FABULA 2026: Nikaragovski ples v ritmu človeštva

Sergio Ramírez: Tongolele ni znal plesati
Založba: Beletrina
Leto izida: 2026
Prevod: Ferdinand Miklavc

Če bi človek svoje sodbe o državah sveta zasnoval zgolj na podlagi tega, kako so opisane v medijih, bi Nikaragva, srednjeameriška država z dolgo zgodovino diktature in vmešavanja ZDA, veljala za eno tistih, v katerih se ne zgodi nič dobrega. Poročila o stanju v omenjeni državi zaenkrat žal ne dopuščajo druge interpretacije, zdi se namreč, da se novice iz Nikaragve osredotočajo skoraj izključno na izgone državljanov in zlorabe človekovih pravic. Ena odmevnejših novic so bili množični in krvavo zatrti protivladni protesti leta 2018 – prav ti protesti pa so predmet najnovejšega v slovenščino prevedenega romana disidentskega pisatelja in novinarja Sergia Ramíreza z naslovom Tongolele ni znal plesati. Ramírez je nekdanji nikaragovski politik, zato imamo pri njegovem delu opravka s sodobnim primerom književnosti v izgnanstvu. Roman kljub temu bolj kot vprašanje (izgube) nacionalne identitete obravnava razkrivanje krivic v še vedno aktualnem kriznem žarišču, s čimer se približa, a ne umesti v domeno revolucionarne književnosti.

Roman je tretji del trilogije politično-kriminalnih romanov in zaenkrat edini od treh, ki je preveden v slovenščino (predhodni deli nosita naslova El cielo llora por mí in Ya nadie llora por mí). Sestavljata ga dve med seboj ohlapno povezani pripovedi: prva govori o inšpektorju in nekdanjemu gverilcu Doloresu Moralesu, ki se skuša iz izgnanstva v Hondurasu vrniti k bolni ljubici v Nikaragvo, druga pa o komisarju in Moralesovemu nekdanjemu delodajalcu Anastasiu »Tongoleleju« Pradu, ki zasleduje lastne politične cilje. Pripovedi poleg dveh glavnih likov obsegata tudi ožja kroga njunih znancev in prijateljev, ki z omembami in občasno fizično prisotnostjo vstopajo in izstopajo iz ene pripovedi v drugo ter tako pletejo tkanino ranljivosti in postrevolucionarnega razočaranja.

Morales dogajanje in prepogosta grozodejstva spremlja kot pasivni opazovalec, družbeno akcijo in aktivacijo prepušča drugim. Dokaj hitro postane jasno, da je njegova ravnodušnost izraz stoičnosti človeka, ki preboleva smrt svojega partnerja Lorda Dixona (ta se v romanu pojavi kot duh, ki ga zaznavata le Morales in bralec) in napredujočo bolezen ljubice. Za nameček ima še pohabljeno nogo, ki je fizična manifestacija njegove notranje ranjenosti. Tongolele medtem navzven projicira videz mačističnega šefa tajnih služb, a v odnosu do drugih likov (še posebej v odnosu do svoje mame) deluje negotov. Poleg tega zaradi razmer v državi čuti, da postaja politično nepomemben. K njegovi pomilovanja vredni personi prispeva ironičen vzdevek – dobil ga je namreč po mehiško-ameriški plesalki Yolandi Montes (menda zaradi belega pramena las, ki si ga delita). Eden od likov tako Moralesa kot Tongoleleja označi za »zgubi, zaznamovani že v zibeli«. Roman tako predstavlja protiutež revolucionarni književnosti, saj ne obravnava hiperkompetentnih posameznikov v boju za domovino, ampak starajoče se in skrušene nekdanje revolucionarje, živeče v državi, ki je z zamenjavo ene diktature (rodbina Somoza) za drugo (Daniel Ortega) razveljavila njihova mladostniška prizadevanja. Morales in Tongolele se vdata v usodo, medtem ko breme brezplodnega ponovnega upora pade na pleča nove generacije. Medtem ko se (večinoma, a ne izjemoma) mladi protestniki borijo proti sistemu, ki ga vidijo kot neopravičljivega, tisti, ki jim nasprotujejo, v uporu vidijo grožnjo idealom revolucije, ki je strmoglavila prejšnji režim in vzpostavila zdajšnjega. Ta dinamika med stranema, ki kljub srednjeameriškemu prizorišču ne bo tuja niti slovenskemu bralcu, konfliktu v zgodbi doda nianse in ga povzdigne nad običajno površinske upodobitve upora v revolucionarni umetnosti. 

Upor, opisan v romanu, je upor z značilnostmi 21. stoletja – pri razkrinkavanju grozot (kot sta denimo napad na duhovnika simpatizerja ali posilstvo študentke protestnice) in distribuciji revolucionarnega gradiva (liki iz Moralesovega kroga, ki delijo to gradivo, ga podpisujejo s simbolom maske Guya Fawkesa) pomembno vlogo odigrajo družbena omrežja. Z družbenimi omrežji se ukvarjajo tudi akterji, zadolženi za zatrtje upora – nekateri od njih (med njimi Tongolele), se veliko posvečajo temu, kako bodo videti na posnetkih. A da ne bo pomote: roman dejanja upora ne olepšuje oz. romantizira; najbolj naturalistično deluje prizor zasedbe cerkve, v katerem nekaj študentov izrazi pripravljenost, da se ubijejo, če bi jih zajeli (tukaj se roman še najbolj približa tradicionalni revolucionarni prozi). Upor študentov je na koncu neuspešen, med liki v Moralesovem krogu pa ostane zagon, ki jih spodbuja k nadaljnjemu upiranju, čeprav ima to lahko zanje resne posledice. Roman pri bralcu tako razblinja iluzijo, da je upor nekaj enostavnega, brezkrvnega in nebolečega za udeležence.

Slog pisanja je sprva sproščen in zabavljiv, a ko se umor za umorom situacija v zgodbi (in državi) slabša, ta vtis postopoma izginja, humor, ki ostane, pa služi kot krinka za strah  likov, še posebej tistih, ki so aktivno vključeni v upor. Pri dveh glavnih likih je zabavljivost (glede na njun črnogledi značaj bi bilo primerneje reči sarkazem) izraz cinizma, ki izhaja iz njunih izkušenj. Drugi del romana postreže z nekaj udarnimi metaforami, npr. s črno ptico, ki spremlja enega od likov na morilskem pohodu, in omaro v pisarni šefa tajnih služb, polno nagačenih krastač. Manj spretno avtor izkorišča nekatere druge pripomočke v pisateljski orodjarni, tukaj imam v mislih predvsem uporabo različnih slovničnih časov za obe prepleteni pripovedi – preteklik za Moralesovo in sedanjik za Tongolelejevo. Ker se njuni zgodbi odvijata vzporedno in v realnem času, se zdi nenavadno, da nista obe zapisani v sedanjiku – Moralesova pripoved sicer na neki točki v romanu (natančneje po zatrtju študentskih protestov v drugem delu) deluje kot refleksija tega, kar se je zgodilo v drugi pripovedi, kar bi tudi upravičilo razliko v slovničnem času, a je omenjeni trenutek bolj izjema kot pravilo.

Dovolite mi, da na tem mestu izvedem »revolucijo« in se vrnem na začetek: Tongolele ni znal plesati ne bo nikogar prepričal v turistični obisk Nikaragve (to niti ni namen knjige!), saj ne opeva lepot dežele, ampak razgalja njen še vedno trajajoči družbeno-politični razkroj. Je roman, ki naslika naturalistično sliko države, na videz obsojene na nenehni upor in represijo, ter majhne osebne bolečine ljudi, ujetih v njej oz. izgnanih iz nje. Naj bralcu služi kot opomin, da se je za svobodo potrebno boriti, in naj si hkrati ne dela utvar, da bo ta boj lahek.

Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar