12. 3. 2024 / Literatura / Recenzija

FABULA 2024: Nalezljivost nerazložljivosti

Lucie Faulerová: Objela me bo smrt 
Založba: Beletrina
Leto izida: 2024
Prevod: Anja Simič

»Človek tako dolgo brusi nože, da se nož zabrusi obenj,« se namuzne Manja, junakinja romana Lucie Faulerove Objela me bo smrt, ko se spominja prve izkušnje samopoškodovanja. Ta misel predstavlja popolno metaforo Manjine obsedenosti: tako dolgo in tako intenzivno premleva samomor svoje sestre, da še sama zapade v gon smrti, frustracijo nerazumevanja vzrokov njene smrti pa usmeri proti sebi. Nepredirljivost sestrinega samomora je veliko breme, mnogo težje, kot če bi umrla doumljiv način, če bi za njenim izginotjem stala razlaga. Namesto tega Manjo popade nalezljiva nerazložljivost skrajnosti samomora.

Manja se je ob tej prvi samopoškodbi v kuhinji, kjer je delala kot pomočnica, »vse od dlani do polovice nadlahti« porezala z nožem, le navidez ponesreči, se zrušila in omedlela od izgube krvi. To izvemo v le nekaj odstavkov dolgem spominskem drobcu, ki se prosto prepleta z drugimi spomini iz Manjinega otroštva in najstništva. Ti se Manji utrnejo med vožnjo z vlakom, ki jih uokvirja in jim daje ritem: zvoki tirov in vagonov, kot so tadam, š-š-š-š-š in huuuuu, prekinjajo posamezne spomine in jih hkrati povezujejo v hipnotizirajočem tempu, kar poudarja vtis, da skupaj z Manjo neustavljivo drvimo skozi njeno preteklost. Ker se ta ne razkriva linearno, temveč asociativno, slog pripovedi prežema občutek sanjskosti, kot bi se pred nami razpiralo junakinjino nezavedno. Postopoma tako izvemo, da je njena mlajša sestra Madla, s katero sta bili v otroštvu nerazdružljivi, iz neznanih razlogov storila samomor. Manja, njen oče in brat Adam pa so se morali spopasti z njeno odločitvijo: »Madlina roka je zanka, s katero se obeša, in iz kotička ust ji visi jezik. Madlina pest je bodalo, s katerim se zabada v trebuh. […] Toda Madlina roka je pištola, ki si jo prislanja na teme in pritiska na sprožilec.«

Objela me bo smrt je vaja v motrenju samomora, obarvana v različne odtenke humorja, zaradi katerih je branje kljub zahtevni temi sorazmerno lahkotno in prijetno. V središču romana je čustvena travma, a njeno središče, Madlina smrt, zaseda neznaten prostor, kajti pozornost je usmerjena na vpliv, ki ga ima na sestrino življenje. Eden takih elementov je Manjina obsedenost s statistikami o načinih samomora, ki samo dejanje pogosto zbanalizirajo. Tako nam junakinja z birokratsko suhoparnostjo razloži denimo, kaj se zgodi s telesom pri utopitvi in kakšni so odstotki preživelih pri skokih s šestega nadstropja, tako pa nas prisili, da grozljivost samomora soočimo z absurdom njegove običajnosti in razširjenosti. Podoben učinek imajo Manjini spomini na newagerska predavanja o karmičnem ustroju življenja ter drugih ezoteričnih razlagah življenja in trpljenja, ki sta jih z Madlo kot najstnici obiskovali, da sta se lahko norčevali iz ljudi, ki v vanje verjamejo. Ti spomini ponazorijo, da nista banalna le življenje in smrt, temveč tudi naše, sicer povsem človeško in neizogibno iskanje načinov, da bi ju osmislili.

Misli o nesmiselnosti življenja in smrti ter z njima povezanega trpljenja uteleša Manja sama. Njeno telo je pohabljeno zaradi številnih samopoškodb: prekrita je z brazgotinami, ne upa se pogledati v ogledalo, saj si je v oko zarila barvico, zaradi česar ima celo polovico obraza popačeno. Najbolj pa jo zaznamuje pohabljen jezik, saj si je dve tretjini odgriznila ob električnem šoku, ko je prste porinila med izpostavljene žice v steni. Zaradi tega ne more normalno komunicirati, temveč lahko govori zgolj v popačenkah, ki jih avtorica zapisuje fonetično. To deluje duhovito, saj moramo med branjem na glas izustiti zapisano in zveneti trapasto, denimo: »Phva-ui pehge je biu, ka kvoj kmek.« (Prevod: Pravi pezde je bil, ta tvoj kmet.) S tem je podoba protagonistke brez jezika olajšana teže svoje srhljivosti in kljub svoji skrajni pohabljenosti ne deluje kot melodramatično utelešenje tragedije.

Roman tako pogosto blesti na ravni sloga, vendar zlagoma vse bolj očitno postane pomanjkanje globine na ravni vsebine. Zaradi svoje fragmentirane strukture deluje izjemno učinkovito v prvi polovici, ko je otipljiva zgolj neka nerazjasnjena tragedija, prebliski Manjine preteklosti pa so posledično skrivnostni in obljubljajo skrito globino. Avtorica predstavi prepričljivo mešanico Manjinih spominov na to, kako je bila kot otrok obsedena s čarovništvom, ker je želela vedeti, kam izginejo ljudje, ki jih odčarajo, kako je želela izumiti perpetuum mobile, kako jo je zaradi svoje neskončnosti navduševalo vesolje, pri čemer se podobe smrti in samomora lirično prepletejo. S tem ji uspe pričarati občutek sprehajanja po megli spominov, polnih nedorečenosti, ki v nas vzbujajo zanimanje, da bi izvedeli več o ozadju poetičnih ubeseditev morbidnega.

A naposled se nam razkrije, da je to ozadje precej skopo. Nikoli ne dobimo poglobljenega vpogleda v Madlino osebnost, niti ne izvemo prav veliko o očetu in bratu Adamu, čeprav sta poleg Madle edina pomembnejša lika; Manji sicer stojita ob strani, a ju ne spusti blizu, in ker o njiju ne izvemo kaj več od tega, da žalujeta za Madlo, se zdita precej enodimenzionalna.Tudi glavna junakinja je bolj kot ne brez osebnostnih lastnosti, ki ne bi bile patologije, izvirajoče iz sestrinega samomora. Vsi liki so tako okarakterizirani zgolj v odnosu do Madlinega samomora, saj jih tudi vidimo zgolj v spominih, povezanih s tem. Slednje je sicer razumljivo, bolj moteče pa je, da se Madla skozi pripoved kot lik ne razvije ali izriše, čeprav je glavnina pripovedi osredotočena na spraševanje o tem, zakaj se je ubila. To zanima tudi nas, bralce, a nam pripoved ne nudi dovolj podatkov in namigov, iz katerih bi lahko sami sklepali – kot najbolj očitna razlaga se ponuja Madlina izkušnja z rakom. Sicer pa Madla ostaja nerazvit lik, zaznamovan z rakom, samomorom in Manjino ljubeznijo do nje, torej ne obstaja zunaj te dimenzije premišljevanja o življenju in smrti.

Nerazdelanost likov in nesklenjenost dogajanja sicer nista slabi sami po sebi. Glede na poetično nizanje drobcev, spominov in muzanj bi roman v drugi polovici lahko zadovoljil tudi, če bi nam ponudil kak poseben uvid ali si drznil samomor razumeti v bolj izvirnih ali specifičnih okvirih. Namesto tega pa ga zreducira zgolj na zelo splošno filozofsko eksistencialno vprašanje, na kar najbolj opozarjajo Manjine misli na koncu romana: »Še vedno lahko ugotavljam, kaj v resnici hočem, še vedno lahko tega nikoli ne odkrijem. Še vedno se lahko trudim, da bi si Sizifa zamišljala srečnega. Še vedno sem lahko v naslednjem življenju krava. Še vedno je tole zgoraj moja glava. Še vedno lahko živim veliko življenje. Še. Vedno. Lahko. Sem. Vse dokler me to ne ubije. Kakopak.« Zaradi tovrstnih neolepšanih, banalnih in klišejskih razmislekov, ki spominjajo na citate iz biografij in knjig za samopomoč, se vsa liričnost prve polovice sesuje v prozaičnost. Pri tem je najbolj simptomatično prav neironično sklicevanje na Camusa in Sizifa, ki je kajpada najbolj osnovna in izpeta metafora, ko govorimo o samomoru.

Objela me bo smrt se začne s čudovitim liričnim prepletanjem mnogoterih podob, a pozneje zapade v šablonsko premišljevanje smisla obstoja. Ker na koncu svojih premislekov, spominov, statistik o samomorih in ezoteričnih filozofij ne opomeni, nas pusti s sporočilom, da nekaterih stvari pač ne moremo razumeti – kot Manja nikoli ne bo razumela sestrinega samomora, a mora to vseeno sprejeti in živeti dalje. Pa vendar je kljub svoji legitimnosti tovrstno sporočilo stalnica v premnogih romanih in filmih o samomoru, zato z njim nikakor ne izstopa. Na koncu na nas pusti vtis lahko berljive in morbidno igrive vožnje po s samomorom zaznamovanem umu, ki pa nam ne ostane prav dolgo v spominu.


Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Lucie Faulerová: Objela me bo smrt (Beletrina, 2024)