Eugenijus Ališanka: »Pisanje poezije se zame začne na začetku prazne strani.«

Eugenijus Ališanka (1960) je eden najpomembnejših in najbolj prevajanih sodobnih litovskih pesnikov, prevajalec in esejist. Kot pesnik je debitiral leta 1991 z zbirko Lygiadienis (Enakonočje), za katero je prejel nagrado Zigmasa Gėlė za najobetavnejši pesniški prvenec. Za svojo zadnjo zbirko Stuburo tik punktyrai (Samo črtkane črte hrbtenice) iz leta 2016 pa je prejel nagrado Jotvingov za najboljšo knjigo leta. Njegovo poezijo smo v slovenskem jeziku lahko brali že leta 2008, ko je pri Društvu Apokalipsa izšel prevod njegove zbirke Iz nenapisanih zgodb, letos pa je v sklopu festivala Dnevi poezije in vina v prevodu Klemna Piska izšla dvojezična zbirka Če, ki prinaša pesmi po izboru avtorja in spremni esej.

Vaš pesniški jezik je bil sprva bolj abstrakten, pesmi, zbrane v zbirki Če, pa se zdijo izrazito vizualne, stvarne, imajo svojevrsten pripovedni tok. Kakšna je po vašem mnenju povezava med prozo in poezijo? Sta v medsebojnem odnosu ali gre za popolnoma drugačen jezikovni izraz?

Pri svojem ustvarjanju sem najprej pisal poezijo, šele pozneje pa sem se začel poigravati tudi s pisanjem esejev. Počasi sem začel prepoznavati, da imajo te zvrsti veliko skupnega. Ko sem se lotil pisanja esejev, sem sprva pisal akademske razprave, nato pa sem objavil tudi dve znanstveni knjigi. Literarne eseje, v katerih sem skušal povedati zgodbo, sem začel pisati šele po tem. Istočasno se je spremenil tudi moj odnos do poezije. Na začetku sem pisal precej abstraktno, izogibal sem se konkretnim motivom, skušal sem biti celo metafizičen in uporabljati različne zagonetne simbole, pozneje pa sem se vendarle odprl tudi podrobnostim zunanjega, stvarnega sveta. Moje prvo prozno delo nosi naslov Nenapisane zgodovine[1] in v njem sem se trudil povedati določene zgodbe. Postopoma sem spoznal, da med esejem in poezijo ni tako veliko razlik, kot se morda zdi. Predvsem motivi in ideje, ki jih predelujem v esejih, se lahko pojavijo tudi v mojih pesmih.

Pri vaši poeziji lahko prepoznamo tudi ironičen odnos tako do poezije kot pesniškega glasu. Velikokrat jezik in lirski subjekt tudi sama postaneta motiva, h kateremu se pesniški glas obrača z ironično držo. Kaj vas spodbuja k takšnemu pesniškemu postopku, ki v marsičem namiguje na postmodernistično držo?

Takšno pisanje morda izhaja iz mojih preteklih izkušenj. Kot omenjeno, sem v preteklosti na začetku svojega ustvarjanja poezijo dojemal zelo resno in jo skušal pisati čim bolj abstraktno. V njej nisem dopuščal prostora za šale ali ironijo, dojemal sem jo kot nadomestek nečesa posvečenega, religijskega. Kmalu sem spoznal, da poezije ne smem, če želim vanjo ujeti nekaj resničnega, dojemati preresno. V poeziji, ki je zelo abstraktna, se resnice ne da tako učinkovito izraziti neposredno. Ironija se je pojavila povsem spontano. V procesu ustvarjanja pravzaprav nisem aktivno razmišljal o postmodernizmu in njegovih postopkih, najbrž pa ta vzgib izhaja iz moje osebne zgodovine, saj sem se v procesu raziskovanja aktivno ukvarjal s postmodernizmom in njegovimi literarnimi postopki. Ena mojih zbirk znanstvenih esejev se imenuje Dionizova odrešitev[2], v njej pa se ukvarjam prav s temo postmodernizma in vprašanjem postmodernističnega izraza v literaturi in kulturi. Natančna analiza postmodernističnih besedil je bila zato zame ključnega pomena.

Tudi na vsebinski in motivni ravni lahko opazimo spremembo odnosa do knjig. V slovenskem prevodu zbirko otvori epikurejska pesem, v kateri lirski subjekt izpove svoje spremenjeno doživljanje hedonističnih užitkov, kot so umetnost, čutnost in vino. Omenili ste že spremembo svojega odnosa do izraznih sredstev v poeziji, se je z umetniško zrelostjo spremenil tudi vaš odnos do romantične predstave o umetnosti?

Ko pišeš in ustvarjaš dvajset ali trideset let, se pogosto sprašuješ in analiziraš, kaj sploh počneš tukaj, zakaj pišeš, kaj pišeš in kakšen je učinek tvojega pisanja. Gre za številna vprašanja, ki se porajajo, zato sem z leti postal bolj ironičen. Epikurejska pesem je pravzaprav moja ustvarjalna zgodba, povzeta zelo na kratko. Skoraj, kot bi napisal življenjepis (smeh).

V takšnih pesmih se pogosto obregnete tudi ob aktualno stanje litovske poezije. Od kod težnja po določeni drži do domače poezije? V poeziji manjšega naroda se zdi takšno prevpraševanje poezije in njene funkcije precej drzna, a hkrati tudi zanimiva poteza, s katero lahko očitno nagovorite tudi bralce, ki k vaši poeziji pristopajo v prevodu.

Ponovno gre za preigravanje. Pogosto dobivam vprašanja o stanju litovske poezije in nanj je težko odgovoriti enoplastno. Ko sem pisal pesem z naslovom o žanrih v litovski poeziji, sem imel za vsako kitico v mislih konkretno pesem. Vse omenjene pesmi in avtorji so zame pomembni, naslikati pa sem si želel pokrajino litovske poezije in pri tem ostati predvsem ironičen, igriv.

Kakšno je po vašem mnenju razmerje med poezijo in življenjem pesnika? Sta nerazdružljiva ali se pesnik lahko v svojem ustvarjanju odmakne od svojih izkušenj in povsem zaplava v fikcijo?

V mlajših letih sem se trudil bolj poistovetiti s svojo vlogo pesnika, jo tudi živeti, danes pa imam do takšne drže več distance. Pisanje poezije se zame začne na začetku prazne strani. Ustvarjalni proces zame ni naključno iskanje navdiha v vsakdanjem življenju, ampak se pesmi lotim od začetka in nemalokrat niti ne vem, o čem bom pisal. Ko se odločim napisati pesem, se osredotočim in skušam pomisliti na prvi verz, dokler se ta ne pojavi, nikoli pa o njem ne premišljujem pred samim začetkom ustvarjanja. Pravzaprav nikoli ne vem, kakšna pesem se bo porodila, zato ne morem trditi, da je moje vsakdanje življenje tesno povezano z mojim pesniškim ustvarjalnim procesom. Zavedam se, da veliko pesnikov navdih najde prav med sprehodi, sedenjem v kavarni, v naključnem srečanju ali kakšnih drugih vsakdanjih aktivnostih, ampak v takšnih primerih gre pogosto tudi za bolj impresionističen način pisanja.

Spregledati ne gre niti motivov in tematik družbenega razreda, zgodovine in refleksije o aktualnih družbenih stanjih. V kolikšni meri se pri pesnjenju zavedate svoje družbene odgovornosti? Bi lahko dejali, da vaš pesniški glas kdaj načrtno uporabite, da bi zasedli določeno aktivistično vlogo?

Ko sem začel pisati, je bila predstava o poeziji drugačna od današnje. Veljal je pogled, da gre za neke vrste komunikacijo in posredništvo med pesnikom ter višjo energijo, pesnik je bil genij, ki mu je pesem služila kot medij za posredovanje neke višje resnice. V času mojega ustvarjanja se je ta pogled zelo spremenil. Tudi sam sem spoznal, da moram, če želim vzpostaviti pristen stik, vzpostaviti komunikacijo s horizontalno in ne vertikalno ravnjo. Komunicirati moram z okolico, ne nekakšno višjo silo. Pesem razumem kot obliko komunikacije, vzpostavljanja dialoga. Zavedam se, da moje pesmi nimajo tako zelo velikega vpliva (smeh), zato si dovolim v svoji drži ostajati igriv, na določenih mestih celo nekoliko provokativen. Ne trudim se podajati določenega sporočila ali zaključkov. Pred leti so bila pričakovanja glede glavnega sporočila neke pesmi večja, od pesnika je bilo skorajda zahtevano, da s pesmijo posreduje nekakšno večje sporočilo. Sam si želim predvsem spodbuditi razmišljanje in svoje pesmi uporabiti kot vabo za začetek dialoga, razmisleka. Želim si odpirati vprašanja in ne postavljati končnih odgovorov.

Vaše pesmi močno zaznamuje tematika otroštva. Rodili ste se v Sibiriji, v izgnanstvu, pozneje pa ste v Vilni študirali matematiko in se zaposlili na Inštitutu za kulturo in umetnost. Kako je ta izkušnja vplivala na vas, na vaše ustvarjanje?

Moja družinska zgodba, predvsem usoda mojih dedkov, ki sta bila deportirana v Sibirijo, mi je bila posredovana pozneje, saj sem bil sam v času selitve v Litvo še premajhen, da bi razumel vse dogajanje. O teh tematikah sem napisal nekaj esejev in nekateri motivi se pojavljajo tudi v mojih pesmih, kljub temu pa menim, da gre le za enega od dejavnikov, ki v določeni meri vpliva na mojo poezijo, ne morem pa trditi, da jo ključno zaznamuje.

Festivala Dnevi poezije in vina ste se enkrat že udeležili, in sicer pred 27 leti, ko je potekal prvič. Kaj je po vašem mnenju pomen in poslanstvo poezije danes? Zakaj jo beremo ter kakšno vlogo imajo pri tem (mednarodne) pesniške skupnosti in dogodki, kakršen je festival Dnevi poezije in vina?

Največjo vrednost vidim v komunikaciji. Tudi politiki med sabo vzpostavljajo komunikacijo in sprejemajo odločitve glede držav, se srečujejo in pogovarjajo o pomembnih tematikah. Ohranjanje in vzpostavljanje komunikacije med pesniki pa je velikega pomena, saj sporočajo nekaj bolj osebnega. Gre tudi za vzpostavljanje prijateljstev, ki postanejo dolgoletna, z nekaterimi pesniki se že leta srečujemo ob različnih priložnostih v različnih časovnih obdobjih. Sam čutim, da sem bolj introvertirane narave, včasih lahko tedne in tedne ostajam sam v svoji hiši na podeželju (smeh), a mi takšna srečanja, predvsem zaradi ohranjanja prijateljstev v najširšem smislu, veliko pomenijo.

[1] Naslov je prevedla Hana Podjed.

[2] Naslov je prevedla Hana Podjed.

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar