FABULA 2022: Marieke Lucas Rijneveld: Nelagodje večera
Založba: Beletrina (zbirka Žepna Beletrina) Leto izida: 2022 Prevod: Mateja Seliškar Kenda
Te knjige ne moreš odložiti. Že po prvih straneh, ko je že prepozno, namreč ugotoviš, da si se kot bralec zapletel v brezizhodno situacijo, iz katere vodi le še polnokrvna odločitev s svojimi zavezujočimi posledicami, ki človeka spremenijo. Te knjige ne smeš odložiti, tudi če si tega še tako želiš.
Z bookerjem nagrajeni romaneskni prvenec nizozemskega avtorja Mariekeja Lucasa Rijnevelda nas v grenki izzivalnosti sooči z intimnim, delno tudi avtobiografsko podloženim doživljanjem razkrajanja življenjskih okvirjev deklice Jas, ki ga sproži naključna uresničitev želje po bratovi smrti. Zgodba se tako že inavgurira z nemogočim zapletom, paradoks in grotesknost njegove nerešljivosti pa začne s svojo brezkompromisno nelogičnostjo dušiti dekličin v strogo kalvinistični kmečki družini že tako ozek in tabuiziran prostor za odraščanje.
Vprašanje krivde zamaje družinske temelje, grajene na puhlih bibličnih rečenicah, ki kot bolestna mantra obupa odbijajo dekličine klice po razumevajočem rešitelju. Tako se ob nemočnih starših potaplja vse globlje v samoto, kjer, kot pravi uvodni moto po Mauriceu Gilliamsu, »nemir razpira krila domišljije«. Pod neznosnim pritiskom vsiljenih spominov se je prisiljena sama spopasti z razumevanjem smrti. Sprva se tako zateče k preslikavanju sveta v dojemljivejšo vzporedno alternativo in med drugim pride do ugotovitev, da je žalost »kot prazna vrečka frnikol«, smrt »grda in trda kot sladki tigrov orešček«, neprijetna tišina »kot zasušen hlevski gnoj«, skrivnosti »kot zavojčki mletega mesa v zamrzovalni skrinji: če jih vzameš ven in jih ne porabiš, se pokvarijo«, nenazadnje pa začne nadlegovati krastači, ki kot njena starša nočeta zaploditi novega paglavca. S tragičnim slovaropisjem skuša odvrniti kruto butanje podob realnosti ob meje njej znanega sveta, v tem pa se dokončno in pogubno izpne iz sinhronije s sovrstniki, starši ter svetom.
Vseprisotne asociacije na preteklost postanejo kontekst vsakšrnega razumevanja in dejanja ter desetletnico nenehno opominjajo, da je paradoks smrti končen in vseobsegajoč. To ne vodi le v občutenje nekakšne izvirne krivde življenja, temveč tudi v zlovešče stopnjevanje, ki skozi poglavja kot domine nalaga vse mučnejše in vse bolj senzibilne epizode sadizma ter samodestruktivnega mazohizma. Upoštevajoč, da bi prenehanje branja verjetno pomenilo še poslednjo resignacijo nad izgubljenim, brezpogojno nedolžnim otrokom, se v teh brutalnih prizorih bralčeva strpnost preizkuša do skrajnosti, hkrati pa se v njem postopoma kristalizira realizacija gotovosti padca tiste prve domine, pri čemer slutnja razlitja domišljije čez rob ter nepovratnosti posledičnega razpada ustvarja nevzdržen suspenz. Izkušnje spolnega in sploh osebnega cvetenja se sprevračajo v krpanko odbijajočih eksperimentov iskanja samega sebe in zapoznelih solz za bratom, kar se z določeno dovršenostjo kulminira tudi v simboliki razbitja hranilnika za novi »Discman« in pozneje v predrtju popka z risalnim žebljičkom.
V prepričanju, da bo smrt »zmeraj iskala neko človeško telo ali žival in da se ne bo pomirila, vse dokler se nečesa ne polasti«, se sadistični izpadi prenašajo predvsem na živali, in sicer v funkciji srhljivega darovanja oziroma žrtvovanja nedoločeni, pogoltni transcendenci. Zdaj je že lahko jasno, da roman tematizira tudi vprašanje Boga. Čeprav je Jas skeptična do skoraj vsega, to za Boga zares ne velja. Obet vsaj te stalnice pa se hitro sesuje, saj se izkaže za nezadostno, muhasto ter odsotno, kot neizpodbitno pozitivna vrednota pa ostaja le v spominu. Nesreča je namreč relativizirala vse. Jas je potisnjena v drugi krog samote, kjer išče celo samo sebe, zato izrecno pove: »Nočem k Bogu, ampak k sami sebi.«
Mnogoobraznost Boga se kaže tudi v pogostem nerazločevanju njega ter očeta. Ta sicer predstavlja izdolbeno, lupinasto formo trdnosti, ki se zna izražati le še prek notranje prav tako razkrojenih ukazov. Prav eden izmed teh vse nastavljene domine vendarle podre, ko pade odločitev, da bodo deklici siloma slekli rdečo jakno, iz katere ni hotela vse od dogodka. Obleka je namreč nadomestila njeno kožo in povezovala v slojih samote skrivaj razpadajoče telo spodaj, ki v svoji krhkosti ne bi več preneslo niti ljubeznivega dotika. Tudi sama je preslišana opozarjala, da bo brez jakne »zbolela« in da bo »tisto, kar se nas dotakne, […] na koncu krivo, da bomo razpadli kot hlebec drobljivega kruha«.
A kljub nemogoči zadušljivosti, dvomom v samo sebe, materinim grožnjam s samomorom ali pa prav zaradi njih v Jas tli šibka, a odločna volja do rešitve – ganljiv vitalizem, ki se kaže že v tem, da za sestrico igra vlogo matere, izčisti pa se v lucidnem preblisku: »Stran hočem.« Skupaj s sestro sestavita »Načrt«, svoje dvome in občutke neizprosne krivde pa premagujeta z molitvijo: »V resnici je prav odsotnost popolnosti tista, ki nas napravi krhke in zaradi česar nas je treba rešiti.« »Načrt« je otročje nedorečen in idealističen, saj sprva predvideva čakanje na rešitelja v maniri Grimmovih pravljic, kasneje pa zlohotno sanjarjenje o mitizirani drugi strani jezera, kjer se je utopil njun brat. Drugačen verjetno tudi ne bi mogel biti in je kot tak odraz najčistejšega v otroku, v kar je bralec tekom romana gotovo pripravljen oziroma prisiljen podvomiti.
Roman je prevedla Mateja Seliškar Kenda, kar je kljub sorazmerni preprostosti jezika terjalo presenetljivo poglobljenost, kot priča intervju. Odmevna dilema prevajanja je bilo ime glavne junakinje Jas, ki v nizozemščini pomeni tudi »jakna«, v slovenščini pa spominja na prvoosebni zaimek in tako poudarja individualnost, tudi osamljenost. Nelagodje večera je enkratno presunljiva in mojstrsko napisana izpoved žalosti, izčiščene do prave esence bolečine, ki skuša bolj kot karkoli drugega biti avtentična. Na bralcu tako ostane nemogoče breme opomenjanja nastalih surovih podob, ki ne zdržijo več niti ljubeznivega dotika in jih lahko kot rdeča jakna pred razpadom povezne le še goli utrip življenja na odprti, razgaljeni dlani.
______________________________________________
Lektoriral: Grega Pignar
