15. 5. 2021 / Literatura / Recenzija

FABULA: Claudia Durastanti: Tujka

Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2021
Prevod: Vera Troha  

Tujka je zgodba o življenju dekleta, ki je odraščala z gluhimi starši, se v otroštvu gibala med Bazilikato na jugu Italije ter Brooklynom, kasneje, v času študija, pa med Rimom in Londonom. V romanu spoznamo njo in njeno družino, predvsem njeno mater, ki skozi življenje stopa na povsem svojevrsten, nekonvencionalen način. Protagonistka osmišlja dogodke, ki so jo najbolj zaznamovali, obenem pa podaja esejistične razmisleke o identiteti, družbenem razredu, kulturi in umetnosti. Claudia Durastanti, mlada italijanska prevajalka in pisateljica, se je z romanom uvrstila med finaliste za najprestižnejšo italijansko literarno nagrado strega, delo pa je prevedeno že v 15 jezikov.

Pripoved ni linearna, temveč je podobna sanjam; skače med različnimi obdobji in prostori, med življenji različnih oseb ter med resničnostjo, fikcijo in esejistiko. Tujka je v svoji formi in osnovi roman, ki pa je skoz in skoz prepleten z razmisleki, značilnimi za literarno zvrst eseja. Marsikaterega bralca bodo ti morda zmotili, sploh če knjigo vzame v roke v želji po lahkotnem, hitrem branju. Gre za roman, ki od bralca zahteva, da si za branje vzame čas in se v besedilo poglobi, če želi izkusiti celoten potencial, ki ga delo ponuja. Esejistični razmisleki so za zgodbo nujni, z njimi protagonistka poda širši kontekst časa in okolja, v katerem se nek dogodek dogaja. Ko na tak odlomek naletimo, se nam morda za zgodbo ne zdi pomemben (npr. ko protagonistka razlaga o odvisnosti od opiatov v New Yorku v 80. in 90. letih), vendar protagonistka razmislek naveže na nek dogodek, povezan z njeno družino (tudi sestrična je bila odvisna od opiatov), s čimer karakterizira družino.

Osrednjega pomena za zgodbo je mitologija njene družine, takšen je tudi naslov prvega poglavja (Mitologija), v katerem je opisan dogodek, ko sta se spoznala protagonistkina starša, vendar je vsak od njiju dogodek opisal drugače; mati trdi, da je ona očeta rešila pred samomorom, oče pa, da je on mater rešil pred napadalci. Tako že na samem začetku romana naletimo na razliko med resnico in pretvarjanjem oziroma fikcijo, ki ima v romanu velik pomen. Avtorica in protagonistka je Claudia. Kot je povedala v pogovoru v okviru festivala Fabula, ji je pisanje tega romana služilo kot način spoznavanja in razumevanja svoje matere, njene gluhosti in življenjskih odločitev. S knjigo se je vrnila h koreninam, ki jih ni poznala, ter spremenila pogled na to, kaj korenine sploh so. Odločitev za pisanje v prvi osebi ednine ji je omogočila, da se je v pisanju in zgodbi lažje našla, hkrati pa je tako lahko svojo družino preučila preko »opazovanja z udeležbo« (izraz prihaja iz antropologije, ki jo je tudi študirala). Kot pisateljica si je seveda pustila umetniško svobodo in zgodbo povedala na svoj način, s tem da mi kot bralci ne vemo, kje se fikcija konča in resničnost začne, ter obratno. V romanu je poudarjeno, da Claudijina mati ni prenesla fikcije: »[…] kadar gledava kaj na ekranu, vedno pride trenutek, ko me vpraša ‘Ali je to resnična zgodba?’, četudi gledava grozljivko; lagati moram: če bi ji rekla, da je vse izmišljeno, bi jo nehalo zanimati in tega ne bi mogli več delati skupaj. Njen ‘Ali je to resnična zgodba?’ me od nekdaj preganja.« Prav s tem vprašanjem se roman tudi konča in nas postavi na trdna tla: kljub prvoosebni pripovedovalki, ki se imenuje enako kot avtorica, kljub esejističnim pasažam, ki se jim le v redkokaterem poglavju lahko izognemo, je Tujka delo fikcije. Nalašč želi zavajati, prepletati resničnost s fikcijo in esejistiko.

Roman je razdeljen na šest delov, s tem da zadnji (Katero je tvoje znamenje) obsega le eno, zaključno poglavje (Dvojčka). Prvih pet delov je naslovljenih z imeni področij, ki so po navadi na tapeti, ko govorimo o horoskopu, hkrati pa se navezujejo na materino ljubezen do horoskopa, simbolov in alegorij. V vsakem delu protagonistka razmišlja in razdela naslovno področje z zgodbami in esejističnimi razmišljanji. Claudia Durastanti mestoma postreže s pravimi jezikovnimi in slogovnimi poslasticami, predvsem na izredno izviren način definira sicer vsakdanje pojme. V prvem delu (Družina) zapiše: »Zgodba neke družine je bolj podobna topografski karti kot romanu, in biografija je vsota vseh geoloških obdobij, ki jih je prepotovala.« Tujko lahko beremo kot biografijo protagonistke, ki pa poleg njenega življenja vsebuje tudi poglavja, v katerih na prvi pogled ni ničesar, kar bi se navezovalo direktno nanjo; navezuje se na člane njene družine, prednike, ki predstavljajo geološka obdobja, katerih rezultat je ona.

V Potovanju definira emigracijo: »Emigrirati pomeni živeti z vsemi svojimi če-ji in upati, da nobeden ne bo prevladal.« Tako protagonistka kot njena mati sta emigrirali, mati najprej iz Italije v Ameriko, kjer se je protagonistka rodila, čez nekaj let pa se je mati, pred kratkim ločena, z dvema otrokoma vrnila v Italijo, natančneje v ruralno Bazilikato na jugu polotoka, Claudia pa se je kasneje preselila v Rim in v London. Kar obe zaznamuje, je občutek tujosti; pri materi ne le tujost zaradi nove države, temveč tudi zaradi nezmožnosti komunikacije (znakovnega jezika se tako ona kot njen mož nikoli nista naučila), protagonistka pa se v Ameriki počuti Italijanko, v Italiji pa Američanko. Tega se poskuša rešiti tako, da pobegne v svet jezika, v literaturo, glasbo in umetnost.

V tretjem delu z naslovom Zdravje, v katerem predvsem predeluje gluhost svojih staršev in kako je to vplivalo nanjo, definira jezik: »Jezik je tehnologija, ki razkriva svet: besede so plamenčki, ki jih približamo neizrekljivemu, da bi se pokazalo, kot da je stvarnost zapisana z nevidnim črnilom, in če ni besed, so geste tiste, ki omogočajo ta prevod.« Jezik je sredstvo, ki je povezalo protagonistko in njena starša; ona je pisala, ona dva pa sta se trudila stvari povedati s svojimi »ubogimi glasilkami«, da bi se le nekako razumeli.

V Delo in denar opiše revščino: »Revščina ni samo družbeni položaj, je bolezen, ki prizadene na biološki ravni. Z geni in v nepredvidljivih oblikah se prenaša iz roda v rod in pogojuje telo na način, za katerega tudi prihodnje bogastvo ne ve, kako naj ga popravi.« Revščina je Claudijino družino spremljala že od nekdaj; tudi ko se druži s pripadniki »srednjega sloja«, se počuti drugačno od njih, kot da je tujka med njimi. V zadnjem obsežnejšem delu, Ljubezni, pa pove: »Največje nasilje, kar sem ga zagrešila nad kakim človekom, ni bilo to, da sem ga zapustila ali mu strla srce, marveč to, da sem ga naredila sebi podobnega.«

Oznaka »tujka« se nanaša na protagonistko in na njeno mater ter na vse, kar v življenju sta, vendar na to ne gledata pesimistično. Čeprav je mati gluha, deprivilegirana in v vsakem pogledu nenavadna, Claudiji pove, »da je vse tisto, kar se ji je zgodilo v življenju, izbrala,« s tem pa jo hči končno razume kot svobodno žensko. Njena tujost jo je pripeljala do tega, kar je. »Ko vse propade, ostane neukročena ljubezen. Ampak, ali je to resnična zgodba?«

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                              
Claudia Durastanti: Tujka (Beletrina, 2021)