FABULA 2022: Zora del Buono: Maršalinja
Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina) Leto izida: 2022 Prevod: Mojca Kranjc
Zora del Buono je (prav tako kot njena istoimenska babica, protagonistka pričujočega romana) vsestranska ženska. Svojo kariero je zarisala v arhitekturi, nakar se je podala v novinarske vode – je tudi ustanoviteljica literarne revije mare. Prav tako je izvrstna pisateljica, ki je za svoj roman Big Sue (2010) prejela ITB Book Award. Njen roman Maršalinja je pri založbi Beletrina izšel v sklopu festivala Literature sveta Fabula, ki je organiziral izvrstno dramsko branje dela in pogovor s samo avtorico, ki je v klubu Cankarjevega doma potekal prejšnji teden.
»Skrivnosti je treba pustiti tam, kjer je primerno mesto zanje: v kraljestvu molka,« pravi Zora del Buono, babica, jeklena mati, soproga, upornica, »maršalinja«. Vendar ona ni nikdar molčala. Zora, rojena Ostan, izhaja iz Bovca – cvetoče vasice, kot jo imenuje sama. Sprva nedolžno in mehko dekletce pred bralčevimi očmi skozi roman odraste v trdno, neuklonljivo žensko, ki so jo oblikovale hude preizkušnje 20. stoletja (začenši s Soško fronto, terorjem in satiričnimi eskapadami fašizma, temnimi platmi partije, negotovimi časi prve in druge svetovne vojne ter opevanjem komunizma).
V svojem rodnem kraju za časa prve svetovne vojne spozna zdravnika (radiologa) italijanskega porekla, Pietra del Buona, ki postane tudi njen življenjski sopotnik. Zora je že v osnovi izhajala iz dokaj premožne družine, kot soproga aristokrata pa se je po družbeni lestvici povzpela še bistveno višje. Njeno mladost je oskrunila predvsem odsotnost, hinavščina in krutost njene lahkoverne matere. Morda prav zaradi slabe izkušnje z lastno roditeljico protagonistka pravzaprav skozi celoten roman do ženske ohranja podcenjevalen odnos, poln predsodkov in prezira.
Mlada zakonca sprva živita v Neaplju, kjer se jima rodi prvi sin, Davide. Nedolgo za njim se rodita Greco in Manfredi. Družina se preseli v Bari, prijetno pristaniško mesto, kjer domuje v razkošni, po Zorinih načrtih zasnovani vili z umetelnim stopniščem, ekstravagantnim dekorjem in vsakovrstnim presežnim bliščem, ki hkrati postane tudi Pietrova klinika (ki jo je kasneje obiskal tudi sam Tito). Res je, da glavna junakinja s svojim opevanjem komunizma v svileni obleki, s koktajlom v roki in sedeč na udobnem fotelju ob koncertnem klavirju izpade nekoliko banalno, a se hkrati popolnoma sklada z njenim večnim motom, ki ga pisateljica zapiše že pred samim začetkom dela, protagonistka pa ga sama izrazi še na čistem koncu, leta 1980, v svojih zadnjih dneh: »Komunizem je aristokratstvo za vse.«
In res je živela po tem motu. Gostila je večerje s sedmimi hodi za ugledne intelektualce, politike, zdravnike. Po najnujnejše nakupe je hodila v Rim. Ukazovala je služinčadi in sinove pošiljala v zasebne šole v tuje dežele. Bila je »signora iz najrazkošnejše vile v vsem Bariju«. Živela je na veliki nogi, vendar tudi solidarno.
V času druge svetovne vojne sta zakonca del Buono kliniko spremenila v začasno zatočišče za begunce/partizane, čakajoče na odhod v tabor El Šat, prav tako Pietro ni nikoli zahteval plačila za zdravljenje, če si pacienti tega niso mogli privoščiti.
Vseeno pa se s časoma izkaže, da je nekakšna lahkota dolce vite, s katero je družina del Buono preživela katastrofalne dogodke vojne, enostavno delovala nekoliko preveč pravljično (v knjigi je zapisana domneva, da je bilo tovrstno življenje nedvomno rezultat kakega ugodno podkupljenega žepa na vodilnem položaju), da bi lahko dolgo trajala. Ko bralec postane nekoliko sumničav glede tolikšne idiličnosti, sledi pretresljivi drugi del romana, ki razjasni vse do tedaj zamolčano, zadržano ali olepšano. Zora je namreč trdo garala in hudo stiskala zobe (od bolečine ali jeze – oboje je možno) zato, da bi – sploh po materini aferi in posledičnem nezakonskem otroku – družini ohranila ugled in dostojanstvo. Prav to so bile namreč tudi tiste vrednote, ki se na jugu Italije najbolj cenijo. Vsem svojim družinskim članom je strateško krojila usode; svojim bratom in sinovom je iskala žene, jih finančno podpirala, jim izbirala poklice in lokacije bivanja. Vse, kar ni šlo tako, kot si je zamislila, jo je razbesnilo.
Njena družinska zgodba (ki se kasneje sprevrže v tragedijo) je sicer tesno vpletena v fašistično dogajanje predvsem petdesetih in šestdesetih let. Zgodovinskost avtorica vpleta subtilno, ne v oči bijoče, temveč spretno in zato toliko bolj stvarno. V knjigi najdemo tudi opise izredno humorističnih domislic »italijanizacije«, s katerimi naj bi vse tujejezično iztrebili; tako so na primer Louisa Armstronga uradno preimenovali v Luigija Fortebraccia, Mickey Mouse pa je postal Topo Michele.
Kljub vsemu pa smeh počasi izginja in se umika tišini realnosti. Z njo se družina del Buono najresneje sooča od leta 1948, ki označuje preobrat v sicer dokajšnji sreči. Kar naenkrat se zvrstijo umor gospodične Emmi (Pietrove tesne prijateljice iz študentskih let), odstavitev Pietra iz partije, Zorina sladkorna bolezen in kap, ki ohromi njen levi del telesa, ter smrti družinskih članov. Pri tem so si smrti v najožjem krogu Zorine družine med seboj tako strašljivo podobne, da jim – če ne bi bile preverjene s strani avtoričine eno leto in pol trajajoče raziskave družinske zgodovine – sploh ne bi več verjeli.
Zdi se, da se to prekletstvo zgrne nad del Buonove po smrti sina Manfredija leta 1963. To domnevo spodbudi tudi sama pripovedovalka, ko pravi: »Moj sin umre tisoč kilometrov daleč v neki švicarski bolnišnici, na Vii Dieta pa se rdeča spremeni v črno. Ko sem se po pogrebu vrnila v Bari, je bilo prvo, kar sem zagledala, skladovnica kozarcev s črnimi paradižniki v prostoru pred kuhinjo. Vedela sem: to je znamenje, in prišlo je naravnost iz pekla.« Čeprav je poprej, v prvem delu romana, Zora do svojih sinov precej hladna (v pripovedi njihova imena pogostokrat zamenja s številkami 1, 2 in 3 – tudi ko poroča o sami izkušnji materinstva pove, da je v njej pustilo le praznino), pa jo smrt Manfredija popolnoma sesuje. Pravi, da je z njim tudi njena duša odšla v kraljestvo mrtvih. Sklepna izpoved ostarele Zore, ki je pripovedovana v prvi osebi leta 1980, v domu za ostarele v Novi Gorici oziroma »skup sešraufanem monstrumu«, kot pravi sama, pa deluje izredno ganljivo in zaradi vrinjenih vesti o končnih usodah vseh omenjenih likov prav nič trivialno. Življenje se pred njo zavrti še enkrat, v vsej iskrenosti, polno skrbi in naklonjenosti do Tita, od katerega je prejela tudi odlikovanje (maršal je odlikoval maršalinjo). Zanimivo, kako se zaključno dejanje, Zorina smrt, izvrstno povezuje s samim začetkom dela; smrt maršalinje je namreč odeta v skrivnost – še vedno ostaja sum, da je bila prek valiuma, ki ga je dobivala zaradi svoje sladkorne bolezni, zastrupljena. Njen soprog Pietro je umrl kmalu za njo, zaradi demence ne vedoč, da je bil kdajkoli poročen z legendo.
Roman je čudovita pripoved, ki prepleta privatno s kolektivnim, preteklo s sedanjim, fiktivno z realnim, in vse to poveže v homogeno celoto, ki je lahko razumljena po eni strani kot opomnik o razsežnosti človeške agresije, nasilnosti in nerazsodnosti, po drugi strani pa prinaša iskreno izpoved izjemne osebnosti, ki je s svojo kleno voljo neomajno krojila svojo (pa tudi družinsko) prihodnost.
Zgodba deluje še toliko bolj osvežujoče, ker jo pripoveduje ženska, »privilegirani Drugi«, kot bi rekla Simone de Beauvior. Protagonistka namreč izvrstno prikaže, kako združiti domene stereotipno »ženskega« (kot je na primer materinstvo) z aktivnim političnim in družbenim življenjem. V razočaranje pa vodi dejstvo, da se to zgodi na račun mržnje lastnega spola pri glavni junakinji. To kaže tudi napačno sporočilo – namreč to, da mora ženska, če želi uspeti v moškem svetu, preseči svojo ženskost, se »razženščiti«, da bi lahko nastopila kot aktivna transcendenca. Že ko to začne postajati nekoliko odbijajoče, pa sledi drugi, prvoosebno pripovedovani del romana, ki nam junakinjo zopet nekoliko približa. Do nje bralec začne gojiti močno empatijo, ki se stopnjuje prek avtoričinega dodajanja medklicev o izredno tragičnih usodah Zorinih družinskih članov.
______________________________________________
Lektorirala: Ivana Rosa
