Esad Babačić: Včasih

Esad Babačić: Včasih
Založba: LUD Literatura 
Leto izida: 2021

Včasih ni le zbirka kratke poezije, to je zbirka zelo kratke poezije. Ne gre za tradicionalne kratke pesniške oblike, kot je denimo haiku, ji je pa njihova tematika, strnjenost, pa tudi učinek dokaj blizu. Za začetek Babačićeve kratke strnjene poezije lahko imenujemo že pesem Časopis iz leta 1982 (iz zbirke Kavala): »Zjutraj se pripelje / mimo mojega okna, / mi vrže časopis / in me ubije do / naslednjega jutra.« Skozi njegov celotni pesniški opus je bil ta koncept prisoten, a nikoli prevladujoč. Zdaj je poezija osamljene misli postavljena v ospredje.

Za osnovo konkretnega slogovnega koncepta nam ni treba pogledati predaleč v avtorjevo preteklost. Natančno je mogoče videti, iz česa se je izvila zbirka Včasih. V predhodni zbirki Odrezani od neba najdemo nenaslovljene pesmi, ki bi povsem spadale v Včasih. Pesem Včasih je v resnici sklop petih poskusov koncepta prihodnje zbirke, ki ji pa sledi še osem nenaslovljenih. Tako lahko razumemo novo zbirko kot kvečjemu ekstrahiranje uspešnega koncepta na celotno zbirko. Ali to pomeni, da je pesnik preprosto po naključju našel obetavno formulo in da bi z njo čim več iztržil, okoli nje zgradil 19 evrov vredno knjigo? Ali gre za pristen umetniški izpev ali za načrtni produkt? Druge zbirke lahko sicer pustimo v preteklosti, a vsekakor je Včasih kot celota skupek najkrajših avtorjevih pesmi sploh, kar lahko razumemo kot nek trend. Ne gre le za dolžino, gre tudi za strnjenost. Pesniku uspeva v dvovrstičnice zgostiti izjemno kompleksna občutja. Porajata se dve vprašanji: zakaj je razvoj na ravno tej točki in kam bo šel v prihodnje? Bi bilo mogoče pesmi še bolj skrčiti? Da. Je to potrebno? Pomislimo. Zagotovo vse pesmi niso tako kratke, kot bi lahko bile. Najkrajši pesmi pa sta dolgi le tri besede, to sta: »Kristus ne hiti.« in »Dežela tihih vlakov.« Ti bi lahko bili izhodišče za krajše pesmi, če se avtor seveda odloči nadaljevati v tej smeri.

Naslov zbirke je Včasih, prav gotovo ker se večina pesmi v zbirki začne prav s to besedo. Kaj sploh pomeni včasih? Slovarska definicija nam pove, da izraža ali manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih ali ne natančneje določen čas, v katerem se je dejanje zgodilo. Torej lahko pesmi razumemo na različne načine. Včasih lahko predstavlja določene trenutke ali brezčasnost. Deluje lahko povsem izpovedno ali tudi čisto brezosebno. Pesmi vse to dosežejo hkrati in učinkujejo neposredno na bralca. Nekatere povzročijo izdih iz nosu. Vse pa je nedvomno mogoče citirati. Bralcu po branju zagotovo vsaj ena pesem ostane del izraznega zaklada za vse življenje. Določene modrosti pa tudi niso preveč prebrisane. Nekatere delujejo na konceptu preprostih nasprotij, druge na ponavljanju istega pojma. Svojevrstne besedne igre izpadejo osnovno, a vrednost celotne zbirke ostane. V resnici zbirka ni daleč od knjige aforizmov. Je tako splošna, da lahko v vsaki pesmi najdeš globino in jo preneseš na mnoge situacije.

Že celotna fizična oprema knjige nam lahko ponudi majhen vpogled v zbirko. Najdemo vlak, oblake in človeka z izbrisanim obrazom. V pesmih pa postaje, vlake, tire, oblake, megle, in dež. Brezosebnost je sploh ena poglavitnih lastnosti zbirke. Ne moremo reči, da so te podobe nekaj nezaslišanega ali nekaj povsem novega v slovenskem literarnem prostoru. Ne, podobe so dokaj osnovne, nič prelomnega niso in nič pretirano zanimivega. 

Prej sem omenil, da se le večina pesmi v zbirki začenja z »Včasih«. Zakaj se ne vse? Kaj nam povedo pesmi, ki odstopajo od modela? Ali so vrinjene, le da zakrijejo formulaičnost preostanka? Ali lahko kako drugače utemeljimo njihovo mesto v zbirki? V zbirki 84 pesmi je takih pesmi 21, torej točno četrtina. Takemu številu težko rečemo naključje. Pesnik bi bil zagotovo sposoben zapolniti zbirko s še več formulaičnimi pesmimi, a pesniški občutek ga ni peljal v to smer. Na nek način te drugačne pesmi potrjujejo pravilnost celote. Včasih preprosto ni treba reči »Včasih«. Toda ali je sploh treba reči včasih? Iz naslova zbirke nam je že lahko jasno, kako dojemati zbirko, ali potem res moramo v (skoraj) vsaki pesmi brati isti prislov znova in znova in znova? Če bi bil avtor bolj drzen, bi jih lahko izpustil ali nadomestil s kakšnim simbolom. Tako pa neskončne ponovitve učinkujejo kot refren. V zbirki sta posledično lažje razvidna struktura in koncept, take poenostavitve pa zbirko delajo bolj populistično. Poraja se vprašanje: Ali je mogoča večja abstrakcija, tako da v pesmi uporabimo še manj besed? Zagotovo je tako razmišljanje nevarno. Kako kratka poezija sploh deluje? Ep s šest tisoč verzi ima obilo vsebine, ki nam lahko vzbuja občutja. In vendar je učinek dvovrstičnice lahko večji. Ključ, da je kratka poezija lahko učinkovita, je namreč v bralcu. Mimoidoči bralec rabi čim več jasnih podob, da sploh razloči poezijo. Verza epa preprosto ne moremo prebaviti, preden nas že zadene nov, medtem ko je edina dva verza kratke pesmi mogoče začutiti stoodstotno. Strnjena poezija omogoča in zahteva večjo občutenje, odvečne besede so ji navlaka. Ali naj eksperimentiramo z odvzemanjem, bodisi verzov bodisi posameznih besednih vrst ali opomb? Pesnik je že ugotovil, da so pesmi splošnejše in abstraktnejše, če odstranimo naslov. Druga tehnika, ki jo je pesnik preizkušal v prejšnji zbirki, je zavračanje ločil in velikih začetnic oziroma dojemanje teh kot stilističnih izbir, ne pa samo slovničnega aksioma. Za nadaljnje raziskovanje tehnike se v zbirki Včasih ni odločil. Ali se je takega podviga ustrašil ali si ga je pustil za prihodnje delo, bo razkril čas. To bi lahko bila smer, v katero se poda v prihodnosti. V resnici ostaja to njegova odločitev: ali naj stil, ki ga je uveljavil v zbirki Včasih, stopnjuje do avantgardističnih razsežnosti, ali se naj vrne k zbirki Odrezani od neba in iz nje izpostavi ter razširi še kakšno drugo idejo, ali pa stagnira in nadaljuje s formulaično aforistično liriko.

Širjenje avtorske vsebine in avtorjeve znamke že dolgo ni več odvisno le od tradicionalnih medijev. Družbena omrežja so ne-več-tako-nova sedanjost, ki je vsakemu poslovnežu ključnega pomena za uspešno prepoznavnost v morju konkurenčnih produktov. Instagram, Facebook, celo Twitter in druga omrežja so lahko za pesnika izjemno koristna, ne le ker sami po sebi vzpodbujajo razna občutja, temveč tudi ker izjemno poenostavijo distribucijo poezije. Toda vsake pesmi ni mogoče spraviti v en sam tvit. To je lahko eden od razlogov, zakaj prevladuje kratka poezija. Prav tako pa ljudem pozornost pada. Informacije so vsepovsod in težko se posvetimo eni, ko nas že napade druga. Dandanes navaden sonet pomeni zahteven zalogaj že za površno branje, dvovrstičnica pa je za zdaj še sprejemljiva. Vse produkte, tudi poezijo, zdaj oglašujemo prek zaslonov. Ali to razvrednoti umetniško vrednost tovrstne poezije? Nikakor ne, jo pa postavi v drugačen kontekst in naredi bolj dinamično, bolj minljivo. Podoba, ki ni ujeta med platnice, je bolj izpostavljena. Pesem, poslana prek SMS-a, učinkuje drugače kot v ritualu branja knjige. Instagram poetika ni več le trend, lahko bi ji rekli nova stvarnost. Del pesnikov se bo začel seliti tja, kjer je uspeh. Del pa bo trmasto ostal starokopiten. Ali je komu mogoče reči, da dela napako? Verjetno ne. 

Včasih preprosto ostaneš ravnodušen. V zbirki ni nič tako prelomnega, da bi jo bilo treba pozdravljati s fanfarami, nič tako obupnega, da bi jo bilo treba prezirati. Zagotovo je vredna tistih dvajsetih minut, ki jih bo bralec porabil zanjo. Ne le zato, ker je morda to edina poetika, ki jo je narod še sposoben prebavljati, temveč tudi zato, ker je lahko ta zbirka marsikomu stopnica do kompleksnejših del. Vseeno pa moramo upati, da avtor v prihodnje ohrani pristnost svojega izraza, saj pesem, ki je napisana načrtno, pogosto ostane brez duše. Kot pravi uvodni citat Ivana Volariča – Fea: »Upanje umre predzadnje.«

______________________________________________