FABULA 2022: Dino Pešut: Očetov sinko

Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2022
Prevod: Dijana Matković

Dino Pešut velja za enega tistih avtorjev, ki ubesedujejo generacijo. Kot je sicer povedal v pogovoru v sklopu festivala Fabula, sam oznako »glas generacije« zavrača, saj izhaja iz osebne izkušnje in ne more govoriti za celotno generacijo milenijcev, katere del je, vendar je ob branju njegovega drugega romana Očetov sinko jasno, da je izredno spreten v popisovanju občutij, pripetljajev in miselnih procesov mladih tukaj in zdaj. Pešut je sicer tudi uspešen dramaturg in avtor gledaliških tekstov – za svoje delo na področju gledališča je leta 2018 prejel nagrado Der Deutsche Jugendtheaterpreis, namenjeno mladim avtorjem.

Roman Očetov sinko sestavljajo kratka, hitro tekoča poglavja, nekatera nabita z izpopolnjenim dialogom, druga pa z notranjimi monologi in globokimi uvidi, do katerih pride prvoosebni pripovedovalec in glavni lik zgodbe. Protagonist se svojemu imenu prav do konca spretno izogiba, hkrati pa avtor v pripoved iznajdljivo vnaša elemente avtofikcije (včasih že kar dobesedno: »Avtofikcija, d. o. o.«) ter s tem prestopa mejo med realnostjo in fikcijo. Ob branju se tako poigravamo z mislijo, da je protagonist vsaj deloma tudi Dino Pešut.

Gre za moškega v zgodnjih tridesetih, »neambicioznega, nerealiziranega in ciničnega pedra«, kot vidi samega sebe, z zaključenim študijem anglistike in primerjalne književnosti, ki dela na hotelski recepciji in občasno prevaja. Živi v Zagrebu v najemniškem polkletnem stanovanju, partnerja nima. Njegov oče, s katerim imata hladen, redkobeseden odnos, obtežen s smrtjo matere oziroma žene, za katero oba krivita samega sebe, in se slišita le redko, hudo zboli, protagonista pa se novica »dotakne iz napačnih razlogov. Začutim nejevoljo, na meji pubertete, kot bi imel uničene načrte za konec tedna. Z nejevoljo pride tudi nelagodje. Kujam se zaradi očetove potencialno terminalne bolezni.« Njegov cinizem in ravnodušnost se izražata v prvoosebnem poročanju, ki ga lahko beremo kot neke vrste protagonistov notranji monolog: »Dražjo kavo sem pričel piti, ko sem pred skoraj dvema letoma nehal kaditi. Pa zato, ker mi je natakar luštkan. Odrekel sem se svoji zadnji šibkosti, užitku, da lahko za tri kune preveč gledam nekega zelo verjetno strejt natakarja.« V dialogu z očetom, prijatelji in znanci je redkobeseden, raje posluša kot govori. Za razliko od njega se je pri očetu skupaj z boleznijo pojavila »logoreja«, »ta slap besed, strah, da bo slišal mojo ravnodušnost. In spoznanje, da molčim kot on.« Želita se zbližati, a ne vesta, kako. Med njima so dolga leta tišine, saj je bil oče že od protagonistovih malih nog odsoten. »Ko kaj rabiš, prid k men« – s temi besedami je oče (vsaj po svojem mnenju) opravil svoj del starševstva. Ni se želel vmešavati v sinovo življenje. »To je metoda izogibanja, ki se je je verjetno naučil od svojega očeta. In mi jo zapustil.«

Pešut je do svojih likov izredno prizanesljiv. Glede na teme, ki jih roman odpira – na primer bolezen, smrt, travma, sram, strah, družina (tako biološka kot izbrana) in stanovanjska problematika (pa še mnoge druge) – bi bil lahko roman izredno težaško branje, vendar ohranja humoren, ciničen podton, liki pa se nekako izmažejo iz praktično vsake težke situacije, v katero jih avtor postavi. Protagonist je všečen; hitro se nam prikupi, z njim pa se kljub popolnoma osebni in unikatni izkušnji poistovetimo, saj nam je doživetje, ki ga prikazuje, v svoji aktualnosti težko tuje. V svojih razmišljanjih in pogovorih z bližnjimi odpira mnoga raznolika vprašanja, ki bi jih bilo lahko že preveč za tako kratek roman, vendar jih Pešut spretno vnese v pripovedni tok, da z njim stečejo in pripomorejo h gradnji zgodbe.

Na prvo žogo je Očetov sinko lahko »le« feel good branje, ki bi v filmski različici morda postal (romantična) komedija, vendar na (literarni) vrednosti pridobiva predvsem s tem, kako podrobno, a hkrati enostavno in učinkovito, včasih že samo z enim samim (od)stavkom, predstavi spekter problematik, s katerimi se srečuje protagonistova generacija. V ospredju so predvsem stanovanjska problematika (»Kakšen etnolog prihodnosti bo nekega dne razstavil jogi, plastično modro Ikeino vrečko in prenosnik kot simbole moje generacije v tem trenutku.«), odnos med starši in otroci – predvsem med očetom in sinom (»Vidim moškega, ki se otroka boji, boji se, da ga bo zjebal, kot je morda on zjeban, in v strahu pred obveznostmi, ki jih ta otrok prinaša s seboj.«) in razredno vprašanje (»Prihodnost je potencial, ki je različno odprt za različne razrede« in »Neuspeh je za revne krivda, za bogate pa priložnost za motivacijski post na družbenih omrežjih.«). To zadnje je v romanu najbolj razširjeno in poglobljeno obravnavano, saj je z njim protagonistova situacija prepletena od začetka do konca romana.

Kot nagrajen gledališki avtor je Pešut odličen v pisanju dialogov, kar je v romanu tudi razvidno. Nekatera poglavja sestavlja praktično le dialog, ki pa je uporabljen kot glavno sredstvo za karakterizacijo likov. To je najbolje prikazano prav pri očetu, katerega govor je poln kletvic, ki mu služijo kot mašila v sicer enostavnem besedišču kratkih stavkov. »Zdej si pa obleci jebene hlače. Pejt na kavo. Boli me kurac. Samo ne mi tuki sedet. Pejt laufat, pizda. Jebemti mater. Imaš samo še par let, ko lahko fukaš brez pretiranega truda. Kaj je zdaj? Mene poglej. Jaz sem rabil raka, da sem shujšal. Jebemu mater.« Tak govor skupaj s sinovimi refleksijami predstavi tako njegovo ozadje kot tudi karakter. Drug primer, pri katerem je očitna želja po karakterizaciji z govorom, je natakar oziroma filmar, ki ga protagonist spozna na prijateljevi poroki. Kot preberemo, prihaja iz Splita, kar pa je v slovenskem prevodu Dijane Matković realizirano s primorskim naglasom: »Ma kej ti predavaš, dio šanto?«, ki na žalost ne deluje niti prepričljivo niti posrečeno.

Dino Pešut se s prvim prevodom v slovenščino predstavlja kot perspektiven avtor, ki blesti predvsem tam, kjer je najbolj domač. Tudi v pogovoru v Cankarjevem domu je dejal, da izhaja iz sebe, iz svojih izkušenj in problemov, ki ga težijo, s tem pa ustvari literarna dela, ki preko osebne izkušnje protagonista popisujejo sedanji trenutek našega prostora. Očetov sinko je zgleden primer, kako preko posameznika predstaviti zgodbo generacije.

______________________________________________

Lektorirala: Ivana Rosa