Feministična magija med otročjo čarovnijo in kanibalizmom

Sayaka Murata: Zemljani
Založba: V.B.Z. 
Leto izida: 2025
Prevod: Matjaž Juričak

Sayaka Murata je v svetovni literarni krajini poznana kot pisateljica, ki v svojih delih venomer znova nagovarja upor zoper pričakovanja družbe in podrejanje normam – pa naj bo to prek zavračanja povzpetništva, izbire brezimnega življenja brez spolnosti, porok in naraščaja, ali pa prek kuhanja čorb iz človeških ostankov. In prav s temi temami se poigrava tudi pričujoča romaneskna noviteta Zemljani.

Kot lahko razberemo že iz samega naslova, se delo poigrava z občutkom odtujenosti od družbe in njenih pričakovanj, pričakovanj Zemljanov namreč, ki pri sledenju začrtane posameznikove poti ne sprejemajo nobenih kompromisov. Seveda, kot je od Murate tudi pričakovati, naša protagonistka ne sledi standardizirani poti človeškega življenja – še več, slednja jo spravlja v grozljivo stisko. Natsuki, naša nezemljanka (prihajajoč iz planeta Popinpobopija), si nikakor ni želela bolestno dolgočasne zemljanske usode. Večino svoje mladosti je svoje prepričanje, da prihaja iz drugega planeta, vestno skrivala, na samem pa je stik s svojo domovino ohranjala prek plišastega ježka Pijuta, odposlanca planeta Popinpobopija, ki ga je poslala Čarovna policija. Edini zemeljski zaveznik protagonistke je v tem času bratranec Yuu (sam zase prav tako ni prepričan, da prihaja iz našega planeta).

Na osnovi prepričanja, ki ga glavna junaka romana začrtata že v prvih nekaj straneh, zarotnika kujeta načrt, kako bi čim prej odšla iz planeta Zemlja in njenih utesnjujočih pričakovanj ter se končno vrnila k sebi enakimi. Želja po povratku in goreče prizadevanje zanj pa se v času njune adolescence počasi sprevrača v resigniranost in na koncu v odločitev, da bosta po »nezemljansko« zaživela kar tu. Na svoji poti nista osamljena, v odraslosti se jima pridruži Natsukin mož (ki je te oznake vreden zgolj na papirju), ki je tudi sam prepričan, da njegovo nelagodje ob zahtevah družbe nakazuje na njegov nezemljanski izvor. A družba ves čas preži na svoje posebneže in si na ves preteg prizadeva za njihovo asimilacijo, Yuu, Natsuko in njen mož Tomoya pa pri tem niso nobena izjema.

Da bi utekli budnim očesom preiskovalcev, se zatečejo v podeželsko hišo, ki jo ima v lasti Natsukin stric, ter tamkaj zaživijo življenje, ki ga diktirajo primarni instinkti in ne pravila lepega vedenja. To v skrajnem koncu romana, ko primanjkuje živeža, neizbežno privede tudi do kanibalizma, za prigrizek si privoščijo kar dele teles drug drugega. 

Preplet čarovnije in družbene kritike delo žanrsko postavlja v magični realizem, kjer elementi čarovnije niso namenjeni begu iz sveta, temveč predstavljajo orodje za spopad z njegovimi absurdnostmi. Magija se prepleta tudi s feminističnimi implikacijami, saj se osnovni narativi romana pridružuje tudi problematizacija vloge ženske v noriji družbenih pričakovanj.

Hkratno s tem avtorica naslavlja tudi stigmatizacijo spolne zlorabe (Natsuko je kot otrok namreč zlorabljena s strani svojega učitelja), ki je ena izmed najbolje ubesedenih problematik, segajoč onkraj opredelitve spolne zlorabe zgolj kot nasilja moškega nad žensko. Kot v spremni besedi zapiše Katja Šifkovič: »Spolna zloraba ni prikazana kot problem moškega nasilja nad žensko, temveč kot sistemski problem, ki uničuje vsa telesa in vse identitete, ne glede na spol. Natsuki ni oblikovana z iskanjem moškega zlikovca; sam sistem vidi kot plenilca, ki svoje nasilje izvaja prek vseh, ki mu pripadajo.«

Izvzemši magične konotacije, Sayaka ostaja zvesta svojemu prepoznavnemu slogu, ki ga odlikujeta preprostost in distanca do bralca. Kratke minimalistične povedi s kirurško natančnostjo ubesedijo motive, ki so vseskozi prisotni v pisateljičinem opusu. Ton pripovedi je pogostokrat odmaknjen in hladen, s čimer bralcu omogoči dojemanje sveta skozi oči likov, ki se na vsakem koraku upirajo družbenim pričakovanjem. 

Lepoto pisateljičinega sloga je najti tudi v opisih vsakdanjih rutin in banalnih podrobnosti, kot so službene obveznosti, prehranjevalne navade ali družinski rituali, na osnovi katerih Murata razpre širše teme o družbenih zahtevah in konformizmu. Ekscentrični in marginalizirani liki so postavljeni v ospredje kot glasniki pritiskov okolice (zlasti na področju dela, spola in družine). Na ta način pisateljica ustvari idealen preplet absurda in odtujenosti, saj se preprosta, izčiščena pripoved brezšivno zlije z bodisi grotesknim bodisi šokantnim in tako ustvari vseprisoten občutek nelagodja, ki da misliti. S to kombinacijo preprostosti in nenavadnosti pisateljica dosega učinkovito razkrivanje nevidnih napetosti sodobne družbe ali »Tovarne«, kot jo poimenuje v delu. 

Ljudje smo delavci, vsak s svojo nalogo v tako imenovani »Tovarni«, ki jo predstavlja družba. Pragmatično gledano je zahtevek družbenih norm pridno delo ter razmnoževanje, ki jamči za prihod novih in novih delavcev, ki bodo v prihodnje negovali tovarniške stroje. Ženska je v tem kolesju zreducirana na svojo reproduktivno funkcijo, relief življenja pa okleščen s hladom, pragmatizmom in rutino. A zoperstaviti se delovnim pogojem, še več, dati odpoved, se zdi nepredstavljivo, čudaško, nezemljansko. Zavračanje prazne vljudnosti, poroke, spolnih odnosov, otrok ter aseksualnost so motivi, ki spomnijo na pisavo, složno tovrstnemu feminističnemu nastavku; slovensko bralstvo ga najde predvsem v Mieko Kawakami (med drugim v delu Vsa moja poletja). 

Feministične implikacije magijo uporabijo za ponazoritev razpetosti, ki je je deležna vsaka ženska, ki živi v »civilizirani« družbi, tj. razpetost med družbenimi pričakovanji in lastno identiteto, ki jo norme neusmiljeno klestijo (in nemalokrat, ker je enostavno lažje, tudi potolčejo). Avtorica uspešno relativizira pojme normalnosti, civiliziranosti, moško-ženske binarnosti ter bralca popelje po mejnih vodah vmesnega sveta, ki ob rojstvu začrtanih smernic ne privzema kot neizpodbitno danost, temveč jih prevprašuje na vsakem koraku.

Prav zato je pričujoča noviteta odlična kritika sodobne družbe in njenih arhaičnih zahtev, ki nagovarja vse, ki jim »Tovarna« še ni »oprala možganov«, avtomatizirala njihovega logičnega sklepanja in standardizirala njihovih življenjskih želja. Prav tako pa je delo osvobajajoče tudi za vsako žensko, ki bi si raje izvrtala maternico, kot pa da bi zanosila.. Že v romanu Ženska iz samopostrežne trgovine se je avtorica poigravala s tovrstnimi tematikami, to delo pa zastavljeno družbeno kritiko in feministične konotacije zvesto nadaljuje ter jih oborožuje z magijo, ki se mi zdi še edino ustrezno orožje zoper dolgočasno in pragmatizirano monotonijo sodobnih življenj. 

Uredila: Ajda Klepej

Lektoriral: Tjaž Mihelič