Dva Howla, dva gradova

Založba: Sanje
Leto izida: 2024
Prevod: Maruša Lorger Bračič

Res sem se trudil, da bi roman Čarovnik Howl in gibljivi grad vrednotil kot samostojno literarno delo. Vendar ne glede na to, kako zelo sem se trudil, sem nekje v ozadju ves čas slišal kleketanje in škripanje mehanizma velikega steampunkovskega gradu. Animirani film Hayaa Miyazakija je preprosto pustil prevelik vtis, da bi ga lahko v celoti odpravil. Sumim tudi, da sta njegov uspeh in izvedba v nezanemarljivi meri prispevala k temu, da roman o čarovniku in njegovem gibljivem gradu sploh poznamo. Roman bom vseeno poskusil obravnavati kot samostojno umetniško delo, vsake toliko pa se bom (to že zdaj vem) pač neizogibno navezoval tudi na istoimenski film.

Howl – Grad – Čarobni spopad

Naj najprej izpostavim nekaj kvalitetnih potez tega romana. Ena od zanimivejših je vsekakor karakterizacija čarovnika, ki je vse prej kot moder starec in učitelj, kakršnih smo vajeni iz mnogih del fantazijske književnosti. Howl je naporen, egoističen, vase zagledan, krhek moški z ljubeznijo do pajkov in lepih oblačil. Nove obleke za svojo služkinjo in vajenca kupi samo zato, da kralj ne bi mislil, da čarovnik ne poskrbi za svoje. Ko doživi čustveni zlom zaradi barve za lase, prostor napolni z zeleno sluzjo in vsi se morajo umakniti, da ga ne bi še bolj razdražili. Je ženskar, ki je povsem nekoristen za karkoli drugega, kadar dvori, in najbolj učinkovit, kadar se dekle končno zaljubi vanj in jo tedaj nemudoma zapusti. Kljub vsemu naštetemu se ne izkaže za v celoti slabega; za masko ošabnega in samovšečnega čarovnika je oseba, ki vseeno naredi marsikaj lepega za druge, predvsem tiste, ki se mu zasmilijo.

Še en pomemben in dobro izveden element romana je naslovni gibljivi grad. Sprva ga pripoved spremlja le od daleč – spoznamo ga skozi vse zgodbe in govorice, ki krožijo v mestu Tržišče. Včasih se kot nekaj resnično skrivnostnega premika po daljnih vršacih, literarne osebe pa se medtem ubadajo s svojimi povsem ločenimi problemi, spet drugič se prav blizu nagiba nad mestom in s svojo senco sega po strehah hiš. Ko se protagonistka Sofija vanj naseli, se skoraj celotna zgodba odvije v njem – grad skupaj z njo postopoma vedno bolje spoznamo, izvemo na primer, da ga poganja ognjeni demon, s katerim je Howl sklenil kupčijo, in da se vrata gradu odpirajo v različne kraje. In vedno, kadar se liki od gradu oddaljijo za kakšno opravilo, se vanj znova vrnejo. Tudi s tem roman odstopa od klasičnega fantazijskega stereotipa velikega popotovanja – Sofija se sicer na pot odpravi, a stičišče vseh poti je vedno grad, v katerem živi, grad, ki se sam premika po poti in odpira vrata v vse smeri, ki bi osebe lahko zanimale. Hkrati je grad tako vseprisoten, da vsekakor upraviči svoje mesto v naslovu romana.

Kdor je že prebral kakšno mojo kritiko fantazijskega romana, bo vedel, kako zelo preziram opise spopadov, ki so, ko se je ta žanr razvijal, postopoma postali vse bolj prisotni – ko berem po več strani dolge podrobne opise vsakega giba in napada in skoka in zamaha v nekem boju, me preprosto mine in rečem si, da je avtor najverjetneje želel napisati fantazijski film (kjer so epski spopadi prisotni še v večji meri … vedno večji). Zato pa se mi zdi pomembno tudi, da izpostavim, kadar se mi zdi, da opis nekega spopada izstopa iz morja neuspelih poskusov kot literarno dovršen in pomenljiv za zgodbo. V šestnajstem poglavju, podnaslovljenem »v katerem je veliko čarovništva«, sem prebral enega najboljših opisov čarovniškega dvoboja, ki bi se lahko mimogrede znašel v katerem od čarovniških romanov Terryja Pratchetta. Način, kako je ta boj opisan, pooseblja kaotično naravo magije, na katero roman že ves čas opozarja, ta opozorila pa se posledično ne zdijo prazna.

Roman – Film

V romanu je vsekakor veliko kvalitetnih idej, sploh povsem inovativnih in domišljijsko bogatih, vendar ne glede na to, kako dobre se lahko nekatere zdijo, se prav tako pojavijo v filmu, le da so še bolj razdelane in poglobljene. V romanu tako na primer spoznamo, da je Howl brez srca, in ko srce na koncu romana dobi nazaj, se ne zgodi nič zares bistvenega, kar se zdi kot zamujena priložnost, da bi avtorica poudarila, kako je Howl vse tiste sebične reči počel samo zato, ker mu je manjkalo srce. Povsem nasprotno film poudari težo srca in njegova odsotnost ima večji pomen.

Slišal sem tudi, da se roman na pomenljiv način poigrava s stereotipi pravljic. Do neke mere to drži, a če to velja za knjigo, potem še toliko bolj velja za film. Medtem ko v romanu Čarovnica iz Pustinje do konca ostane zlovešča baraba, s katero se morajo ob koncu romana junaki soočiti, film ta stereotip postavi na glavo: čeprav se sprva zdi kot veliko zlo te zgodbe, nekje na sredini izgubi svoje moči in postane takšna, kot je v resnici: stara in osamljena. Tako kot v romanu je tudi v filmu Čarovnica Sofijo uročila, da je postala devetdesetletna starka, a v filmu se Čarovnica na koncu Sofiji zasmili, Sofija do nje ne goji nobene zamere in vzame jo s sabo, zanjo skrbi in ji da ljubezen in bližino, ki ju prej ni bila deležna. To je samo en primer, v katerem film vzame nekaj, kar je v romanu prisotno, in iz tega naredi nekaj lepšega in bolj pomenljivega, kar pa tudi poglobi zgodbo in njeno empatičnost.

V podobno nepoglobljenem smislu roman pristopi do ideje »prerokbe« (to je že spet nekaj takega, kar se v tem žanru pogosto pojavi, pa je le redkokdaj zares upravičeno). Prerokbe so igrale veliko vlogo že v literarnih mojstrovinah antičnih Grkov, ki so jih imeli za absolutne. Nekateri liki so verjeli vanje kot v neizpodbitno dejstvo, drugi so jih skušali preprečiti in jih ravno s tem uresničili. Prerokba se tudi pri Čarovniku Howlu uresniči, vendar se uresniči kar tako, mimogrede – s tem mislim, da za prerokbo izvemo, potem pa se z njo nihče več zares ne ukvarja, dokler se postopoma ne uresniči, kar se mi že spet zdi kot zamujena priložnost. Uresničevanje prerokbe nosi veliko večjo težo, če je posledica aktivnega delovanja likov, kar pa lahko vodi do zanimivih moralnih dilem in notranjega prevpraševanja: »Kaj naj storim, če pa vsako moje dejanje nehote privede do uresničevanja prerokbe? Imam sploh svobodno voljo? Ali sploh lahko krojim lastno usodo?« Film se s prerokbo raje ne ukvarja in jo nadomesti s Howlovim postopnim izgubljanjem človečnosti v odsotnosti srca, proti čemur se Sofija aktivno bori in kar posledično v zgodbi deluje mnogo bolje.

»Worldbuilding«

Obstaja še en razlog, zakaj uresničevanje prerokbe v tem romanu ne more nositi primerne teže, in povezan je s terminom »worldbuilding«, ki se v žanrih fantazijske in znanstveno fantastične literature pogosto pojavi in je tudi ključnega pomena.

Ker se zgodbe obeh žanrov odvijajo v drugačnem svetu od našega in z drugačnimi zakonitostmi, lahko poznavanje teh zakonitosti prispeva k ustvarjanju pričakovanj ob branju. Še celo najbolj pravljični fantazijski romani, kot je na primer Poslednji samorog, ki se z »worldbuildingom« ne ukvarjajo v veliki meri in so le korak dlje od »za devetimi gorami«, definirajo nekatere zakonitosti svojih svetov, da lahko bralec na podlagi tega ustvari določena pričakovanja – potem je tudi dosti bolj učinkovito, kadar se nekatera pričakovanja potrdijo ali pa ovržejo. Pri Čarovniku Howlu pa pričakovanj skorajda ne moreš imeti. Njegov svet je tak, da brez katere koli logike lebdi v zraku, zdaj se razprši, zdaj spet pride skupaj. Roman se nikoli ne potrudi razložiti zakonitosti, po katerih se obrača, tudi tistih ne, po katerih se obrača zgodba. Posledica tega pa je, da se lahko na kateri koli točki zgodi karkoli in se mimogrede osmisli, kar se na določene trenutke lahko zazdi že sumljivo podobno argumentu: »Takšna je pač magija, ne sprašuj preveč, samo sprejmi vse, kar pride, ne glede na to, kako čudno in nemogoče bi znalo biti.« Tako na primer izvemo za nekatere nevarnosti, ki so prikladne za zgodbo, šele takrat, ko so prikladne za zgodbo, kot bi jih čarodej povlekel od nikoder: učiteljica za angleščino je v resnici demon (zakaj in kako točno, ni preveč razdelano), in ker se je dotaknila nečesa v gradu, in ker slučajno demoni delujejo tako, da lahko naselijo del sebe v predmete, ki se jih dotaknejo (nekaj, kar nikoli prej ni bilo niti omenjeno niti ni bilo na to namignjeno), morajo junaki pohiteti v grad, kjer se z njo soočijo v dokaj nezanimivem zadnjem spopadu.

In verjetno si zdaj mislite – ustavi konje, »učiteljica angleščine«??

Svet tega romana je poln naključnih reči. Ena taka reč je dežela Wales, ki je resničen kraj – v njem se za razliko od siceršnjega sekundarnega sveta peljejo avtomobili, otroci igrajo igrice in pišejo domače naloge iz angleščine, vse pa je opisano na nekoliko potujen način: Televizije so čarobne škatle, s šopi korenin priklopljene v stene. Avtomobili so kočije, ki se vozijo brez konj in trepetajo in renčijo. Ne zdi se mi, da je ta vložek doprinesel kaj bistvenega, razen tistega »Aha!« trenutka, ko kot bralec ugotoviš, kaj se v resnici dogaja. Že spet povsem nasprotno temu film sicer prav tako vpelje sodobne elemente, kot so letala in bombe, vendar Miyazaki teh reči ni vnesel, da bi bile same sebi namen, četudi ima zelo rad letala, pač pa zato, da bi z njimi v zgodbi nekaj povedal. Letala in bombe so samo sredstva, s katerimi v zgodbo vpelje protivojno tematiko – cel svet se potem ne vrti okrog junakov zgodbe, ampak se v vojnih bombardiranjih razpada okrog njih, kar pa da občutek, da svet Čarovnika Howla ne obstaja samo za čarovnika Howla in njegovo zgodbo, pač pa da Howl obstaja v njem. Liki se ne ukvarjajo samo s svojimi problemi in tudi ne rešujejo celega sveta, temveč se umikajo pred vojno, medtem ko se jim zasebna življenja in prekletstva samo dogajajo. In čeprav tudi Miyazaki v redkokaterem filmu razkrije mehanizme svojih fantastičnih svetov, razkrije ravno dovolj, da se gledalci začnemo čuditi in spraševati, kakor otroci, ki svet šele spoznavajo in ga ne razumejo dovolj dobro. Medtem pa imamo na podlagi vsega, kar izvemo, še vedno dovolj trdna tla pod nogami in razumemo določena pravila, na podlagi katerih lahko ustvarjamo pričakovanja.

Čarovnik Howl in gibljivi grad je nenavadna in nepredvidljiva zgodba, polna izredno domiselnih idej, ki pa še vedno ostajajo znotraj okvirjev fantazijskega žanra. V sebi nosi nekaj pravljičnega in duhovitega, kar v najboljših trenutkih spomni na vrhunska fantazijska dela, kot so Poslednji samorog in romani Terryja Pratchetta. Kljub temu pa se povečini dogajanje in svet romana zdita preveč naključna, da bi ob koncu čutil kakršnokoli katarzo, in potencial marsikatere teme, od odsotnosti srca do novodobnih elementov, ostane neizrabljen. Zato je to eden tistih redkih primerov, kjer je film dejansko bolj poglobljen in umetniško bolj dovršen kot njegova literarna podlaga.

Uredila: Eva Ule

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.