5. 5. 2022 / Literatura / Recenzija

FABULA 2022: Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Založba: Beletrina (zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2022
Prevod: Špela Vodopivec

»Ne vemo, kako žalujemo, dokler ne žalujemo.« Zadnje in tudi najbolj intimno delo nigerijsko-ameriške pisateljice Chimamande Ngozi Adichie je hommage njenemu očetu, ki je preminil v obdobju pandemije. V kratki knjižici, ki obsega le nekaj več kot 70 strani, pisateljica zgoščeno razmišlja in opisuje občutke ob izgubi svojega najljubšega družinskega člana.

Skozi celotno besedilo sledimo njenemu procesu in fazam žalovanja – občutek šoka opiše skozi oči svoje prestrašene hčerke, ki je po novici imitirala njen paničen odziv. Adichie razloži, da jo je novica »siloma izruvala in iztrgala iz sveta, ki ga je poznala od otroštva«. Ko izve, da je njena sestra o smrti že informirala družinskega prijatelja, od nje zahteva, naj tega ne govori okoli, kajti če nikomur ne pove, ni resnično. Ne razume, zakaj ljudje uporabljajo preteklik, ko govorijo, kako čudovit je bil njen oče, ter ne more sprejeti, da so sporočila sožalj namenjena njej. V jezi krivi in obsoja svet in tedanjo situacijo s pandemijo, ki ji onemogoča potovanje v Nigerijo, ter kritizira in zaničuje klišejska sožalja ljudi, kot so »on počiva«, »odšel je na boljše« in »zgodilo se je, zdaj pa slavite njegovo življenje«, hkrati pa se zave tudi banalnosti svojih sožalj, ki jih je izrekla ljudem, preden je na lastni koži občutila, kako nesmiselna so v tistem trenutku. Krivi se, ker ni prej vztrajala, da ga odpeljejo k zdravniku, ker je zamudila nekaj dni, ko se niso slišali, razžira jo občutek krivde in misli, kaj vse bi lahko naredila, da bi to preprečila. Adichie v zanjo značilnem poetičnem stilu največ pozornosti posveti občutenju žalosti. Premišljuje o tem, kako surova je žalost ter kaj vse dojameš in spoznaš v procesu žalovanja: »Naučiš se, kako plehek občutek lahko pusti izrečeno sožalje. Naučiš se, koliko je žalost povezana z jezikom, s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem besed.« Zave se fizične bolečine, ki jo povzroča užaloščenost, in nenamerne, a za svoj obstoj pomembne izolacije od vseh ljudi, ki niso bili njeni najbližji sorodniki. Hkrati je z občutkom žalosti primorana sodelovati v organizaciji pogreba, ker »zapovedi igbojske kulture narekujejo takojšen premik od bolečine k načrtovanju«. Tega dogodka se na smrt boji, istočasno pa ga komaj čaka, saj bo s tem zaključila eno poglavje v dolgem in mučnem procesu. Svoje zapiske o žalovanju zaključi s poglavjem, v katerem napiše samo eno poved: »O svojem očetu pišem v pretekliku in ne morem verjeti, da o svojem očetu pišem v pretekliku.« V tem zadnjem stavku je mogoče zaznati njeno pripravljenost na fazo sprejemanja.

Velik del zapiskov je posvečen reminiscencam na njenega očeta, ko je bil še živ – odkrije nam podrobnosti njegovega zasebnega življenja, ki nam naslikajo podobo človeka, ki ga je tako zelo spoštovala in cenila. James Nwoye Adichie je postal prvi profesor statistike na Univerzi v Nigeriji. Veliko časa je preživel v svojem kabinetu in se ukvarjal s statistiko ter pisal knjige. Na splošno je pojem časa visoko vrednotil – »zanj je bila pravočasnost skoraj moralna obveza«. Vsako nedeljo je obiskal mašo, imel je suh humor in rad je reševal uganke sudoku. Leta 2015 je bil ugrabljen, ker je bil oče slavne hčerke. Bil je izjemno ponosen na hčerko, njegov ponos pa pisateljica vrednoti kot najpomembnejšega med ponosnimi občutki od kogarkoli drugega.

Chimamanda Ngozi Adichie je kot zadnja nastopila na letošnjem festivalu Fabula, katerega tema je bila »Krhki (ne)močni svet«. Na dogodku, ki je konec prejšnjega tedna potekal v Cankarjevem domu, je spregovorila o žalovanju, rasizmu in feminizmu. Teh zapiskov ni nameravala objaviti, ampak so ji služili kot terapija pisanja ob izgubi, ta izkušnja pa »je spremenila njen glas, njen slog pisanja, spremenila jo je kot pisateljico in človeka, v njej je prebudila občutek besa ter jo hkrati opomnila, kako minljivo in dragoceno je življenje«. Skozi pisanje pa je prav tako prišla do pomembnega zaključka: »Žalost ti govori, da je konec, tvoje srce pa pravi, da ni; žalost hoče, da se ljubezen pospravi v preteklost, tvoje srce pa pravi, da je živa zdaj, v sedanjosti.«

______________________________________________

Lektoriral: Grega Pignar

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju (Beletrina, 2022)