FABULA 2024: Lirična ubeseditev postnuklearnega sveta
Pol Guasch: Napalm v srcu Založba: Beletrina Leto izida: 2024 Prevedla: Veronika Rot
Svet romana Napalm v srcu, ki ne obstaja v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, ampak v fantastičnem času brez neobičajnih pojavov ali visokih tehnologij, prikrito, a silovito opozarja na distopijo, ki jo v današnjem svetu vsak dan podoživlja nezanemarljiv odstotek prebivalcev. Pričujoči romaneskni prvenec katalonskega pesnika in pisatelja Pola Guascha je leta 2021 prejel nagrado Libres Anagrama za najboljši roman, letos pa je s svojim nastopom otvoril festival Literature sveta – Fabula.
Kljub temu da v romanu ni oprijemljivega kraja ali časa, nam brezimni prvoosebni pripovedovalec zelo jasno in poetično artikulira svoje misli in doživljanje novega reda sveta, čeprav mu je (skoraj v celoti) nerazumljiv: »V resničnem svetu se je nekaj dogajalo in nisem vedel kaj.« Pripovedovalec, ki ga lahko imenujemo »Jaz«, ne razlikuje med svojim zunanjim in notranjim svetom, zanj sta obe ravni sveta enakovredni, v resnici pa je veliko bolj dejaven v slednjem. Enako se zdi za ostale (maloštevilne) like, ki delujejo odsotno in pasivno, sploh ker nam je njihov introspektivni svet nedostopen.
Na vse like je močno vplivala Tovarna, ki se nahaja v gozdu in je po eksploziji prenehala delovati. Takrat sta vas, v kateri z družino živi »Jaz«, in mesto na drugi strani hriba, kjer živi »Jazov« partner Boris, ostali brez elektrike. Nedolgo zatem so v njihov kraj prišli obritoglavci z orožjem, večino moških prebivalcev so odpeljali, od žensk in otrok pa so zahtevali, da se odselijo. »Jaz« je skupaj z mamo, očetom in dedkom ostal in zato postal »odvečnež«. Vse te spremembe mu nikoli niso razložene, zato njegovo dojemanje sveta ostane nerazrešeno. Nikoli zares ne ozavesti posledic nenadne eksplozije ali uvedbe novega totalitarnega režima obritoglavcev. Življenje je zanj boj za preživetje, ki ga brez večjega prevpraševanja sprejme. Mogoče je, da se časa pred eksplozijo, svojega (srečnega ali vsaj normalnega) otroštva ne spomni in je to zanj edina resničnost. Življenje, zaznamovano s smrtjo njegovega očeta in dedka, pomanjkanje osnovnih surovin ali odtujeni odnosi v družini in soseski pa v razmišljanju našega prvoosebnega pripovedovalca niso v središču. Srhljivo je, da ga razkosanje in pokop dedkovega trupla na vrtu ne zanima toliko kot volkovi in njihovi naravni nagoni. »Jaz« pa zaradi stisk, ki mu jih povzroča vsakdanje življenje, nanj ni imun, ne postaja vse bolj otopel in pasiven, ampak nam svoje tovrstno življenje podaja v drobcih, pri tem pa prevladujejo pasusi o ljubezni in hrepenenju: »Po tistem [eksploziji Tovarne] se je življenje sprevrglo v preživetje, in to je najslabši način za biti živ. Ljubiti pa se je zame sprevrglo v poskušati uravnovesiti neuresničljivo hrepenenje.«
Poleg drobcev sedanjosti nam »Jaz« razkriva tudi svoje spomine iz preteklosti, ki s prekinitvami osebnoizpovednih pejsažev gradijo zgodbo. V preteklosti se je vedno počutil kot izobčenec zaradi svoje spolne usmerjenosti. Vrstniki so ga klicali »izmeček«, »izprijenec«, »bolnik«, »kurcožerec«, »ritopik«, njegov oče pa je s svojimi prijatelji z njim večkrat opravil obred, s katerim naj bi svoja hrepenenja zatrl. »Jaz« čuti, »kako najprej razstavijo mene in nato razstavijo moj iluzorni svet, zatem pa me, kos za kosom, sestavijo v navadno meso, njim sprejemljivo«. Svojo nemoč, frustracije in tesnobe izraža samo v pismih, ki jih pošilja Borisu, materializirajo pa se skozi hrepenenje, ki nastaja med njunim živalskim ljubljenjem, ki ga opiše kot »zverinsko, kot rojstvo ali smrt zvezd, eksplozija sredi vsega tistega zelenja«.
Kontrast med kontemplativno in lirično notranjo dejavnostjo protagonistovega duha in nedejavnostjo te emotivnosti navzven je grozljiva. »Jaz« se pogreza v svet, za katerega njegova telo in duh nista bila zgrajena. »Jazova« pisma Borisu, ki so poetično najbolj dovršena, izpovedno pa najbolj iskrena in delujejo kot tok zavesti, pa ob njunih srečanjih v »podganji sobi« v mestu niso nikoli tema njunega pogovora, Borisu je ljubša tišina. Ta pa ne izraža (prijetne) odvečnosti besed, ki bi odsevala čutnost in rahločutnost dveh, ampak nezmožnost upovedovanja česarkoli presežnega, onkraj vsakdanjih življenjskih opravil. »Jaz« tega ne zmore niti z mamo niti z Borisom, ki ga sicer v vsakem naslednjem pismu naslovi z bolj ljubečimi in vdanimi pozdravi. Vsi ljudje tega neznanega kraja in časa odsevajo praznino drug drugega kot »prazen kalejdoskop«.
Prisotnost smrti, odtujenosti, hladnosti, pobojev spremljajo lirični pejsaži opisov narave in divjega življenja v njej. Kljub temu da se »Jaz« in Boris v drugem delu romana odločita zapustiti hrib, ki ločuje vas in mesto, se narava okrog njiju ne spreminja, še vedno ostaja neskončna stepa. Podobno klavrna je njuna zamisel o končnem cilju, kjer naj bi se življenje odvilo srečno. Misel na prihodnost in upanje sta »Jazu« nedostopna: »mišljenje, da me je čakala neka usoda, h kateri sem bil namenjen, se mi je zazdelo kot razmišljanje bogataškega otroka.« V romanu je večkrat omenjen tudi bog, ampak liki ne zmorejo resnično verjeti vanj, ker bi to pomenilo vero v boljšo prihodnost: »mama me je opozarjala, da bom oslepel, če bom preveč časa iskal boga tam zgoraj, na nebu.« »Jaz« je bil rojen v svetu brez čustev, ki bi ga obarval, in prepoln žalosti, »žalost pa, ko se utrudi in izgine, postane čas«. Temu svetu ne more ubežati, čeprav sta z Borisom že daleč stran, saj ga nanj opominja trohneči vonj trupla njegove matere na zadnjem sedežu avtomobila.
Kot je zgodba romana ujeta v negotovosti mističnega in transcendentnega, tako so liki ujeti v čas, ki se zdi fikcijski, vendar avtor v siže ne vključuje nikakršnih tehnoloških napredkov, zgolj literarno tehniko popolne potujitve. Zato nas pejsaži, v katerih si liki med sabo zaupajo notranja občutja, zares presenetijo. Največkrat se manifestirajo v pismih Borisu, najbolj pa nas osupne in vznemiri materino predsmrtno pismo »Jazu«, ki je razdrobljeno skozi celotno drugo polovico romana, bere pa se kot melanholična pesem: »Zdaj je Zemlja …« Za hip obmolkne in nato nadaljuje: »… postala manjša. Izgubili smo občutek za večnost. Ne vemo več, kje smo.« Boris se najlažje izraža skozi fotografije, ki v več poglavjih nadomestijo besedilo. Avtor z različnimi načini izražanja, ki poglabljajo osebnost likov, ustvarja večplastnost, ki delo izpopolnijo kot celoto, ter kaže na premišljenost in razdelanost njegovih glasov litrerarnih likov.
»Jazovo« srce je polno napalma, lahko vnetljive zmesi, ki gori z močnim plamenom. Prepolno je neizpovedanega in hrepenenja: »včasih imam občutek, da beležim prihodnost. Pravim si: čeprav ne razumem, imam še vedno besede. Nekdo, morda, jih bo zmogel razumeti.« Koprnenje njegovega duha se včasih izraža kot živalsko hrepenenje, ki ga poteši z Borisom, drugič pa tudi kot umor obritoglavca, ki je njegovi mami prinašal pokojnino. Gre za dvorezen meč, pri čemer niti ljubezen ne vnaša zaupanja, temveč stalno prevpraševanje, ali je ljubljena oseba zate sirup ali strup, s končnim spoznanjem: »nenadoma, se tisti drugi spremeni v neznanca. V grožnjo.« Ko totalitarni režim, družba ali druge okoliščine povzročijo, da človek izgubi vero v prihodnost ali v karkoli presežnega, ki bi mu dalo občutek varnosti in upanja, v njem prevlada nekaj neobvladljivega, ki nenapovedano izbruhne kot reaktor 4 v jedrski katastrofi v Černobilu.
Napalm v srcu je lirična ubeseditev postnuklearnega sveta, v katerem je posameznik obremenjen z zavedanjem lastnega hrepenenja, medtem ko se od zunanjega sveta odtuji. Avtor zelo dobro interpretira posameznika in družbo, ki v preoblikovanem svetu postaneta skrajno introvertirana. Prikaže nam kompleksnost in večplastnost čustev literarnih oseb skozi eksistencialna razmišljanja o ljubezni, Lepoti, naravi, medtem ko hladnokrvno izvršujejo dejanja, ki jih od njih zahteva novi red. Je roman, ki ga lahko preslikamo v katerokoli povojno ali pokatastrofno obdobje, zaradi poetičnega izrazja pa nam približa nemaloštevilne stiske modernega človeka.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
