6. 12. 2014 / Literatura

Don DeLillo: Kozmopolis

Don DeLillo je eden najvidnejših ameriških pisateljev svoje generacije. Romani, kot so Beli šum, Mao II in Underworld so mu prinesli široko prepoznavnost in kar nekaj prestižnih literarnih nagrad. Tako je denimo prejel nagradi National Book Award in Jerusalem Prize (slednjo kot prvi ameriški pisatelj), v preteklem letu pa mu je bila inavguralno podeljena tudi Library of Congress Prize for American Fiction.

 

Roman Kozmopolis je počasno potovanje po ulicah New Yorka v družbi finančnega mogotca Erica Packerja in podaljšane limuzine, ki bralca vodi skozi intenzivno čustveno in osebnostno transformacijo človeka – od njegovega leta s pticami do druženja s črvi.

 

Temne strani sodobne družbe – kapitalizem, terorizem in protestništvo – knjigo postavljajo v močno aktualen kontekst sodobnega sveta ter nastavljajo ogledalo naši družbi. Kljub temu da je Kozmopolis postavljen v neko navidezno prihodnost, kjer so družbene značilnosti veliko bolj intenzivne, bi se prav lahko pisalo tudi leto 2000.

 

V Kozmopolisu Don DeLillo virtuozno preplete surovost sedanjosti, krutost kapitalizma, tehnološki futurizem, absurdno primitivnost človeškega ega in dualizem človeške družbe z močnim socialnim prepadom med različnimi stranmi, ter jih vpne v dinamično zgodbo dvoplastnega popotovanja. Popotovanja skozi New York in skozi samega sebe. Nazorno nam pokaže, do kakšnih skrajnosti nas lahko prižene gonja za uspehom ter denarjem in kako hitro lahko propademo ravno zaradi tega. Vendar same zgodbe ne moremo in ne smemo dojemati zgolj kot aluzijo na človeški ego in prikaz tega, kako ta pošast uničuje vse okoli nas in nas same. Ne, zgodba v svoji temačnosti dobi močan prizvok kritike družbenega režima ter nas močno brcne tja, kjer nas najbolj boli, ko nam brez olepševanja pokaže, kar že vemo, vendar si ne upamo priznati. Pokaže nam, v kolikšni meri sodobni zahodni kapitalistični režim ustvarja melanholijo v nas samih.

 

Preobračanje Ericovega življenja pred našimi očmi nam v dobršni meri odrazi tudi njegov pogled na svet okoli sebe. Ericovo prodorno dojemanje in analiziranje množice podatkov nakazuje na obsedenost z urejanjem kaosa in predvidevanjem njegovega gibanja, ki ga v svoji nepredvidljivosti poglobljeno navduši. Hkrati pa transformacija skozi prenekatere situacije in interakcije z različnimi ljudmi kar hitro povzroči globok skok s sfere, ki je za večino smrtnikov nedojemljiva, proti tlom družbe in tlom lastne osebnosti. Tako Eric prične intenzivneje razmišljati o lastni poziciji v svetu, o tem, kaj ga še čaka in kaj družba počne z njim in svetom – delo nas sooči s sporočilno močnimi črno-belimi epizodami boja med obstoječim režimom in poteptanimi ljudmi, ki ga želijo zrušiti.

 

Tako gre DeLillova zgodba o Ericu v otožno resignacijo človeka, ki je kakor Ikar letal preblizu sonca in na koncu strmoglavil v morje lastnega ega. In ravno zaradi tega seže širše, veliko širše, v naš razmislek o Ericu znotraj nas.

               
3d_delillo_kozmopolis-copy