23. 5. 2021 / Literatura / Recenzija

FABULA: Marek Šindelka: Utrujenost materiala

Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2021
Prevod: Nives Vidrih

Marek Šindelka (1984) svoje romane v svet rad pospremi s predzgodbo o njihovem nastanku, o materialu, iz katerega se je delo rodilo in kako močni so bili ob tem porodni krči. Če za svoj najnovejši, slovenščini še neznani roman Solastalgija (Chyba, 2019) pravi, da se razrašča kot nadležno tkivo, ki se ga kljub mnogim poskusom različnih ubeseditev ne more povsem znebiti, pa Utrujenost materiala v intervjujih rad pospremi z zgodbo o občutkih gnusa in jeze, s katerimi ga navdaja odnos zahodnega sveta do migrantov in migrantske problematike, češka migrantska politika in senzacionalistična ter strah vzbujajoča protimigrantska stališča tako politikov kot medijev.

Prvotna ideja za roman Utrujenost materiala je bila precej drugačna od končne, ki je avtorju leta 2017 prinesla češko nagrado magnesia litera za prozo. Šindelka je želel napisati delo, ki bo evropskega človeka pretreslo – ter ga šokiralo z dvesto stranmi opisa zadušitve. Povod za to je bila novica iz leta 2015 o enainsedemdesetih mrtvih beguncih, skritih v tovornjaku. Po kratkem preblisku, da bi v središče pripovedi postavil zapuščeni tovornjak, se je avtor vendarle odločil za nekoliko širši pripovedni zamah in zgodbo zastavil okrog dveh begunskih bratov, ki po tem, ko sta v vojni izgubila vse, iz neimenovane države Bližnjega vzhoda bežita proti neimenovani evropski državi in s tem naproti idealu boljšega življenja. Ko ju ločijo, pot premagujeta vsak zase. Opisi trpljenja se tako razporedijo med dva lika, s čimer se avtor izogne tveganju, da bi preveč grozovitosti na ramenih enega samega delovalo težko verjetno. Hkrati pa s tem še poveča učinek šoka in si mimogrede olajša tudi problem z zapletom. Ta je sedaj jasen – ali bo mlajši brat prispel v iskano severno državo in tam našel svojega brata ali ne.

Mareku Šindelki je uspelo napisati delo o izkušnji, ki je nima, s položaja Evropejca, ki sprejema svojo krivdo za to, da so jo primorani izkušati drugi, pri čemer izhaja iz občutij jeze in gneva, ki ga kot osebo prevevata ob večinskih odzivih okolice na begunsko vprašanje.

Za zgodbo je sicer res uporabil okvir migrantske krize, a je v resnici nanj napel veliko splošnejšo sliko sveta, v katerem živimo. Hkrati z begunstvom izpostavlja problem izolacije človeka, s katero se poleg beguncev srečuje tudi veliko drugih družbenih skupin. In prav problem izolacije postaja v ustvarjanju Šindelke vse značilnejši idejni motiv.

Roman Utrujenost materiala ni dokumentarno pričevanje o migrantski krizi, ne skuša nam približati geopolitične situacije, junakov, njune usode in notranjega doživljanja. Kaže nam predvsem to, kaj se dogaja za pregrado, ki deli bogati Zahod od tistih, ki po njem hrepenijo (ali ga potrebujejo), in kakšne vrednote za to pregrado vladajo. Na ozadju številnih prizorov industrije, tovarniških kompleksov, avtocest ter prikazu pomembnosti dobrin, kot sta avtomobil in mobilni telefon (za Šindelko dva atributa Evrope), izrisuje izoliranost tistih, ki so za te dobrine prikrajšani (dobrine seveda predstavljajo zmožnost komunikacije) in se po vase zaprtem in dobro preskrbljenem svetu (Evropi) premikajo kot sence, kot napake, ujeti v zublje birokratskih sistemov, s katerimi bijejo bitke, v katerih so pogosto ponižani na stopnjo reči brez lastne zgodovine in osebnosti.

Podobno sta v romanu predstavljena tudi oba brata. O tem, kdo sta in od kod prihajata, ne izvemo skoraj nič. Če sistem begunce reducira na problem ali v boljšem primeru na pomožno delovno silo, jih Šindelka v romanu skrči na (trpeče) telo.

Šindelka pripoveduje (bolje: opisuje) s preciznim in hladnim jezikom, ki daje vtis, kot bi človeško življenje in delovanje sopostavljal delovanju strojev – na tem mestu velja omeniti prizor, v katerem enega od bratov pred prevozom skrijejo v motor (!) kamiona. Ta in podobni prizori delujejo še toliko močneje zato, ker jih avtor ne pojasnjuje, ampak se posveti natančnemu, skoraj naturalističnemu opisu telesnosti. Bolj kot notranje doživljanje obeh likov (ali njuna osebna izkušnja) ga zanima telesni odziv na travmatične okoliščine. Te so v romanu seveda do skrajnosti zaostrene (zima, mraz, veter, lakota, žeja). S takšnim postopanjem avtor poskrbi za kar največjo bralsko šok terapijo, ki je z opisi telesnih stanj in odzivov ni težko doseči, saj smo si v strahu za lastno življenje vsi enaki. Namesto polemike in agitacije, ki v delu povsem umanjkata, Šindelka tako zaigra na karto bralčevih čustev.

Raven telesnega trpljenja v romanu deluje kot način (edini?), kako evropske bralce pripraviti do tega, da bi brez obsojanja pričeli razumeti položaj ljudi na begu ali da bi z njimi vsaj sočustvovali. Hitro pa ob tem dobimo občutek, da si avtor zna do potankosti predstavljati lakoto, ne pa tudi duševnega stanja lačnega begunca. Glavna lika romana sta zgolj modela, enodimenzionalno predstavljena v svojem trpljenju, ki je močno sredstvo za sprožanje čustev. In deluje. Vprašanje je, ali ni to prav toliko senzacionalističen postopek, kot se ga poslužuje tudi protimigrantska propaganda, ki jo avtor sicer močno obsoja.

Za ozadje Šindelka res izbere usode resničnih ljudi, izvzame pa njihovo osebno izpoved (ob pripravah na pisanje se je avtor sicer srečal z begunci, a se je odločil, da njihovih zgodb v romanu ne bo uporabil). Namesto širšega konteksta in odkritega zastavljanja družbeno pomembnih vprašanj se avtor omeji na emocionalno plat problematike. Podaja vtis, brez pojasnil in razlag. Takšen pristop delo mestoma privede na rob kiča, a ga nikoli zares ne prestopi. Svojo vlogo pri tem odigra tudi premišljena uporaba jezika. Za natančno odmerjanje skoraj zolajevskih opisov telesnih stanj na način, da bi ohranili svojo emocionalno funkcijo, se je avtor poslužil fragmentarnosti ter jedrnatega in kultiviranega izraza, ki še poudari surovost sveta, ki ga opisuje. Stavki zahvaljujoč svoji kratkosti delujejo strogo in se drug na drugega nalagajo mehansko kot v navodilih za upravljanje s stroji. Pot na sever je opisana kot poligon muke, skozi katerega spustimo telo, nato pa opazujemo, kako se bo spopadlo s preprekami. Pri tem sta natančnost opisa in stopnjevanje ritma tista, ki poskrbita, da se zgodba močno zareže v našo zavest, in nam pomagata, da se vživimo v svet, ki je nam, srečnežem, sicer neznan. Žal ritem slovenskega prevoda pogosto ne dosega učinka izvirnika. Na škodo vtisa, ki ga pri bralcu izvirnika sproži ritmično stopnjevanje napetosti, se je prevajalka Nives Vidrih odločila več poudarka nameniti pomenski enakosti. Kljub občasnim pomenskim nepravilnostim (vdih namesto izvirnega izdih, ni prihajal namesto je prihajal, zadah namesto vonj/smrad) in prevodnim rešitvam, ki so v nasprotju s hladnostjo in neposrednostjo Šindelkovega jezika (pokukati namesto pogledati, lačen kot volk namesto grozno lačen, mahnil jo je namesto odpravil se je), bodo bralci v romanu lahko prepoznali pomen, ki ga ima Marek Šindelka za sodobno evropsko literaturo.[1]

Čeprav je Šindelka zastavljena cilja šokirati bralca in pokazati prepad med vrednotami svetov pri bralcih dosegel, pa ga ni pri vseh bralcih dosegel na način, na kakršnega bi si želel. Gleda na to, da roman svoje osti uperja prav proti nam, ljudem na »boljši« strani pregrade, Evropejcem, Zahodnjakom, ki smo za tuje probleme malomarno slepi, na lastno dostojanstvo pa skrajno občutljivi, so bili sovražni odzivi na knjigo in avtorja lahko, na žalost, tudi pričakovani. Kar le dokazuje, da avtor ni pretiraval, ko je evropskega človeka prikazal kot indiferentno in vase zaverovano bitje brez zmožnosti prave empatije.

Marek Šindelka, ki je trenutno eden najbolj prepoznavnih, nagrajevanih in prevajanih piscev mlajše generacije na Češkem, je sprejel izziv in se odmaknil od črednega strahu pred migranti ter v svojem delu skozi filter migrantske krize nastavil ogledalo zahodni družbi. Pri tem se je odklonil tudi od češkega, zadnjih trideset let že tradicionalnega, soočanja s preteklostjo in se soočil s sedanjostjo, kar ga nedvomno rešuje češke literarne provincialnosti in uvršča med dobre evropske pisce, ki jih je potrebno brati in sprejeti njihovo, proti nam samim usmerjeno kritiko.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic


[1] Primerjava z izvirnikom je bila narejena na podlagi naključno izbranega 3. poglavja objavljenega prevoda (str. 22–26).

                              
Marek Šindelka: Utrujenost materiala (Beletrina, 2021)