FABULA 2023: Bernardine Evaristo: Manifest: nikdar odnehati
Založba: Beletrina (knjižna zbirka Žepna Beletrina) Leto izida: 2023 Prevod: Katja Zakrajšek
Konec marca 2023 je v sklopu festivala Fabula Ljubljano obiskala Bernardine Evaristo, britanska pisateljica, katere Manifest: nikdar odnehati je v slovenščino prevedla Katja Zakrajšek. V knjigi, ki je izšla na začetku letošnjega leta, pisateljica popisuje svojo dotedanjo pot, ki jo je prek uspehov in spodrsljajev med drugim privedla do tega, da je postala prva temnopolta avtorica, ki je prejela prestižno Bookerjevo nagrado.
Bernardine Evaristo, rojena 1959 v londonskem Woolwitchu, v svoji knjigi iz leta 2021 popisuje svoje življenje in delo, po lastnih besedah predvsem zato, da bi navdihnila mlajše generacije pisateljev_ic, zlasti tiste, katerih glasovi so prepogosto preslišani. Čeprav je Britanka, se je morala skozi življenje pogosto spopadati z rasizmom, saj se je rodila britanski materi in nigerijskemu očetu, in pomanjkanjem možnosti. Med drugim piše: »Pojem ‘črne Britanke’ je v mojem otroštvu veljal za protislovje. Britanci v temnopoltih niso videli sodržavljanov, ti pa so se dostikrat istovetili z državami, od koder so prihajali. Sama nikdar nisem imela druge izbire, kot da se imam za Britanko. Tu sem se rodila, tu sem živela, čeprav mi je bilo jasno predočeno, da, ker nisem bela, ne spadam zares sem.« V Manifestu se pokloni vsem prednikom in prednicam, najlepše s tem, ko številke poglavij navaja v jezikih svojih korenin: staroangleščini, jorubščini, irščini, nemščini in portugalščini. Še en pokazatelj, kako nesmiselna je delitev po barvi kože, ko pa so korenine vsakogar tako raznolike in se, kot zapiše, »razlikujemo le v enem odstotku svoje DNK«.
Odločnost in borbenost, ki prevevata Manifest, sta zares navdihujoči. Kažeta namreč, da je cilj – navdihniti mlade generacije pisateljic, ki še iščejo svoj glas – avtorici uspelo doseči z neomajno samozavestjo in obenem nepretencioznim ter iskrenim izražanjem; prav toliko, kot se pohvali z uspehi, prizna svoje napake. Za neposrednost sloga v slovenščini je zagotovo zaslužna prevajalka Katja Zakrajšek, ki je za prevod njenega romana Dekle, ženska, druga_i, izdanega pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki,lani prejela Sovretovo nagrado. Dekle, ženska, druga_i jezaradi svoje eksperimentalne oblike, ki jo Evaristo imenuje »fuzijska fikcija« (fusion fiction), morda večji prevajalski zalogaj, s svežo in ritmično slovenščino pa v Manifestu enako uspešno prevede avtoričin šarmantni humor, s katerim je zabavala občinstvo tudi med svojim obiskom v Cankarjevem domu.
Manifest je prvo avtoričino nefikcijsko delo. Slog in jezik sta v pričujočem besedilu trezna, neposredna. Evaristo je sicer avtorica, ki se rada igra s formo, v svojih delih prepleta poezijo in prozo, eksperimentira z različnimi časovnimi obdobji in daje glas raznolikim likom. Tako denimo v Dekle, ženska, druga_i, polifoničnem romanu, napisanem v prostemu verzu, za katerega je leta 2019 prejela nagrado Booker, spregovori enajst glasov temnopoltih Britank_cev različnih spolnih usmerjenosti, identitet in generacij, s čimer celostno zajame polpreteklo britansko kolonialno zgodovino in položaj preslišanih glasov v njej. V romanu Blonde Roots (Plave korenine) si zamisli alternativno resničnost, v kateri Afričani zasužnjijo Evropejce, v verznem romanu The Emperor’s Babe (Cesarjevi bejbi) pa je protagonistka mlada Zulejka, Nubijka, živeča v rimskem Londonu, s čimer se avtorica upre nesmiselni predpostavki, da so v Britaniji skozi zgodovino živele le belke (danes vemo, da to ne drži – dokazano je tudi, da so bile prve Britanke temne polti).
V Lari (1997), svojem prvem romanu, ki pa je bil leta 2009 predelan in ponovno izdan, je protagonistka dvorasna Britanka. Roman se tako že spogleduje z avtobiografskostjo, avtorica pa o njem v Manifestu zapiše: »V procesu pisanja Lare se mi je razodelo marsikaj. Ko sem babičino nasprotovanje poroki mojih staršev izpisovala v kontekstu njenega otroštva, sem počasi razumela, zakaj je ravnala, kot je. Naloga pisateljice je, da ustvarja mnogoplastne, kompleksne like, in sčasoma sem se vživela v babico, čeprav je skupaj s še nekaterimi v njeni družini mojemu očetu zadala rano, ki se ni nikdar zazdravila, in duševno rano pustila tudi njegovi družini – nam. […] Ta proces zame ni bil terapevtski, je pa raziskovanje – razmišljanje, karakterizacija – prineslo katarzo.« V Manifestu Evaristo tako razgrne kontekste svojega pisanja in ponudi dragocen uvid v snovanje svojega opusa. Bralki ponuja uteho skozi vpogled v včasih mučne procese pisanja in različne prepreke, ki jih je bilo za mlado temnopolto žensko pisateljico konec 20. stoletja še več, kot jih je danes. Avtorica pa kljub temu vseskozi ohranja humorno in ponosno držo.
Evaristo poudarja, da ni postkolonialna avtorica – je Britanka, rojena v Londonu, označuje se za »črno pisateljico«: »Kot pisateljica sem od nekdaj iz različnih perspektiv raziskovala afriško diasporo – preteklo, sedanjo, resnično, namišljeno. […] [M]islim, da je v rasno zaznamovani družbi pomembno, da se osredotočamo na te zgodbe.« Njen aktivizem ima globoke korenine. Ko se je v mladosti odločila za igralsko kariero, je po končanem študiju gledališča s kolegicami ustanovila Gledališče črnih žensk, saj so »[v]edele […], da nebelke le redko dobivajo vloge – v gledališču, na televiziji, v filmu –, če pa jih že, so te vloge dostikrat obrobne ali ponižujoče. To je bilo več desetletij, preden se je rasno in spolno slepi kasting ustalil kot normalna praksa na tem področju in vanj vnesel pravo revolucijo.« Med branjem teh besed se bralka šele zave, kako izredno nazadujoče razmere so še pred kratkim vladale na Zahodu – le podobnim, kot je Evaristo, gre zahvala, da se stvari vendarle premikajo na bolje. Poleg tega, da v svoji literaturi ves čas opisuje preslišane in prezrte, kot je denimo nebinaren_a protagonist_ka romana Dekle, ženska, druga_i, je hkrati tudi ustanoviteljica mednarodne Brunelove nagrade za afriško poezijo ter si kot žirantka in urednica prizadeva za večjo vidnost nebelih avtorjev_ic.
Kljub izredno plodnemu aktivizmu pa se Evaristo odločno odreka oznaki didaktične pisateljice, ki bi pisala zgolj zato, da bi bila nosilka ideologije. Poudarja, da je pomembno k pisanju pristopati poglobljeno, snovati like, ki so kompleksni in ne zgolj enoznačni prenašalci nekega sporočila. Prav to pa daje njenim delom občutek univerzalnosti. »Kot pripadnice in pripadniki človeškega rodu v sebi nosimo vsak svojo zgodovino,« začne v Manifestu, v zadnjem poglavju pa beremo: »V vsakem, v vsaki od nas je manifest, ki se nam strne v teku življenja, se spreminja in preoblikuje z našimi izkušnjami.« Avtorica iz posameznega, lastne izkušnje, nenehno apelira na univerzalno. Tako se Manifest vseskozi res lahko bere kot popis nekega življenja, iz katerega pa se splete manifest kot nagovor sleherni bralki, naj nikdar ne odneha.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
