FABULA 2021: Džoha Alharti: Nebesna telesa
Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina) Leto izida: 2021 Prevod: Barbara Skubic
Ko je novinarka časnika The Guardian avtorico romana Nebesna telesa vprašala o vzgibih za nastanek romana, je Džoha Alharti, danes profesorica arabske književnosti na Univerzi v Muškatu, odgovorila, da je roman pisala v tujini z mislijo na dom. Nastajal je v času, ko je kmalu po rojstvu prvega otroka pripravljala disertacijo na temo klasične arabske poezije, vendar se je, kljub pisanju o njej ljubi tematiki, pri pripravi spopadala z angleškim jezikom, ki bi moral biti za potrebe disertacije tekoč in brezhiben. V trenutku osebne negotovosti se je zato zatekla k omanskemu jeziku, v zavetju katerega se je ponovno počutila pomirjeno, varno in domače. In prav nenavadna domačnost je občutek, ki od prve do zadnje strani polni platnice sicer kompleksno zastavljenega, a premišljeno zasnovanega romana, s katerim si je avtorica leta 2019 prislužila prestižno nagrado man booker international. To je prvi iz omanskega jezika v angleščino prevedeni roman ženske avtorice, ki ga od marca kot del zbirke Fabulinih romanov lahko beremo tudi v prevodu Barbare Skubic.
Roman prinaša preplet zgodb treh generacij neke družine iz Omana, majhne obmorske države na jugovzhodni obali Arabskega polotoka, branje pa se zato ponuja kot privlačna priložnost za spoznavanje tujega okolja in njegovega skrivnostnega duhovnega ozadja. Toda bralec, ki bo v romanu iskal le vznemirljiv pobeg v oddaljeni svet, bo naletel na mnogo več. Naletel bo na roman zapletenih zgodovinskih, razvojnih in družbenih zakonitosti, v katerem avtorica popisuje iskreno življenjsko izkušnjo posameznikov, vpetih v tradicijo, lastna hotenja in medgeneracijsko dinamiko. Soočajo se s preizkušnjami, bolečinami, strastmi in vsemi tistimi občutji, ki jih lahko označimo za univerzalna, učinke njihove literarne upodobitve pa poudarja tudi z arabščino obarvana jezikovna plat romana, ki tudi v prevodu ohranja izvorno besedišče in tuje povezuje s poznanim.
Osrednji vsebinski del romana, ki se ne gradi po logiki linearnih dogodkov, ampak je nanizan v obliki kratkih, časovno različno umeščenih poglavij, predstavljajo zgodbe treh sester, zaznamovanih z intimnimi izkušnjami ljubezni in zakona. Okoli njih se kot zapletena mreža dogodkov in usod prepletajo zgodbe njihovih ožjih družinskih članov in predstavnikov sužnjev, te pa – vsaka po svoje – prinašajo samostojne interpretativne smeri. Najstarejša sestra Maja, ki se poroči prva, je v svojem zakonu povsem otopela in v njem nikoli ni resnično srečna. Na začetku romana izvemo, da je bila njena mladost zaznamovana z neizživeto ljubezensko iluzijo in razočaranjem, ki ga zakon nikoli uspešno ne zaceli. Umika se v svoje miselne svetove, spanje in molčečnost ter tako beži pred občutki vsakdanje tesnobnosti. Asma in Havla se le nekaj časa po Majini poroki tudi sami srečata z dogovorjenim zakonom, vendar se nanj odzoveta povsem drugače. Havla se mu odločno upre, ker si želi poroke iz ljubezni, Asma pa ga racionalno sprejme, saj zakon razume kot možnost lastne vključitve v družbene strukture, ki so ji bile prej kot neporočenemu dekletu nedostopne. Čuti, da bo »zakon njeno orodje, da se izreče kot ženska, njen potni list v svet, širši od njenega doma«.
Zgodbe treh sester so zelo različne in zelo intimne, vendar njihovega izkustva ne doživimo povsem neposredno, saj dekletom v zgodbi ni dana možnost pripovedovanja v prvi osebi. Vse, kar o njih izvemo, je posredovano v obliki tretjeosebne pripovedi. In čeprav lahko pozoren bralec avtoričino potezo razume kot komentar na krivičen ustroj patriarhalne družbe, v kateri ženske nimajo veliko besede, je vredno premisliti tudi drugo interpretativno možnost. Prvoosebna pripoved je v romanu res privilegij le nekaterih moških likov, toda prej kot enoznačna obsodba družbe, ki se osredinja zgolj na krivice žensk, je ta način pripovedovanja tudi spretna poteza avtorice, s katero doseže, da se razkrijejo tudi ranljivosti moškega v grobi družbi moškega sveta. Abdulah, Majin soprog, ki ga spremljamo v stanju med budnostjo in snom v simbolnem letu nad oblaki iz Muškata v Frankfurt, ko njegove misli preganjajo podobe iz preteklosti, skrbi sedanjosti in nočne more, je v svojem pripovedovanju najbolj ranljiv. V meglenem območju polsna se mu pred očmi prikazujejo najglobje rane njegove preteklosti; bolečine, povezane z avtoritarnim očetom, ki je v otroštvu z njim nasilno obračunaval, bežen spomin na materino smrt, nad katero lebdi temna skrivnost in globoka vez s sužnjo Zarifo.
Lik Zarife, sužnje Abdulahovega očeta, je tisti, ki roman idejno še dodatno razplasti. V zgodbi je najbolj goreča zagovornica tradicionalnega, kar se kaže v njenih številnih neodobravanjih »novodobnih« odločitev mlajše generacije, njena pripadnost tradiciji pa se poraja predvsem iz dejstva, da si je sama v njenih okvirih izborila viden položaj in spoštovanje, ki ga čutijo tudi ostali člani družine. V romanu tako že kmalu izvemo, da je edina sužnja, ki skoraj enakovredno sobiva z ostalimi ženskami v družini in se zato kasneje svojemu sinu, ki se po odpravi suženjstva – ta se je v Omanu zgodila šele leta 1970! – odloči za svobodno življenje, kljub prvotnim poskusom, da bi zaživela drugače, ne želi pridružiti.
Tradicija tako v zgodbi predstavlja neizpodbiten aksiom; bodisi likom preprečuje uresničitev življenja, po katerem hrepenijo, bodisi jim nudi občutek varnosti in stabilnosti, avtorica pa se v zgodbi prav zaradi kompleksnosti individualnega doživljanja odpoveduje vsakršnim neposrednim sodbam. Tradicija predstavlja usmerjevalno silo, s katero se vsak sooča drugače, vez med njo in posameznikom pa je zapletena, in tudi sestre se z njo soočajo vsaka po svoje. Želje po spremembah se kažejo predvsem v njihovih številnih simbolnih dejanjih, ko odraščajo v turbulentnem obdobju družbenih in političnih sprememb. V mladosti Havla tako skriva rdečo šminko, Asma se posveča študiju in branju, Maja pa svojo hčer poimenuje London, kar zanjo predstavlja protest na osebni ravni, okolje, ki jo obdaja, pa razburi simbolnost na družbeni ravni. Toda podobno kot omanska družba se tudi sestre z leti spreminjajo.
Majino razočaranje iz mladosti se odraža v njenem strogem zaščitniškem odnosu do hčere, ki tudi sama doživi ljubezensko razočaranje in grob razhod. Asma, ki se je poročila z umetnikom Halidom, s svojo potrpežljivostjo kroji zakon, ki ji dopušča dovolj prostora in svobode, da se posveti sebi: »Sprijaznila se je z vsem, z res vsem. V zameno se je moral umetnik sprijazniti z dejstvom, da je sama svoja konstelacija, neodvisna in popolna.« Havla, ki doživi veliko razočaranje in se ji razblinijo vse sanje, pa se nazadnje odloči za ločitev in samostojno pot. Kljub neodobravanju okolja in moževim besedam, naj vendarle ostane, si ne premisli, saj, kot čuti sama: »Niso bile krive besede, kriva so bila leta.«
Sestre tako iščejo svoje mesto v okvirih lastne usode, bralcu pa ne uide dejstvo, da se težavne usode prelivajo iz generacije v generacijo in zaznamujejo prav vsakega posameznika, ki se v zgodbi pojavlja. Tudi usodi staršev treh sester – Azana in Salime – sta, kot ostale, zahtevni in težavni, zaznamuje pa ju tudi skupna bolečina izgube dveh sinov. Salima, ki je preživljala težko otroštvo, oropano vsakršnih privilegijev, se trudi ohranjati podobo trdne ženske, ki dobro vzgaja hčere in vodi družino, oče Azan pa živi povsem drugačno življenje. Zaplete se v strastno romanco z beduinko Kamar in opis njune strastne ljubezni je v zgodbi najbolj sublimen in poetičen. Azan se za opis čutnosti zateka k poeziji arabskih pesnikov, ki stopnjuje občutek naelektrenosti in neracionalne strasti med zaljubljencema.
Roman tako v poetičnih, metaforično bogatih stavkih prinaša usode, prežete z vidnimi ali nevidnimi silami vsakdanjega življenja. Jezikovno razgibana, razburljiva in čutna pripoved v na videz tujem svetu združuje tisto, kar ima ta skupnega z vsemi drugimi svetovi – svetovi vseh nas. Prinaša predvsem spoznanje, da se mora posameznik na svoji poti osvoboditi tistega, kar ga omejuje, ko lovi tisto, kar si želi postati. Tako tudi umetnik Halid v romanu Asmo sprašuje: »Ali vidiš, kako se ljudje na videz premikajo skozi življenje? To je le vidni del plavajoče ledene gore. Večji, potopljeni del je njihovo notranje gibanje, njihovi lastni svetovi in domišljija. Ko sem se osvobodil življenja v očetovi domišljiji, sem si s čopičem ustvaril svojo.«
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
