FABULA 2023: Cristina Morales: Bojevniki

Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2023
Prevod: Veronika Rot
Spremna beseda: Elvira Navarro

Naj na začetku izpostavim, da so Bojevniki, prvenec španske avtorice Cristine Morales, izredno tanka in majhna knjižica. Obenem pa se je avtorici v tem izredno majhnem prostoru uspelo dotakniti številnih družbenih problemov, med drugim stiske mladih in položaja žensk v družbi, ter vseh večjih vprašanj, kot so feminizem, odgovornost, dolžnost, smisel umetnosti, narava, smrt in resnica. Vse to Bojevniki izrazijo v nenehnem prepletanju literarnih zvrsti, umetniških medijev in različnega govora.

Ob vsem tem bi se lahko vprašali, kako Bojevnikom uspe razviti vse te probleme na tako malo straneh? Odgovor je preprost: jim ne. Vendar pa to najbrž tudi ni njihov namen.

V šestem poglavju, »Nisem nameravala priti«, pripovedovalka in protagonistka govori o svojem pogledu na feminizem ter na diskriminacijo žensk, ko je povabljena na okroglo mizo, naslovljeno »Tudi one pišejo«. Na okrogli mizi se trenje med vsemi prisotnimi stopnjuje, pobudnica pa je predvsem protagonistka sama. Konča se na točki, ko je napetost najvišja, naslednje poglavje pa naredi jasen rez in nadaljuje pripoved o procesu nastajanja gledališke predstave, ki je samo srce romana. Feminizem in okrogla miza nista več omenjena.

V ospredju romana niso problemi, s katerimi se protagonistka sooča v življenju, pa tudi tisti ne, s katerimi se soočajo igralci v gledališki predstavi, zato tudi naloga romana ni, da predstavljene probleme razreši. Družbeni problemi, kot je neenakost, so predstavljeni kot stvaren del sveta, v katerem gledališka predstava nastaja. Vplivajo na vsakdan protagonistke, ki je del gledališke skupine, in tako posredno vplivajo tudi na proces nastajanja predstave. V ospredju ni protagonistka, niti ni predstava sama, pač pa proces nastajanja in Cristina kot neločljivi del tega procesa.

Roman je razdeljen na dve ravnini, ki soustvarjata sliko procesa gledališkega ustvarjanja. Na prvi imamo delovanje gledališke skupine v Granadi, raznovrstno eksperimentiranje na odru, skozi oči pripovedovalke in protagonistke Cristine Morales. Na drugi ravnini pa spremljamo njeno osebno življenje zunaj gledališke skupine, ki je fragmentirano, na trenutke banalno in vsakdanje (v drugem poglavju na primer opisuje, kako je jokala, ko je čakala v vrsti za »sredozemsko solato za pet evrov deset centov«), obenem pa polno razmislekov o velikih življenjskih in družbenih problemih.

S poigravanjem z medijem besedne umetnosti, njegovimi zmožnostmi in konvencijami ter s konstantnim brisanjem meje med fiktivnim in brutalno resničnim pa roman že tudi sam učinkuje kot nekakšna pripovedna predstava v gledališču besed. 

Avtorica svoji protagonistki in pripovedovalki na primer ni posodila le svojega imena, pač pa je v šestem poglavju v kontekstu elektronskega sporočila navedla tudi svoj elektronski naslov in svojo telefonsko številko. Tudi vsi drugi liki v zgodbi nosijo imena resničnih oseb, npr. pisateljici Pepa Merlo in Cristina Galvez ter pisatelj Juan Bonilla, svoja resnična imena pa so obdržali tudi vsi člani gledališke skupine, kar avtorica napove že v posvetilu, preden se zgodba romana sploh začne: »Članom gledališke skupine Univerze v Granadi (UGR), ki so tukaj imenovani s svojimi imeni.«

Dober zgled za avtoričino poigravanje z zmožnostmi izraza v okviru (ali zunaj okvira) besedne umetnosti pa so tudi vzporedni dramski dialogi, v katerih istočasno govorita dve osebi; ena v strogo teoretskem diskurzu podaja družbeno kritiko, druga prepeva pesem, vlogi pa si večkrat tudi zamenjata. Pri tem sem se ob branju zalotil, da berem samo del z družbeno kritiko, ne pa tudi besedila pesmi. Šele tako sem spoznal, da bistvo ni v sami vsebini ali predmetu te kritike, pač pa v dejstvu, da kritiko spremlja petje popularne pesmi.

V pogovoru na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je avtorica omenila, da se sicer s formo in literarnimi žanri ne poigrava namerno ali zgolj zato, da bi eksperimentirala s formo. To je več kot očitno tudi v njenem romanu, ki niti za hip ne daje vtisa, da je zgolj eksperiment s formo zavoljo eksperimentiranja samega, pač pa je eksperiment s formo le posledica neomejenega in povsem kreativnega iskanja prave oblike za vsebino Bojevnikov. 

Romaneskni prvenec Cristine Morales je hkrati zgodba o ustvarjanju umetnosti ter o umetnici, ki jo ustvarja in je sama umetniško delo. To, da pripovedovalka v romanu premišljuje o velikih besedah in se sooča z družbenimi problemi, pa čeprav se ti zares ne razrešijo, lahko pri bralcu ali bralki morda na prvi pogled zbuja nezadovoljstvo, a v resnici predstavlja povsem pristen človeški element. V tem se Bojevniki zdijo manj podobni literarnemu delu in bolj podobni življenju, v katerem se z neenakostmi in nezmožnostmi srečamo, a nas skozi življenje in delovanje ne vodi nekakšna nevidna roka dramaturgije, ki verjame, da se mora vsaka prikazana puška tudi sprožiti. Morda na odru, morda v predstavi, ne pa tudi v življenju.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.