Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči
Založba: Goga Leto izida: 2020 Prevod in spremna beseda: Urša Zabukovec
Letos mineva 200 let od rojstva Fjodorja M. Dostojevskega. LUD Literatura nam je ob tem prazniku ruskega književnika zagotovila izjemno natančno in celovito biografijo Ljudmile Saraskine, založba Goga pa se je z združitvijo dveh pisateljevih del, feljtonističnega Peterburškega letopisa (1847) in povesti Bele noči (1848), vrnila na začetek in nam v branje podaja začetni deli ruskega klasika, ki nas je kasneje s svojim izbrušenim stilom in dozorelo idejo o svobodi človeka in njegovi usodi (katere zametke zaznamo tudi v Belih nočeh) navdušil v Zločinu in kazni ter romanu Bratje Karamazovi.
Feljton je časopisna rubrika, kjer so se poleg oglasov objavljale še novice, povezane z umetnostjo, družabnim življenjem in nasploh vse novosti nekega mesta. Dostojevski, kot feljtonist, nas v Peterburškem letopisu, ki je izhajal kot nedeljska rubrika v časopisu, skozi natančne oči in nekoliko zajedljiv jezik seznanja z družbenimi razmerami, ki vladajo v glavi in srcu Rusije – v Peterburgu. Opisuje nam mesto, njegove ljudi in kulturno dogajanje, predvsem opero in z njo povezano smetano takratne družbe. Predstavi nam mesto v vsakem letnem času in z njimi povezane dejavnosti, katerim se predajajo njegovi prebivalci. Tako od Dostojevskega izvemo, kako se pomladi, ko se zaključi mestna sezona, ljudje odpravijo počitnikovat na dače.
Sredi devetnajstega stoletja napisan tekst se bere izjemno lahkotno in hitro, vseskozi se zdi, da avtor svojo državo postavlja ob bok drugim vidnejšim evropskim državam. Če nam v feljtonih ne bi tu in tam prikazal določenega zgodovinskega trenutka iz časa, v katerih so bili feljtoni napisani, bi ravno zaradi enostavnega jezika in precizno opisanih družbenih dogajanj, ki še kako spominjajo na dogajanja sodobnega časa, lahko mislili, da imamo pred seboj novejše delo. Nacionalno idejo tega mesta nam razkriva z natančnim popisovanjem vsega družbenega, Dostojevski je kritik družbe, s svojimi pikrimi, a duhovito obarvanimi opazkami pa poskrbi, da se dela ne jemlje preresno.
Kar najbolj bode v oči, je to, kako Dostojevski Peterburg opisuje s povsem osebnega stališča. Prav tako daje mestu človeške lastnosti, s čimer se lahko bralec domala približa stanju in duhu, ki sta v tistih letih izoblikovala to mesto: »[…] Peterburg je bil zame vedno kot mlajši sinček častitljivega očka, človeka starih časov – bogatega, darežljivega … Sinčka je poslal v svet, sinček mora postati mladi Evropejec, razsvetljeni mladenič.«
V teh feljtonih se izriše vsedržavna ideja Rusije in ruskega človeka, ki je imela drugačno zgodovino kot preostala Evropa, nova Rusija pa se zgleduje, uči in na trenutke celo mršči nad vsem, kar posvaja od te razsvetljene Evrope, za katero se zgolj zdi, da je vedno korak pred njo.
Poleg glavne teme, ki je Peterburg sam, je v obeh delih prisotna tudi tematika sanjaštva, ki ti dve kratki prozi idejno lepo poveže. Motiv sanjača, ki se zdi kot nemi opazovalec Peterburga, je tako torej močno prisoten tako v Peterburškem letopisu kot v Belih nočeh. V prvem delu se zunanji opazovalec, feljtonist sprašuje, če nismo vsi sanjači. Vsi mi, ki hodimo, živimo in opazujemo to mesto in njegov utrip. V povesti Bele noči je za sanjača označen pripovedovalec, neimenovani glavni junak. Ta sanjač že osem let živi v Peterburgu, a ni v teh letih še z nikomer navezal nobenega stika, kljub temu pa pozna ves Peterburg in ulični ljudje poznajo njega.
Bele noči opišejo štiri nezaporedne večere, ki se odvijajo po tem, ko glavni junak prvi večer pri rečnem kanalu sreča objokano in žalostno Nastenjko, punco, v katero se kasneje zaljubi, in jo, kot se njemu zazdi, reši pred vinjenim gospodom. Dvojica kasneje preživi skupaj štiri noči, Nastenjka pa sanjaču v teh večerih pove svojo življenjsko zgodbo in ga seznani s svojo neuslišano ljubeznijo, zaradi katere se je sploh znašla v Peterburgu. Medtem ko Nastenjka opeva svojo ljubezen do izgubljenega ljubimca, ki naj bi jo pričakal v tem mestu, se glavni junak, kljub prisegi da gre za »bratsko sočutje«, da si želi zgolj bližine drugega in nekaj prijaznih besed, zaljubi vanjo. Nastenjka na drugi strani od sogovornika želi »bratski nasvet« glede nekdanje ljubezni. Ko se že zdi, da se pozabljeni ljubimec ne bo pojavil, se v opisani zadnji noči bivša zaljubljenca vendarle srečata, Nastenjka sanjača poljubi v slovo, naslednji dan pa pošlje pismo, v katerem se mu skesana opraviči in mu zagotovi, da je njena ljubezen do njega bila resnična, a ni bila tiste vrste ljubezen, ki jo je sanjač gojil do nje. Zapiše mu: »Oprostite mi. Rekla sem, da vas bom ljubila, tudi zdaj vas ljubim. Ko bi vaju lahko ljubila oba hkrati! Oh, ko bi bili vi on.«
Na prvi pogled se zdi, da je v Belih nočeh v ospredju predvsem neuslišana ljubezen, a kritiki Dostojevskega tukaj vidijo predvsem konflikt med bratstvom in ljubeznijo oziroma izključujočo ljubeznijo in zlasti zmagoslavje bratstva. Ta motiv je eksplicitno poudarjen pri obeh junakih in obeh delih, tako Nastenjki kot tudi pri sanjaču. Pri slednjem se to razvije v kasnejšo zaljubljenost, pri Nastenjki ne. Urša Zabukovec v svojih sklepnih mislih na koncu knjige zapiše, da gre pri motivu bratstva pri Dostojevskem pretežno za to, da ne moremo živeti »kot bratje« in ljubiti obeh hkrati. Nastenjka to resničnost živi od začetka, našemu sanjaču je to izkušnjo prinesla ravno ona. Prav ona mu s tem pristopom pomaga izstopiti iz sveta sanjaštva, kar se sicer po navedbah kritikov Dostojevskega v njegovem pisanju kaže kot nekaj dobrega in pozitivnega.
Od tu dalje pa se začnejo graditi »muke jaza«. Koncept, ki ga je Dostojevski izpostavljal in razvijal predvsem v svojih kasnejših delih. Zaradi tega lahko rečemo, da je to pisateljevo zgodnje delo podlaga za vsa kasnejša dela.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
