Dom so ljudje okoli nas

Neža Šivec: Črepinje
Leto izida: 2023
Založba: Stripburger / Forum Ljubljana

Kaj pomeni dom? Ali je dom brez topline in varnosti zares dom? Kdo so ljudje brez strehe nad glavo in ali so zato tudi brez doma? Ali je dom možno ustvariti?

Tem vprašanjem se je v svojem prvencu Črepinje posvetila mlada striparka Neža Šivec. Na podlagi dolgoletnih izkušenj dela z brezdomci pri Društvu prostovoljcev Vincencijeva zveza dobrote je oblikovala prepričljivo in večplastno delo, ki bralcem približa pogosto spregledan svet prebivalcev ljubljanskih ulic.

Pripoved se začne s pogledom skozi okno. Zunaj je viharno, medtem ko se zdi notri na prvi pogled spokojno in toplo. Družina pri večerji. Že na naslednji strani pa – napeti pogledi sredi zabrisanih sivin. Sličice dominira moška figura, ki ji dolgo edini ne vidimo obraza. In potem se raztrešči vrč. Poteze postanejo bolj divje, silovitejše, temnejše, oče plane nad sinka, ki je razbil vrč, mama ga skuša zavarovati, vendar oče zdaj popade njo. Hči v paniki zgrabi s tal črepinjo in jo z vso silo zarije v očetov hrbet. Z mamo in bratcem se skrivajo v kopalnici, oče tolče po vratih in vpije.

S tem močnim prvim prizorom avtorica že v izhodišču postavi dom za zelo relativno kategorijo, s tem pa tudi že nakaže na odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja, kar v nadaljevanju raziskuje naprej in še razširi. Protagonistka Maja se s kolesom pelje po Ljubljani in išče svojega prijatelja, mladega brezdomca Jona, ki ji na svoj način predstavlja dom, nekakšno zatočišče pred nasiljem v družini. V svojem iskanju na ulicah srečuje še druge brezdomce, ti pa se skozi raznovrstne interakcije izrišejo kot samosvoji posamezniki z različnimi usodami in še bolj različnimi pogledi na svet. Nekateri so do nje prijazni in so ji pripravljeni pomagati, spet drugi so vsiljivi in jo navdajajo z nelagodjem, nekateri imajo težave z drogami in alkoholom, medtem ko si drugi želijo samo biti svobodni, zunaj okvirov družbenih norm in pričakovanj. 

Avtorica se s tem spretno izogne tipizaciji, kar je za ta strip ključno. Ne zapade v posploševanje, karikiranje ali enoznačne sodbe, ampak predstavljenim osebam skozi kratke pogovore subtilno podeli osebnost, ki nikoli ni črno-bela – tako kot tudi strip ni črno-bel, temveč ves čas ostaja v sivinah. Liki oživijo skozi drobce svojih življenjskih zgodb, ki jih delijo s protagonistko. Ob tem jih ne reducira na žrtve, temveč jih prikaže kot ljudi s svobodno voljo, ki jo spoštuje, tako pa izbriše navidezni prepad med njimi in nami. Vsi smo le navadni ljudje, tako z dobrimi kot s slabimi lastnostmi, in vsi živimo v istem svetu, v katerega imajo brezdomci pogosto odličen uvid. Eden od njih na primer pripomni: »Dons ni prjatlov, a veš … Dons smo vsi samo znanci, ne.«

Avtoričina likovna tehnika se izkaže za nadvse učinkovito izbiro, ki vizualno plat poveže z vsebino. Kot je povedala v intervjujih, ji oglje predstavlja hkrati mehkobo in trdnost, krhkost in grobost, kar se ji zdi, da odlično predstavlja brezdomce, katerih življenje je polno skrajnosti in nasprotij. Medtem sama ekspresivnost risbe nakazuje na negotovo eksistenco protagonistke, ki skozi iskanje prijatelja simbolno išče tudi svoj prostor, svoj pravi dom.

To je Ljubljana, kakršne običajno ne zaznamo. Mesto, polno nevidnih ljudi, ki v sebi nosijo vsak svojo zgodbo. Empatična pripoved Neže Šivec pokaže, da dom ni samo streha nad glavo – dom so odnosi, ali drugače rečeno: dom so ljudje okoli nas.

Uredila in lektorirala: Eva Ule

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.