. Florjan Lipuš je sicer svoj literarni molk napovedal že pred časom, po romanu Boštjanov let iz leta 2003, češ da je vse, »kar [je] imel povedati, povedal že okoli sto voglov«, nato pa se je na literarni sceni znova pojavil s tremi deli med leti 2013 in 2017. Po štiriletnem premoru ga lahko zopet prebiramo – čeprav se teme in motivi v vseh njegovih literarnih delih ves čas prepletajo, gre vendarle z vsako novo mojstrovino za nekoliko bolj svež, zrelejši in celovitejši pogled na svet.
Zbirka, ki jo sestavlja trinajst kratkih zgodb, govori o poslednji, pogosto tabuizirani in raje zamolčani postaji človeka na njegovi življenjski poti – o smrti. Lipuš o »starki s koso« sicer piše mestoma precej lahkotno, racionalno (njegovi protagonisti se vsi zavedajo, da bo tudi zanje ta čas enkrat prišel in so s tem večinoma sprijaznjeni), včasih celo malce ironično: »Okostnjakinja« je v eni izmed zgodb denimo že stara in betežna, ima dve levi nogi, »[v]rtoglavost se je loteva, jami v lobanji pešata, sluh je na prepihu, luknja v nosu ne deluje«, zato ves čas pozablja svojo koso pri sosedih. A so takšne pasaže le za premor – zbirka je sicer precej resnobno obarvana.
Nastopajoče literarne osebe so v Lipuševem slogu običajno osamljeni, zapuščeni, žalostni in travmatizirani ljudje, ki jih zaznamujejo neprijetno in neveselo otroštvo ter vtisi že minule druge svetovne vojne. Tako deček Jaka v zgodbi Ljubezenske igre »ni vedel, da je na svetu občutek naklonjenosti, ki ga imenujemo ljubezen /…/ vedel je, kaj pomenita glad in žeja«, t. i. Človek naših krajev iz zgodbe Sleka se »ne spominja prvega objema, ne v detinski dobi, ne za časa doraščanja, ne med odraščanjem«. Vse protagoniste in s tem tudi zgodbe spaja univerzalnost človeškega življenja: prav ta, da vsak svojo življenjsko pot enkrat zaključi – nekateri, vse življenje obdani z ljubeznijo, težje, in nasprotno – »lahkotno bojo umirali prikrajšani, zapostavljeni, zaznamovani, trpeči«, zapiše Lipuš.
Literarne osebe so povrh vsega še rojene v ljudstvo, ki je »vzgojeno v ponižnosti in vajeno ponižanja«. Prav tu si pisatelj privošči kritiko, na vročem stolu so ponovno – kot v njegovih prejšnjih delih – Cerkev, kolektiv, ljudstvo, vas, »v kateri so vladali topoumnost, nezrelost, šovinizem, intoleranca«. Tako v Zgodah in nezgodah nikakor ne manjka graje. A če so se v prejšnjih pisateljevih delih kritični toni oglašali med sicer tudi bolj vitalističnimi temami (spomnimo se denimo ljubezni v Boštjanovem letu), tokrat ne najdemo pozitivnega prizvoka. Huda kritika hudobij človeštva na splošno, ki je sicer v večini zgodb prisotna v obliki stranskih refleksij, se stopnjuje vse do zadnjih dveh zgod(b), ko pisatelj eksplicitno pokomentira stanje slovenskega jezika in kulture na območju avstrijske Koroške. Medtem ko se literarne osebe v drugih zgod(b)ah ves čas zavedajo, da bo starka s koso, čeprav je že malce betežna, ponje prišla kmalu, se ta – slovenska narodna skupnost na Koroškem – svoje morda bližajoče se smrti ne zaveda najbolje. V Zapozneli zgodbi se pisatelj zgraža nad neuresničevanjem Avstrijske državne pogodbe, v Belih lisah poudarja predvsem pomen slovenskega jezika in najbolj graja prav tiste, ki so iz koristoljubja s slovenske prestopili na avstrijsko stran. Kritika ne uide niti Sloveniji, ki je za narodno skupnost prav nič ne skrbi, čeprav ta po pisateljevem mnenju že vidno propada: »Družba, ki jezik opusti, razpade.«
Če ne drugi, jo oživlja vsaj Lipuš s svojim umetniškim izražanjem v lepi, bogati, narečno obarvani slovenščini. Jezik v Zgodah in nezgodah je izjemno pester, slog bogat in pisan, milijon in en metaforični prikaz smrti kaže na Lipuševo neomejeno domišljijo in velik besedni zaklad. Težka tema smrti je tako združena z značilnim Lipuševim bogatim slogom, kar sicer nekoliko upočasni bralni ritem. Skozi natančen jezik spretno vznikajo tudi fantastične podobe, za katere včasih ne vemo, ali naj bi bile resnične ali zgolj v glavah literarnih oseb, in številni groteskni prizori – ko govori npr. o daljnosežnih posledicah vojne, beremo o na telesu in duši ostalih obrastkih, ki so »na pol zaceljeni in gnojni, izmaličeni, pokvečeni, iznakaženi«.
Tudi kompozicija zbirke je premišljena, zgodbe so med seboj motivno in tematsko povezane. Med precej otožno obarvanimi pride na vrsto tudi kakšna vedrejše narave – v zgodbi Kako trkamo na vrata pisatelj daje podrobna navodila za prav to dejavnost; tako na primer zapiše, da smo »v veliki napetosti, tik pred tem /…/, da začnemo s trkanjem. Ves živi svet ve, da bomo odločno, nepreklicno, nebrzdano, pošastno trkali na vrata /…/ zdaj bo vratom šlo za nohte.« A se tudi ob takšnih zgodbah prej ali slej zavemo njihovega globljega pomena; trkanje na vrata, ki ne prejme odziva, zlahka povežemo z neuresničenimi željami in zahtevami slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem.
Tako Lipuš skozi sicer ponavljajoče se motive v svojih delih – nemost, tišina, trda očetova roka, nesrečno otroštvo, verski zavod, škodljivost Cerkve, pomen maternega jezika – vendarle najde vedno nov izraz in se vedno znova glasno in odločno zavzema za narodno skupnost Slovencev v Avstriji. Ta je po njegovem »začenjala spoznavati, da sama noče, sama se je obstanku odpovedala« – na ta način sklene zbirko v precej pesimistični tonaliteti, pa vendar lahko prav z zadnjo zapisano piko na zbirko gledamo z optimizmom in zavedanjem, da smo prebrali še eno kvalitetno delo.
______________________________________________
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
