Dominik Tatarka: Pleteni naslonjači
Mnogi kulturni opazovalci, kakršen je Pico Iyer, so v zadnjih letih pisali o pojavu tako imenovanega mobilnega razreda, pri čemer gre predvsem za mladež iz srednjega sloja, ki je bolj globalna kakor katerakoli druga generacija v zgodovini človeštva. Ker gre za pojav, ki je značilen za dobo globalizacije, za informacijsko dobo po koncu hladne vojne, je zanimivo, da je kratki roman Pleteni naslanjači Dominika Tatarke, napisan veliko prej, preden je ta fenomen postal razširjen, tako zelo pisan na kožo prav temu mobilnemu razredu. Tatarka, ki je v tridesetih preživljal svojo mladost, leta 1963 pa napisal omenjeni roman, je ustvaril literarno delo, ki z neverjetno čustveno točnostjo in bridkostjo opiše izkušnjo študijske izmenjave.
Morda se zdi, da primerjava z izkušnjo sodobne študijske izmenjave roman razvrednoti, a resnica je prav nasprotna. Tatarka tematizira izkušnjo Slovaka Bartolomeja Slzičke, ki se odpravi študirat na Sorbono v Pariz. Tam živi in študira skupaj z mednarodno druščino študentov in se naposled zaljubi v Francozinjo Danielle. Vsi študentje, ki so kdaj študirali v zamejstvu, se lahko poistovetijo tako z lahkotnimi ter humornimi vidiki romana, kakršne so birokratske tegobe na ambasadah in konzulatih ali patološka nezmožnost angleško in francosko govorečih, da bi pravilno izgovorili junakovo slovansko ime, kot tudi bolj perečimi, kakršna je nenavadna dolžnost, ki si jo zada vsak študent, in sicer da spričo mednarodnih študentov zagovarja svoj narod.
Kljub temu da je sama zgodba romana rahlo trivialna (od Bartolomejevega razmerja z Danielle, za katerega se zdi, da se oba zvijata v krčih, ko poskušata navezati erotičen odnos drug z drugim, do njegovih težav z vizo), pa v njej zlahka prepoznamo tako osebne boje ljudi, ki sanjajo o daljnih deželah ali pa so zvesti svoji domovini, kakor vseobsegajoče konflikte na geopolitičnem nivoju. Ena izmed bolj očitnih prispodob za sodobno globalno prizorišče je povabilo Američana Jacka, naj gre Slovak z njim v njegovo domovino, kjer mu bo zagotovljeno delo. Obenem je ponudba velikodušna, kar je pogosto značilno za imigrantsko politiko Združenih držav, po drugi strani pa je na njej nekaj zloveščega, sploh ko se spomnimo, da so slovaški, češki in poljski priseljenci v Ameriki večinoma garali v rudnikih.
Poleg tega se dotakne tudi narodnih sovraštev in zavezništev, ki so nam pripisana ob rojstvu v določeni državi, ter zapletenih odnosov med velikimi in bogatimi narodi ter tistimi manjšimi, potisnjenimi na obrobje globalne ekonomske sfere. Vsak pogovor med mednarodnimi študenti je obenem lahkotno klepetanje mladeži, ki uživa življenje na študijski izmenjavi, in metafora za geopolitične probleme, ki so pestili svet pred drugo svetovno vojno, v šestdesetih, pa tudi danes.
Z resnično večplastnostjo romana pa se soočimo pri njegovem shizofrenem slogu. Zgodba sama je vpeta v nenavadno blebetanje mnogo starejšega pisatelja, za katerega nismo nikdar prepričani, ali je resnično namenjeno neki njegovi ljubimki, ki sedi ob njegovem pletenem naslanjaču, ali pa se pogovarja sam s sabo, bolestno podoživljajoč svoje eksotično razmerje s Francozinjo Danielle. Slogovni glasovi se spretno prepletajo drug z drugim in ustvarjajo občutek vročičnih spominov, zaradi katerih je branje Pletenih naslanjačev tako zelo zanimiva estetska izkušnja.
Tatarkov roman Pleteni naslanjači je tako preplet tematik, zaradi katerih je zares aktualen tudi danes, petdeset let po prvi izdaji. To je roman, ki govori o globoko osebnih, intenzivnih ter lepih izkušnjah mladih na poti, o zapletenem ter večplastnem odnosu med posameznikom in njegovo oz. njeno domovino, o vlogi narodnosti pri prijateljstvih, ki jih sklepamo, ter na koncu koncev o igrah velikih ter malih narodov na svetovnem odru, ki sem ter tja spominja na kopico študentov, ki se pijani šalijo v hostlu v Parizu.
