Eva Mahkovic: TOXIC
Založba: Beletrina Leto izida: 2023
Eva Mahkovic je znana po več stvareh: nenavadnem slogu, prehajanju med literarno živalskostjo in svetništvom (tj. mesom in simbolno podobo), predvsem pa po v oči bijoči rožnati barvi (v vseh odtenkih in oblikah). Njena besedila se ne omejujejo s pravili določenega žanra, kar dokazuje že zelo odmevna, pa tudi kontroverzna, fluorescenčno rožnata knjiga na tak dan najbolj trpi mastercard. Njeno najnovejše delo (tokrat v kovinsko srebrni izdaji) TOXIC pa sledi tej svojstveni poti, ki si jo avtorica zastavlja v svojem vedno vsaj delno osebnoizpovednem opusu.
Že vabljiva vizualna podoba tega avtofikcijskega dela je zelo razgibana (kar pomeni tudi, da je ni lahko opisati). Srebrne platnice v svoji notranjosti skrivajo plejado podob v živih rožnatih (na koncu tudi vijoličastih) odtenkih. Slednjih ne vsebujejo samo razdelki med posameznimi poglavji, temveč se jih navzame tudi samo tiskano besedilo, včasih pa barva celotnih strani. Skupaj z rožnatim označevalnikom, stilom pisanja, ki bralca v večini besedila naslavlja z »dear Reader«, in pripisom točne časovnice, znotraj katere je zapis ustvarjen, se pred nami razgrne pravcati približek dnevnika, sestavljenega iz vse možne (duševne, pa tudi fizične) navlake, ki nikomur ni neznanka.
Delo je razmejeno na posamezne mesece, v katerih (ne)fiktivna Eva Mahkovic odkriva filme, nadaljevanke, knjige, osebnosti, igralke, moške, mite, modne trende in podobne komponente, ki so prispevale h grajenju njene persone. Meja med tem, kdo je avtorica in kdo lirski subjekt, je popolnoma zabrisana – na ta način Evi kljub brutalni odkritosti in ranljivosti pod tančico skrivnosti do bralstva uspe obdržati svojstveno distanco. Med Evo in Evo 2.0 lahko ni nobene razlike, lahko se razlikujeta popolnoma – a vse to nenazadnje tudi ne igra bistvene vloge. Iskanje avtobiografskih komponent v delu je postransko; karakteristike Eve 2.0 so lahko (in so verjetno tudi načrtovane kot) karakteristike vseh nas kot oseb, ki tvorimo aktualno družbeno realnost. Sama – kot v delu tudi zapiše – hoče, da »bi bila knjiga TOXIC kot a box of candy, v kateri so marcipan in bajadere in črvi in smeti. Želela bi si, da je TOXIC knjiga, kot je film Sofie Coppola, ki je mix GIRLHOOD in WOMANHOOD in veselja in groze obojega«.
Tovrstno »samoodkrivanje« poteka postopoma, napredek tega pa Eva 2.0 vestno (a viharno) popisuje vsak mesec. Oktober tako predstavljajo AVTOPORTRETI, november FIVE LITTLE PIGS (kjer najdemo popise osebnosti, ki so se Eve 2.0 najbolj dotaknile, na primer Anna Nicole Smith, Kate Bosworth in Elle Fanning), december – ki nima zaman naziva najbolj depresivnega meseca v letu – sestavlja SEDEM MODRIC RAZLIČNIH BARV IN INTENZITETE, januar opravi z MITOLOGIJO (to so miti o preseku lepote in groze, kar tako ali tako prežema celotno delo), v februarju si Eva 2.0 privošči pobeg v preteklost, ko opisuje odmevne Gossip girl, Gilmore Girls in Girls, na kar napeljuje že sam naslov GILMORE GIRLS GOSSIP GIRLS GIRLS, marec je catfish, ker njegov naslov FENOMENOLOGIJA DUHA nima absolutno nič opraviti s konkretno Fenomenologijo duha, april je kratki eksistencialni izliv z naslovom WHAT WILL EVA DO WITH ALL THIS TIME THAT WAS GIVEN TO HER, opus pa zaključi (dobesedno) vijoličasti tok zavesti (ali pa raje dialog?) VERTIGO.
Skratka, gre za bleščeče rožnat, a emocionalno izčrpavajoč zalogaj, znotraj katerega Evi (tokrat mislim avtorico) uspe zajeti zgleden delež popkulture – od Orlanda Blooma, Britney Spears, Taylor Swift, Olivie Rodrigo, manije TeenVogue, it bags preloma tisočletja, pa vse do it girls, ki sodijo zraven. Prav tako v zbirko vključuje tudi rabo angleških izrazov, ko se ji to zdi udobnejše ali pomensko ustreznejše.
Na ta način besedilo ne zaigra le na strune milenijskega in gen z-jevskega srca, temveč opravi tudi s predsodki, da angleški izrazi pričajo o pomanjkanju besednega zaklada v materinščini in pretirani izpostavljenosti Instagramu ali TikToku. Vsa ta manija je podprta s številnimi referencami na Viharni vrh Emily Brontë, Biblijo, sokratsko filozofijo in podobnim, v očeh širše javnosti »resnejšim« referenčnim okoljem, s čimer svoj diskurz upraviči tudi v očeh kvazi zahtevnejše publike.
Čeprav v nekakšni rožnati fantaziji teme, ki jih pisateljica obravnava, močno dišijo po travmi, sicer estetizirani – vsi boleči posegi, obsodbe in pričakovanja, ki jih je deležno žensko telo, vsi pogledi, ki jim je izpostavljeno, pričajo o nespremenjeni, pa vendar (če se ji dovolj približamo) srhljivi ceni za relevantnost, seksapil in medijsko odobravanje. Pač, we do it for the vibes and the girls love the vibes. Eva se ne izogne ničemur – sooči se s prehranskimi motnjami, depilacijami, plastičnimi operacijami, masakrom, glorifikacijo bulimičnega, rahitičnega, bledega, krhkega, mučeniškega videza, ki ga v teoriji zavračamo vse, v praksi pa …
Čeprav sem se v delo potopila z nekaj distance, mi je vsaka nova stran nudila neizmerno uteho. Eva 2.0 je brezkompromisna – overshara in se potem še ure sekira, zakaj ni česa več zadržala zase. Je zaskrbljena, ampak ima hkrati megalomanski ego (in to tudi prizna). Je lena, a hkrati bolestno ambiciozna. Brez dlake na jeziku, a se najbolj od vsega boji ponižanja. Sram jo je, da do svojega sedemintridesetega leta ni prišla dlje, da ni videti kot Alexa Chung, da nima dovolj denarja, da ima preveč časa, da ima premalo časa, da je lačna, da ji je slabo, da ji ljubezen še vedno predstavlja temo, o kateri ne more govoriti neprisiljeno. Skratka, da je človek. In to je tako neverjetno osvežujoče po plazu prisiljenega intelektualizma, ki najde pot v še prenekatero besedilo.
Nenazadnje je TOXIC tudi slogovna poslastica. Vizualno tekst ni dolgočasen – uporaba angleških izrazov, poševnic namesto pik, živo rožnate barve besed in posebnih znakov s svojim kičastim, skorajda punčkastim videzom, ustvarjajo groteskni kontrast resnosti vsebine. Klasičnemu toku zavesti se VERTIGO roga prek uporabe srčkov, namesto da bi nas zasul z neobvladljivo poplavo besed. Stavki se nizajo po sistemu nekakšnih prostih asociacij, ki se na koncu izteče v svojstven dialog z Drugim: »Pomislim, da sem zdaj pa že resnično zelo blizu času, ko bom naredila kaj izredno neumnega. ♥ To je bilo pa zdaj zares zadnjič. ♥ Malo časa? ♥ Oprosti, ne. ♥«
Priznati moram, da besedilu, če bi bilo osiromašeno izvrstne vizualne podobe, ne bi uspelo doseči takšnega učinka, kot mu ga uspe v tem električno roza formatu. Prav ta skoraj groteskna dekliškost grafične opreme nenazadnje tudi resonira s trenutnim trendom girlhooda. Kot tak je TOXIC neprecenljiv dokument časa – feminističen, krut, a zvest popis trendov, ki so zaznamovali popkulturo 2000-ih, popis banalnosti, ki ostajajo z nami in nam pojejo v podzavesti še dolgo zatem, ko bi lahko to fazo že »prerasli«.
Ker vsaka girly pop nastane kot produkt fetišizacije infantilnosti in ker vsaka pod svojimi lično urejenimi kitkami skriva svojo osebno travmo. Ker TOXIC daje občutek, da si viden, čeprav zevaš v dolgočasnem povprečju. Ker imaš kredibilnost, tudi če je tvoja najljubša barva roza v starosti, ko to zate ni več »sprejemljivo«. In ker si lahko tudi pri šestintridesetih letih kupiš Barbie konja za 87 evrov (privilegij adult money). Eva, Mattel se ti zahvaljuje za to barbie-core grotesko. Jaz pa tudi.
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
