11. 5. 2016 / Literatura

Erica Johnson Debeljak: Tovarna koles

Erica Johnson Debeljak se je s svojo zadnjo knjigo Tovarna koles ponovno preizkusila v žanru kriminalke, v katerega vplete motive človeške odtujenosti, politično korupcijo ter brezupno prihodnost študentov družboslovja in humanistike, izpostavi pa tudi kontrast med impulzivnostjo mladih in duhamornostjo starejših ljudi. A zgodba sama na žalost ne ponuja ničesar novega.

 

Za dobro kriminalno zgodbo naj bi bil ključen pomemben zločin. Ta se v Tovarni koles zgodi z izginotjem Hane, hčerke policijskega inšpektorja Subana, vendar se že na tej točki zatakne, saj je izginotje predstavljeno tako, da zdi, da gre le za starševsko paranojo, ne vzbuja pa resničnega suma, da je dekle v nevarnosti. »Ni je bilo tam, kjer jo je pustil.« Ta stavek bi lahko vzbujal nelagodje, če bi šlo za mlajšega otroka in ne samostojno študentko, če bi se dogodek zgodil v nepoznanem mestu ali če bi bil odnos med hčerko in očetom drugačen – oče namreč v zadnjih letih ni bil prisoten v njenem življenju. Glavnih osumljencev praktično ni; liki večinoma vstopajo v roman glede na svoje institucionalne položaje ali pa glede na osebne vezi, ki so jih stkali s Hano, a pravzaprav nobeden izmed njih nima motiva, da bi ji škodoval. Razlog za pomanjkanje osumljencev se pojasni, ko ugotovimo, da tudi glavnega krivca ni, vendar zato zgodba deluje nejasno in nepovezano. V pripoved vstopijo vsi za kriminalko stereotipni liki: povprečni moški srednjih let, zapeljiva neznanka, nesposobni javni uslužbenci in uporniški mladenič, ki bi lahko pomagal rešiti uganko. Čeprav vsak lik opravlja določeno pomembno funkcijo za razvoj zgodbe, njihova vpeljava deluje klišejsko in šablonsko, kot da bi se avtorica poskušala posluževati »preverjenih« metod stopnjevanja napetosti in vzdrževanja zanimanja, ki pa v tej zgodbi nimajo globine.

 

Naratorja v romanu sta dva: prvi je Hana, ki ne navaja dejstev in ne opisuje dogajanja, ampak ustvarja mračno, napeto vzdušje, s katero želi pisateljica pritegniti bralca. Njena pripoved izhaja iz nje, iz njene glave, njenega čustvenega doživljanja in bežnih spominov iz preteklosti, ki pomagajo sestavljati zgodbo. Drugi je Suban, katerega opisi so izčrpni, temeljiti in precizni, kakor se za kriminalko sicer spodobi, toda na neki točki se zazdi, da želi Johnson Debeljak z ustvarjanjem skoraj filmske slike in Subanovim opisovanjem vsake podrobnosti, ki se nahaja v sobi, zakriti slab suspenz in nedodelano dogajanje samo. Suban nima nobenih posebnih karakteristik, njegov postopek iskanja je naključen in bolj kot na raziskavo se pisateljica osredotoča na njegovo povprečno življenje, zaradi katerega zgodba sicer deluje bolj realno, vendar ne ustvari zanimanja.

 

Glede na sporočilo zgodbe bi bilo morda bolje, če bi se sam stil pisanja umaknil od natančnega pripovedništva in zavzel bolj prosto formo izražanja, saj je dogodkov vse premalo za tovrsten žanr, celotno dogajanje pa ne vzbuja tistega potrebnega zanimanja, napetosti in ugibanj, ki jih kriminalke rade izzivajo v svojih bralcih. Pomembne stvari so povedane preveč direktno, zgodba pa ne temelji le na zavlačevanju razkritja, temveč tudi zapleta samega. Samo dogajanje se predvsem opira na preizkušene klišeje, ki skupaj ne delujejo dovolj dobro, da bi poskrbeli za izzivanje bralca in njegovih sklepanj.

 

Avtorica se od navajanja imen krajev in institucij umika s tiho diskretnostjo, vendar ne skopari z opisi, ki dajejo vedeti, da je dogajanje postavljeno v prestolnico, katere tovarno koles naj bi porušili letos poleti. Četudi pripovedni tok ne steče gladko in sama dejanja ne sledijo razburljivosti in zvitosti kriminalnih klasik, se sporočilo relevantno umešča v čas in izpostavlja vso negotovost mladine in študentov glede njihove prihodnosti, pokvarjenost lokalnih politikov, izrabljanje moči elit in nenazadnje izgubljenost, v kateri se znajde starš, ko pride do spoznanja, da je zamudil vse trenutke odraščanja svojega otroka, čeprav je bil fizično prisoten.

tovarna_koles-740×493