FABULA 2023: László Krasznahorkai: Satanov tango
Založba: Beletrina (knjižna zbirka Žepna Beletrina) Leto izida: 2023 Prevod: Marjanca Mihelič
Prvenec madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija Satanov tango, ki ga je v slovenščino prevedla Sovretova nagrajenka Marjanca Mihelič, govori o prebivalcih madžarske vasice, ki so se odločili ostati na propadli farmi, in lažnem preroku Irimiásu, ki naj bi jih vodil v boljše življenje. Po vasi se nekega dne razširi govorica, da se vrača Irimiás s pajdašem Petrino, za katera so vsi mislili, da sta mrtva. Medtem ko ju čakajo, se vsi zberejo v pivnici, kjer vzhičeni plešejo tango. Po prihodu Irimiása in branju njegovega dolgega manifesta mu vsi prebivalci darujejo svoj denar in se podajo na pot proti propadajočemu dvorcu, kjer naj bi jim Irimiás pomagal ustvariti »majhen otok z nekaj ljudmi, ki nimajo kaj izgubiti, otok, kjer bo konec te izročenosti na milost in nemilost drugim, kjer bomo živeli drug za drugega in ne drug proti drugemu, kjer bo lahko zvečer vsak zazibaval glavo v sen, živel v izobilju in spokoju«.
Roman je razdeljen na dva dela, vsak vsebuje šest poglavij. V drugem delu so poglavja označena od zadaj naprej, kar na bralca deluje kot odštevanje do tega, ali se bo zgodilo to, kar prebivalci vzhičeno pričakujejo. Krasznahorkaijev stil pisanja je zaznamovan predvsem z nasičenostjo in dolgimi opisi, v nekaterih delih celo brez ločil in presledkov, kar poudari napetost in histeričnost situacije: »Nehaj pripričia ona seni zmenilazanj spustilasejeniže radabi radaujelahroščafutakijusozželezomlomiliramena.« Dialoge in kratke stavke nadomestijo tudi po pol strani in več dolge povedi, ki dajejo občutek naravnega govora, zaradi dolžine pa na trenutke naredijo roman precej zahteven za branje. Besede so skrbno in premišljeno izbrane in tako avtor z njimi doseže popoln prikaz mračnega okolja, likov in dogajanja: »Mica se je z mišicami, napetimi kot struna, sploščila med suhe golobje iztrebke, ki so prekrivali trhel lesen pod na podstrešju, obrise njenega telesa je razrahljala tema, zdelo se je, da je že splavala v težkem zraku, in šele takrat se je zavedela, kaj je v resnici storila, ko je v žgočih dlaneh malodane začutila mačkino toplo trebušno steno, ki se je sunkovito krčila in raztezala, na več koncih poškodovano kožo in mezenje krvi okoli odrgnin.«
Glavni lik romana in antagonist zgodbe se imenuje Irimiás, kar je madžarsko ime za Jeremijo. Ne le njegovo ime, tudi njegovo delovanje aludira na bibličnega preroka Jeremijo, ki je Izraelcem v tuji deželi napovedal vrnitev v domovino ter jih bodril v času obupa. Toda Krasznahorkaijev Irimiás se izkaže za lažnega odrešitelja, »pastirja brezupnih situacij in obupanih ljudi«, ki prebivalce pod pretvezo, da jih bo vodil v obljubljeno deželo, ogoljufa in zlorabi njihovo slepo zaupanje. Krasznahorkai je v pogovoru na festivalu Fabula razkril, od kod ime glavnega junaka: v mladosti je delal na prašičji farmi, kjer je bil nočni čuvaj. Tam so čakali nekega Irimiása, ki naj bi prišel kastrirat prašiče, Krasznahorkai pa mu je pomagal tako, da jih je držal. Irimiás je to delo opravljal hladnokrvno, in to je pisatelja tako vznemirilo, da je po tem opravilu odšel v hišo in se odločil napisati knjigo. Sam tega »poslanstva«, da bi postal poklicni pisatelj, ni čutil, čutil pa je, da mora napisati vsaj eno knjigo, in tako je svoj prvenec po petih letih dokončal. Lik Irimiása je policijski vohun sredi osemdesetih let, kar je pomenljivo, saj je v času pisanja romana na Madžarskem vladala stroga komunistična diktatura. Tako je Satanov tango obenem lahko tudi subtilna kritika takratnega stanja v državi, čeprav sam eksplicitno ni želel pisati o komunistični Madžarski.
Irimiás živi v brezperspektivnem svetu. Vasica v romanu je temačna in propadajoča, »stavbe so se zrušile, vrtove je prerasel plevel, iz starih gospodarskih poslopij pa so že zdavnaj odnesli vse, kar je bilo uporabno, stojijo le še gole stene, kot da bi naselje zbombardirali«, zaradi prekomernega dežja pa je tudi polna blata: »Obakraj glavne ceste blato pokriva vse do obzorja, marogastega od mračnih gozdnih lis […], glavna cesta [je] kot skrivnostno pozibajoča se ladja, ki je obtičala sredi svetovnega blata.« Kraju pa so podobni tudi prebivalci vasice, ki so, kljub temu da je glavni lik Irimiás, pravzaprav v središču dogajanja. Nenavadni, že kar groteskni liki so odraz okolja, v katerem živijo – agorafobičen doktor, opravljive in prešuštne ženske, njihovi soprogi alkoholiki ter hčerke prostitutke. Morbidnost likov se stopnjuje do najmlajšega lika, deklice Estike, ki mrcvari in ubije hišno mačko, nato pa stori samomor. Krasznahorkai prav temu dogodku v romanu nameni podroben opis, ki v popolnosti zaokroži obup te skupnosti.
»Naše življenje je tango, polno trpljenja, strasti, vseh stvari, kjer zmaga vedno Satan,« je na festivalu povedal avtor in s tem povzel glavno misel dela. V Satanovem tangu je Krasznahorkai namreč prikazal, kako obup in potreba po boljšem življenju privedeta do slepega zaupanja. Vseskozi zastavlja vprašanja o upanju, preživetju, skupnosti ter o tem, kakšni so pogoji, v katerih se človek pusti prepričati v skoraj karkoli – tudi v to, da uniči in zapusti svoje prebivališče ter slepo sledi »mesiji«. Prevajalka Marjanca Mihelič je v pogovoru Beletrina v živo povedala, da »danes roman zavzema eno najuglednejših mest v sodobni madžarski literaturi, Krasznahorkai pa je eden najpomembnejših pisateljev in edini madžarski Bookerjev nagrajenec«. Krasznahorkaijev prvenec se prav gotovo uvršča med literarne presežke, saj s svojevrstnim ritmom ter skrbno izbranim besediščem alegorično upodobi takratno stanje komunistične Madžarske in pa splošno stisko bivanja.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
