FABULA 2022: Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

Založba: Beletrina (zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2022
Prevod: Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič

Mieko Kawakami (1976) je večkrat nagrajena in svetovno priznana japonska pesnica in pisateljica. Sprva se je leta 2006 uveljavila kot pesnica, leto kasneje pa je izdala še novelo Dojke in jajčeca, za katero je prejela prestižno nagrado Akutagawa. V angleščino je bila doslej prevedena njena novela Ms Ice Sandwich (Gospa ledeni sendvič) in dva romana: Breasts and Eggs (Vsa moja poletja) in Heaven (Nebesa), ki sta izšla pri založbi Europa Editions. Slednji deli sta prevedla Sam Bett in David Boyd, ki sta sodelovala tudi pri prevodu romana All the Lovers in the Night, ki bo pri isti založbi izšel letos. Roman Vsa moja poletja, ki je nastal kot predelava in dopolnitev nagrajene novele iz leta 2007, je avtorici prinesel mednarodni uspeh. Recepcija pa ni bila pozitivna zgolj v angleško govorečih državah – roman oziroma literarno ustvarjanje mlade pisateljice sta namreč pohvalila tudi Yoko Ogawa in Haruki Murakami, priznana japonska avtorja, ki sta množično prevajana in prav tako mednarodno zelo uspešna.

Vsa moja poletja je, najbolj preprosto povedano, roman o ženskah, njihovih telesih, časovni in socialni zaznamovanosti, psihologiji ter o tem, kako je vse to vpeto v sodobni družbeni ustroj. Formalno je razdeljen na dva dela: Poletje 2008, ki ga je prevedla Nina Habjan Villerral, in Poletje 2016–2019, v prevodu Domna Kavčiča.

Poletje 2008 je krajši in prepričljivejši del romana, ki se osredini na zgodbo samohranilke Makiko in njene predpubertetne hčerke Midoriko, ko prideta na obisk v Tokio k Makikini sestri Natsuko. Slednja je na začetku zgolj opazovalka in komentatorka dogajanja, resnični zaplet pa tiči v Makikini obsesiji z operacijo prsi, zaradi katere je prišla v Tokio, in Midorikinem skrivnostnem molčanju, saj z mamo in teto komunicira zgolj pisno (če sploh). Natsume, Makiko in Midoriko predstavljajo tri generacije, tri poglede na družbo in na to, kaj pomeni biti ženska. Želja po operaciji prsi, površinsko osrednje gonilo pripovedi, postane toliko bolj absurdna in hkrati toliko bolj logična, ko izvemo, da Makiko dela kot hostesa v baru. Zaveda se svoje starosti in dejstva, da njena lepota počasi bledi – operacijo torej lahko razumemo kot obupan poskus oporekanja ustroju časa, ki jo lahko stane službe in tako edinega vira zaslužka. Paradoksalno bi ji draga operacija pomagala obdržati slabo plačano službo in naklonjenost gostov, kar kaže na brezizhodnost situacije, v kateri se je znašla. Prek pogovorov med Natsuko in Makiko izvemo, da je revščina njuna življenjska stalnica, saj sta v otroštvu z mamo in babico pobegnili od njunega očeta in zaživeli (ali raje životarili) sami v Osaki. Revščina, utelešena v postaranih in zgaranih ženskah, ponaredkih znamke Chanel, ki kitijo enega izmed omenjenih lokalov, garanju za minimalno plačo in domovanju brez oken, kar je motiv, ki otvori prvi del s poglavjem, naslovljenim »Si reven?«, je v romanu vseprisotna in nezanemarljiva tudi pri opisu pokrajine, mesta, hrane in navad. Z njo je obremenjena tudi najmlajša Midoriko, saj se zaveda domačih finančnih razmer in si želi pomagati, čeprav ne ve, kako. Poleg tega se spopada s spolnim zorenjem in je postavljena med lastno doživljanje sebe kot ženske in pritisk tradicije, ki je zasidran v ženske, ki jo obkrožajo. Vpogled v njeno tesnobo in strah ob razmišljanju o razvoju ženskega telesa, kaj to pomeni za njeno identiteto ter koliko avtonomije ima nad svojim telesom (zlasti v opoziciji do svoje mame, ki si ga želi umetno spremeniti) predstavljajo pisma, ki so vložena v sicer prvoosebno Natsukino pripoved. Midorikina pisma želijo simulirati nekakšen sleng, ki pa v prevodu ne izpade dobro, saj ni konsistenten. Tako beremo hkrati »Zdi se mi, da so opisi menstruacije v knjigah čist preveč pozitivni,« in »Kot da bi hoteli puncam, ki še nimajo menstruacije …« Redukcija, ki je značilna za osrednjeslovenski pogovorni jezik, bi lahko imela dober učinek, saj izpostavi medgeneracijski prepad od preostanka zgodbe, a je raba žal nedosledna, kar sem med branjem interpretirala kot prevajalski spodrsljaj. Sicer so pisma vsebinsko najbolj udaren del romana, saj odsevajo tesnobo in nelagodje odraščanja pod pogoji, ki jih narekujejo družbene konvencije in okolje. Midoriko se z njimi odziva na obsesijo svoje matere, ki je kot samohranilka in hostesa potisnjena na socialno-ekonomsko dno, navdušenost sošolk ob prihajajoči menstruaciji in rasti prsi ter prelomnost pubertete kot obdobja, ki jo bo dokončno in nepopravljivo zaznamovalo. Zaradi svoje starosti je v upovedovanju svojega doživljanja veliko bolj radikalna kot preostali ženski liki romana – tako lahko v pismih beremo: »Še preden sem se rodila, bi lahko rodila. Najraje bi si raztrgala in uničila vse te dele svojega telesa. Zakaj se mi to dogaja?« in »Meni je to tako grozno – to, da mi rasejo prsi, mi je grozno, najbolj grozno, tako grozno, da bi najraje umrla […] Če se nihče ne bi rodil, ne bi bilo ne veselja, ne žalosti, ne ničesar. Ničesar ne bi bilo. Nihče od nas ni kriv, da ima jajčeca in semenčice, ampak res mislim, da bi jih morali ljudje nehat združevat.« Takšen sentiment je izražen tudi metaforično, ko Midoriko med večerjo raztrga cmoke in jih utaplja v črnini sojine omake, kar lahko spominja na smrt ali morda celo splav, čeprav le-ta nikoli ni neposredno omenjen. Vrh zamolčanega konflikta in zaključek prvega dela predstavlja soočenje med Makiko in Midoriko, ko iz hčerke končno izbruhne val besed in frustracij, ki jih je tako dolgo zadrževala. Fizično utelešenje tesnobe in morda tudi metaforična želja po izničenju preteče ženskosti sta izraženi v presenetljivem in ganljivem prizoru, ko si Midoriko na glavi začne razbijati jajca in jokati. Sledi pomiritev in odprt konec, ki pozornost že preusmeri na Natsuko – protagonistko drugega dela Poletje 2016–2019.

V drugem delu, ki se vrši osem let kasneje, pa zgodba izgubi fokus, ki ga je napovedal prvi del. Kljub odpiranju svežih in zanimivih tem, kot so pisateljstvo, razvoj literarne kariere po izdaji uspešnega prvenca, založništvo, aseksualnost, materinstvo, opozicija smrt : življenje in diskurz o umetni oploditvi, zgodba mestoma zapada v gostobesednost, ki kaže na dejstvo, da gre za razširitev in predelavo prvega dela, ne pa za koherentno in smiselno celoto. Drugi del se sicer osredini na problematiko semenskih bank, ki so na Japonskem dostopne zgolj neplodnim poročenim parom, in Natsukine želje, da bi kljub aseksualnosti umetno zanosila brez partnerja, a v primerjavi z gostoto in presunljivostjo sloga v prvem delu le-ta izvodeni. Vsekakor ne gre za nekakšen slab privesek prvi zgodbi – nadaljevanje protagonistkine poti je smiselno, vključeni sta tudi Makiko in Midoriko, čeprav v manjši meri kot prej. Prav dialogi ter bolj ali manj naključna srečanja z znanimi in malo manj znanimi liki gradijo pripoved, kar celoten ritem upočasni, hkrati pa to omogoča vpogled v različna dojemanja sveta in sebe. Poleg Natsuko so v ospredju še njena urednica Sengawa, kolegica Yusa, prek katere avtorica posega v najbolj filozofske odtenke pripovedi, in Aizawa, edini relevantni moški lik v romanu, ki ga Natsuko spozna na simpoziju o umetni oploditvi. Nasploh se celoten drugi del bere kot niz »slice-of-life« prizorov, v katere avtorica vpleta tok zavesti, sanje in spomine, ki ostajajo enako kvalitetni in zanimivi kakor v prvem delu in ga z njim tudi najbolj povezujejo. Midorikino tesnobnost iz prvega dela tokrat zrcali Natsuko, ki neprestano razmišlja o materinstvu in o tem, da si svojega otroka želi »spoznati«, še bolj radikalno pa se odraža v filozofiji Aizawove partnerke Yuriko, ki jo je oče v otroštvu posiljeval in je svetovnonazorsko antinatalistka. Kot takšna je najmočnejši protipol Natsuko, kar se odraža tudi v njunih dialogih: »’Daru življenja ni mogoče vrniti,’ je rekla skoraj posmehljivo. ‘Verjetno se vam zdi moje razmišljanje ekstremno ali pa abstraktno. Pa ni. Govorim vam o nečem čisto konkretnem. O realni bolečini. […] Ampak a ni to edini način, kako otroku prihranit trpljenje, to, da ga sploh nimaš? Da mu pustiš, da ne pride na svet?’«

Prihajanje in odhajanje sta torej ena izmed osrednjih motivov romana, hkrati pa se prepletata tudi z dejstvom, kako določujoč je čas za žensko telo in psihologijo. Angleški naslov Breasts and Eggs še bolj nazorno pokaže na glavna telesna elementa, ki sta podvržena spremembam: Makikine dojke v prvem delu in Natsukina jajčeca v drugem. Poletja v slovenskem naslovu prav tako kažejo na to, kako čas spreminja ustroj zunanjega in notranjega sveta, in predstavljajo mejnike, ki Natsuko neizbežno oddaljujejo od njene želje in cilja – materinstva. Že ime Natsuko Natsume se simbolno nanaša na težo vsakega minulega letnega časa, saj natsu v japonščini pomeni poletje. O metaforiki in simboliki bi lahko razpredali še dolgo, zato razmislek raje zaključujem kar z besedami protagonistke: »Koliko poletij sem že doživela, sem se nehote vprašala. Odgovor je bil, jasno, na dlani – toliko, kolikor štejem let. A se mi je vseeno zdelo, da mora nekje obstajati neka druga številka, drugačna, bolj prava. Prevzeta s to mislijo sem še naprej odsotno strmela v slepečo poletno bleščavo.«

Vsa moja poletja je počasen in kontemplativen cvetober ženskih izkušenj na socialnem dnu japonske patriarhalne družbe, ki ponuja pretresljiv premislek o biološki determiniranosti, avtonomiji žensk ter arbitrarnosti njihovih družbenih in družinskih vlog. Največji kvaliteti romana sta avtoričin slog, ki s psihosomatskimi in sanjskimi vložki toka zavesti bralca začara, kar dokaže tudi v romanu Nebesa, kjer se vsebinsko posveti medvrstniškemu nadlegovanju, ter občutljivost za raznovrstne zgodbe, ki jih uspe povezati z enotno rdečo nitjo. Žal v drugem delu izgubi ritem in središče, ki ju zgradi v prvem, a kljub temu odpira novo paleto vprašanj, ki so, kljub temu da se mestoma pretirano ponavljajo in razvlečejo, tankočutna in ganljiva – kot takšna pa na bralcu pustijo močen vtis in odpirajo prostor za lastno presojo.

______________________________________________

Lektoriral: Grega Pignar