25. 1. 2016 / Literatura
Anja Grmovšek (1993) je magistrica profesorica slovenistike in primerjalne književnosti, pesnica, bralka in literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti.

Dino Bauk: Konec. Znova

Dino Bauk, sicer odvetnik in občasni Mladinin kolumnist, na slovensko literarno sceno vstopa prodorno, samozavestno, če ne že kar triumfalno – z nagrado knjižnega sejma za najboljši prvenec, ki mu je bila novembra lani podeljena za roman Konec. Znova.

Na tem mestu se velja vprašati, kateri segment Baukove pripovedi o dogajanju v obdobju poznih osemdesetih in začetka devetdesetih let je tisti, ki presega pripovedne, idejne in slogovne vzorce morda že prevečkrat artikulirane težke in travmatične izkušnje izbrisanih? Odgovor se verjetno skriva v načinu, kako si dogodki z različnih časov in prostorov v zgodbi sledijo – v bogatem fikcijskem fabuliranju, na katerega naša literatura pogosto pozablja ali pa se tovrstnemu postopku zaradi težavnosti pisanja, pa tudi branja in posledično s tem razumevanja, zavestno izmika. Bauk s tovrstnim načinom pripovedi dokazuje, kako je lahko mogoče iz grozljive, težko izpričujoče in boleče izkušnje napisati bogato fikcijsko zgodbo brez vsakršnega moraliziranja, ki jo lahko neposredno preslikamo tudi na trenutno situacijo, v kateri živimo.

Gre za pripoved s konca dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki se odvija v retrospektivi ločenega birokrata Petra, skorumpiranega menedžerja Gorana in mormonke Mary, ki jih povezuje poznanstvo, predvsem pa prijateljstvo z Denisom, osrednjim likom romana. Tega z rokenrolom okuženega najstnika, ki v tričlanskem bendu igra kitaro skupaj s Petrom in Goranom, spoznamo, ko je star 16 let in se na avtobusu zagleda v Mary. Iz te zagledanosti se kasneje razvije razmerje, ki pa se na neki točki, v kolesju absurdnih zgodovinskih okoliščin, prekine tako hipno, da njuna ljubezenska zgodba ostane nerealizirana in se šele kasneje, ko se oba spominjata skupnih časov, zavesta, da nista imela niti časa za (morebitno) dokončno slovo. Denis je namreč zaradi neurejenega dovoljenja za prebivanje v državi, kjer je preživel vse svoje življenje, iz države pregnan, Mary pa je zaradi kršenja strogih mormonskih pravil, ki sicer niso dovoljevala nikakršnih odstopanj, premeščena v manjšo avstrijsko vas.

Zgodba je zasnovana na fragmentarnosti, ki zbuja vtis, kot bi roman pisalo več avtorjev. Sicer je več kot dobrodošla, saj v zgodbo vnaša svežino, razgibanost in menjavanje ritma pripovedi, se pa hkrati izkaže za izredno konfuzno in težko razumevajočo. Da bi se s protagonisti romana lahko lažje identificirali, bi bila potrebna bolj poglobljena izdelava njihovih profilov, tako pa jih spoznamo le preko skope, na trenutke pa celo stereotipne in preveč tipizirane karakterizacije: Peter je s svojim propadlim zakonom in nasploh bednim, patetičnim (spolnim) življenjem, ki ga med drugim primerja celo s stavnimi listki (»Očitno je možnost, da bo kdaj zadel na športni loteriji, enako majhna kot tista, da bo v doglednem času uspel priti do spodobnega seksa.«), premalo individualiziran, medtem ko je Goran kot skorumpiran in prepotenten podjetnik stereotipno označen že s tem, ko v vsem premoženju, ki si ga je v podjetju nagrabil, uživa samsko življenje in si lasti športni dvosed, ki mu Peter posmehljivo pravi gejmobil. Tudi opis Američanke Mary bistveno ne odstopa od tovrstnega vzorca predstavitve, saj se nam bralcem najbolj približa šele na koncu romana, pa še to v pismu svoji materi, ki je napisano preveč neposredno, preprosto in premalo natančno, da bi jo lahko spoznali še kako drugače kot le uporno najstnico. Liki so v svojih dokaj nepomembnih odločitvah sicer odločni, zatajijo pa, ko stvari postanejo resnejše in je potrebno nase prevzeti odgovornost. V zvezi s tem je opaziti, da v romanu ves čas v zraku visi vprašanje krivde – »A ti še kdaj pomislš nanga? Na Denisa?« so Goranove besede Petru potem, ko približno že dvajset let o Denisu nista slišala niti besede, še bolj pa je občutje krivde, predvsem pa prizadetost in razočaranje razbrati iz Denisovih besed v pismu, namenjenem prav njima: »Tisto jutro, ko so me miličarji odpeljali iz Ljubljane proti meji, se mi je zdelo, da vsi, ki ostajate, gledate stran.«

Morda pa je namesto iskanja identitet (ki se posredno povezuje tudi s temo izbrisanih) središče romana nekje drugje. Vsekakor je Bauku uspelo napisati dinamično, zaradi mešanja različnih jezikov in s slengom prežetega govora igrivo ter humorno pripoved, ki jo odlikujejo zlasti slogovna privlačnost in čustveno nabiti zgodbeni preobrati. Dejstvo je, da takoj, ko se v literarno delo vpletejo čustva, obstaja nevarnost zdrsa v patetiko in klišejskost, čemur pa se Dino Bauk, naj pri tem ne zanemarimo dejstva, da je Konec. Znova njegov romaneskni prvenec, prepričljivo izogne. Po vsem tem čustvenem naboju se izkaže, da je središče romana pravzaprav v tistem, kar se nikoli ni zgodilo, a bi se, če bi junaki v določenem trenutku ravnali drugače, če bi jim zgodovina namenila drugačno usodo, kot jih je naposled doletela.

Vrhunec romana je v sanjskem, izmuzljivo nadrealnem prizoru, ko se vsi štirje ponovno srečajo v praznem prostoru, kamor Mary vstopi zadnja in si, medtem ko hodi proti Goranu, Petru in Denisu, v spomin priklicuje tisto, kar jo spominja na njihovo zadnje druženje: »Stali so tako kot na tisti vaji benda, ko jih je zadnjič slišala igrati. /…/ Tišina, ki je vladala v praznem prostoru, se je zdela nenavadno glasna. Ko je Mary stopala proti njim, ji je v mislih še vedno odmevala melodija pesmi, ki so jo igrali takrat. Kot bi jo slišali tudi oni, so se, ko jim je prišla na korak blizu, ozrli. Pristopila je v tisto, kar se ni zgodilo. Kot v nekakšen zaključek. V krog.« To morebiti apelira na konec zgodbe protagonistov, a nas ravno sanjskost prizora še vedno pušča v negotovosti. Je torej konec le druga beseda za začetek in se vedno znova in znova vračamo v isti krog?

450