Etgar Keret: Še zadnja zgodba in konec
Nekaj nenavadnega je v kratki prozi izraelskega pisatelja Etgarja Kereta. Je absurdna, ganljiva, močna, globalna. Motivi, ki jih obravnava, pa so mnogoteri, od prav posebnega naročila, ki je bilo dano najetemu morilcu do učnih ur v resničnosti življenja, v kateri je deček moral razbiti svoj ljubi porcelanasti hranilnik. A kljub tematski nestalnosti so njegove zgodbe takoj prepoznavne, končajo pa se z bridkim stavkom (ali dvema), ki te kakor macola udari(ta) po duši.
V zboru Keretove kratke proze Še zadnja zgodba in konec se pojavlja skupno šestintrideset zgodb, ki so bile prej izdane v zbirkah Voznik avtobusa, ki je hotel postati bog, Nimrodov izpad ter Punčka na hladilniku, tako da gre za lep prerez njegovega ustvarjalnega opusa. Njegove zgodbe so skoraj vedno prav tako nenavadne kakor njihovi naslovi, prek bizarnih motivov in absurdnih zapletov pa raziskuje vse od odraščanja v Izraelu do obsedenosti s popularno kulturo ter velikokrat burne odnose, ki se spletajo med moškimi in ženskami. Brez izjeme so te zgodbe kratke in izredno učinkovite. Ta efektivnost pri različnih zgodbah izvira iz različnih prvin. Denimo iz absurdnega dejstva, da je bila ženski kirurško odstranjena tako lepa maternica, da so jo postavili v muzej (Maternica) ali iz bridkega konflikta med preživetjem prsnega raka ter stigmo, ki v svetu, obsedenem z lepoto, obdaja operacijske brazgotine (Stoodstotno).
Keretov slog je nekako zadržan, minimalističen, očiščen vsakršnega jezikovnega pretiravanja, zaradi česar je njegova proza zlahka berljiva, preprost jezik pa jo naredi čustveno še bolj učinkovito. Ker je tako neposreden in skorajda nonšalanten pri svojih opisih spolnosti, čustvenega ter fizičnega nasilja, človeških dilem in nasploh vsega, se vsak trenutek zdi napet in merodajen, distanca, ki obstaja med avtorjem ter besedilom, pa doda novo plast absurda že tako nenavadnim zgodbam. Podobna preprostost preveva tudi njihovo notranjost. Osebnosti likov so nam pogosto prikrite in le redko si jih dovoli označiti. Opazujemo lahko le njihova dejanja spričo čudnega sveta, ki ga je Keret stkal okoli njih, bralcem samim pa je dano, da razberejo drobne namige notranjih življenj likov ter jih združijo v posamezne osebnosti.
Etgar Keret se na prvi pogled zdi intenzivno akademski pisatelj, ki piše skrajno visoko književnost, polno nejasnih postmodernih literarnih prijemov ter jukstapozicij, zaradi katerih je resničnost njegovih del videti nestabilna.. Vse to je res, a je Keretova proza obenem tudi zelo dostopna, organska in elegantno preprosta. Ni avtor, ki bi pisal, ker bi želel s pomočjo zapletenih zahodnih filozofij zbujati vtis, da je pameten. Namesto tega so njegova dela bogata z aluzijami na popularno kulturo, mitično preteklost zahodnega sveta ter drobnimi nesmisli sodobnega življenja. Gre za ljudskega avtorja, katerega proza je ves čas bridka, intenzivna ter absurdna, nikdar pa domišljava in bahava.
Morda Kereta ne boste brali zaradi zapletene psihologije njegovih likov ali pa zaradi kompleksnosti jezika, a za vse ljubitelje dobre kratke proze, predvsem tiste, ki je očarljivo nenavadna, ki se igra z resničnostjo, ki je močna, ki te prisili k razmišljanju in zaradi katere tiho rečeš uau, bo Še zadnja zgodba in konec posebna poslastica. Naj piše o figurici Barta Simpsona, pralnih strojih, seksu z rimskimi boginjami ali pa tragičnih trenutkih življenja – Keret je pravi virtuoz kratke zgodbe.
