FABULA 2023: José Luís Peixoto: Mestece Galveias

Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2023
Prevod: Blažka Müller

»Med vsemi možnimi kraji se je zgodilo prav tam,« v Galveiasu. Ritem, v katerem teče življenje tega malega, ruralnega portuglaskega mesteca, zmoti padec nebesnega telesa, »stvari brez imena«, ki s seboj prinese devetmesečno sušo in nevzdržen vonj po žveplu, ki se ga navzame vsaka pora v telesu. »Kot da bi se času kolcnilo,« Galveias za trenutek obstane. 

Roman Joséja Luísa Peixota je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je časovno umeščen v januar 1984, drugi del pa v september istega leta, torej deset let po nageljnovi revoluciji, s katero se je na Portugalskem končalo obdobje diktature in začela dekolonizacija in prehod na demokracijo. Peixoto tega v romanu ne nagovarja neposredno, temveč značilnosti obdobja oriše predvsem z referencami na tehnološki napredek in popularno kulturo, na primer na nadaljevanko Dallas, figurice He-Man ali digitalne ročne ure, ter z navezavo na tuje dežele, na primer Brazilijo, od koder prihaja Isabella, ali Gvinejo Bissau, ki jo je Portugalska kolonizirala in kjer ima Janeiro družino, h kateri odhaja enkrat letno. 

Zgodbe v prvem delu orišejo življenje v mestecu Galveias, medtem ko se v drugem delu vzpostavijo povezave s širšim okoljem, tujino in svetom zunaj mesteca. Poglavja so med seboj povezana s skupnim okoljem in časom ter delujejo kot posemezne zaključene celote, ki predstavljajo zgodbo enega od prebivalcev. Tako se vzpostavlja polifonost, ki zaradi množice likov na trenutke deluje prenasičeno, vendar obenem ravno to mnoštvo glasov ustvarja širšo sliko romanesknega tukaj-in-zdaj ter vzdušje, ki veje v mestecu. Povezavo med posameznimi poglavji ustvarjajo tudi motivi, ki se ponavljajo skozi celoten roman. Najbolj izstopajoča sta kruh, ki se je navzel vonja po žveplu, in stalna prisotnost psov. Ta dva motiva kot opomnika na »stvar brez imena« spremljata praktično vse zgodbe. Vonj in okus po žveplu sta neposredno povezana z vsakodnevnim človeškim izkustvom, psi pa so bodisi aktivno prisotni, kot na primer v poglavju o Marii Assunti, ki ima privide svoje poginule psičke Cassandre, bodisi zgolj v podobi vseprisotnega laježa. 

José Luís Peixoto mistično atmosfero romana gradi predvsem s poetičnim slogom. Tretjeosebno pripovedovanje, v katerega občasno vskoči prvoosebni miselni tok likov, le redko prelomijo posamezne replike, s čimer avtor ustvarja gosto, vendar medeno viskozno pripoved, ki se tekoče pretaka in izrisuje posamezne zgodbe. Kljub temu da je dogajanja malo, saj so se opisani dogodki (z izjemo uvodnega padca nebesnega telesa) že zgodili ali pa jih liki posredno opisujejo, akcije ne pogrešamo, saj je bolj kot sami dogodki pomembna podoba mesteca kot takega. Na tej točki naj izpostavim, da je Galveias resničen kraj na Portugalskem, kjer je Peixoto tudi odraščal – zato ni nenavadno, da je mestece opisano zelo slikovito, s kopico podrobnosti, imeni krajev in ulic, da se nam živo izriše pred očmi. 

Navkljub portugalskemu kontekstu pa mestece Galveias ni le mestece Galveias, temveč paradigma malega podeželskega kraja, pa naj bo ta na Portugalskem ali v Sloveniji. Peixotu uspe ustvariti literarni svet, ki odseva realnost številnih ruralnih območij ob koncu prejšnjega stoletja, v času političnih premikov, osvobajanj in osamosvajanj. Z opisovanjem usod svojih likov prikazuje dihotomije med ruralnim in mestnim, zasebnim in javnim, tradicionalnim in globalnim, individualnim in kolektivnim, s tem pa ustvari podobo mesteca, ki ga zaznamujejo povsem univerzalna občutja in situacije, kot so osamljenost, odmaknjenost, ruralnost ter marginalnost. 

»Galveias čuti svoje ljudi. Ponudi jim svet, ceste, na katerih se živi življenje. Nekega dne jih sprejme vase. Kot otroci so, ki se vrnejo v materin trebuh. Glaveias jih varuje na veke vekomaj.« Ljudje so v Galveiasu figure, delci večje zgodbe, protagonist katere je mestece Galveias samo. To je nakazano že v samem začetku romana, ko je Galveias poosebljen: »Galveias je počasi tonil v sen, misli so izpuhtevale.« Ko je »stvar brez imena« zadela Zemljo, se je prebudilo celotno mestece, »zato so se vsi zgrnili na ulice, starci, otroci, ženske, neobriti moški« in »četudi v spalnih srajcah ali domačih oblačilih, precej zanemarjenega videza, z olajšanjem uživali hlad, ki jim je dobro del na koži«. Vsi liki, katerih zgodbe pozneje spoznamo, so združeni v šoku, ki ga je povzročila »stvar brez imena«, in tako je ustvarjen kontekst mesteca, v katerega je roman postavljen.

Premisa mesteca kot protagonista, vzpostavljena v začetku romana, se na koncu ponovi – devet mesecev po tem, ko je na Zemljo padla »stvar brez imena«, se v Galveiasu rodi deklica. Neustrašni, novopečeni oče v kavarni Chica Francisca naroči »vino za vse«, medtem ko se ženske nabirajo v hiši, da bi videle otroka. »Od vsepovsod se je brž nabrala tudi mularija,« »na vratih se je motal trop psov, bili so vseh velikosti,« vsi skupaj so se odpravili pogledat deklico. Tako se je ponovno zbral celoten Galveias, saj je bila deklica drugačna: »Imela je najbolj običajen vonj, vonj, kot ga imajo novorojenčki. Ni vonjala po žveplu.« Človeški vonj je tisto, kar jih zbudi iz sna, v katerem so »pozabili svoj lasten vonj« – pozabili so, kdo so, s tem pa je človeški vonj izpostavljen kot gradnik identitete, ki je za Galveias predvsem skupnost. Novo rojstvo jih strezni in jim da upanje, da kljub nebesnim telesom, ki padajo na »tisto točno določeno točko«, »Galveias ne more umreti«.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.