Davorka Štefanec: Strašilka
Založba: Mladinska knjiga Leto izida: 2022 Ilustracije: Tina Dobravec
Strašilka je prvenec Davorke Štefanec, knjigarke iz Kopra, in je hkrati rezultat vseživljenske navezanosti na zgodbe ter želje po ustvarjanju pristnega čtiva, ki bi nagovarjalo slovenske mlade bralce. To, da zgodbe mlade povezujejo in so pomemben del odraščanja, dokazuje tudi pričujoči mladinski roman, ki je bil leta 2020 nominiran za nagrado modra ptica, leta 2023 pa je bil označen z znakom za kakovost zlata hruška, ki v utemeljitvi navaja, da ima knjiga odlične kvalitete, da so uporabljeni ustvarjalni postopki učinkoviti in da je založniško-obrtniško kvalitetna in ustrezna glede na ciljnega – mladega bralca. Preverimo, ali je res tako.
Roman je nastal na podlagi kratke zgodbe, ki spremlja protagonistko Albo Salix, prebivalko Podsveta. Alba se v Medsvet odpravi, da bi končala urjenje in postala najmlajša »dea matre«, voditeljica njenega sveta. Vse naloge uspešno opravi, zaplete se le pri zadnji, za katero potrebuje občutno preveč časa. Zadnja naloga vključuje zdravljenje dečka Oliverja Hausa, ki prebiva v Tolminu. Alba se bolj ali manj uspešno prikrito vključi v Oliverjevo okolje, ko pa se mu poskuša približati, naleti na veliko ovir. Ker je Alba drevesna boginja, z obvladovanjem srednješolske snovi nima težav, zaradi njene drugačnosti pa so sovrstniki do nje zadržani. Izstopa tako po videzu kot po obnašanju in načinu življenja. Njena prepoznavna lastnost so lasje, za katere se zdi, da imajo lastno voljo in življenje, saj jih Alba vsemu trudu navkljub ne more ukrotiti. Ob tem se Alba raje kot s svojimi sošolci druži s pticami. Ko iztegne roke, se zaradi njenega drevesnega porekla na njih začnejo zbirati ptice. Ob sinje modrih očeh, bujnih laseh in vidni prevzetosti z naravo je Alba na videz povsem navadno devetnajstletno dekle. Zaradi omenjenih prepoznavnih lastnosti jo vrstniki preimenujejo v naslovno Strašilko.
Albina naloga je približati se Oliverju in ga ozdraviti. Kar se sprva zdi kot preprosta naloga, pa se hitro prevesi v prevpraševanje Albinega moralnega kompasa. Problemska osnova zgodbe ima veliko didaktično vrednost, saj prevprašuje pomen ljubezni, prijateljstva in lastnih življenjskih ciljev. Alba se iz svojeglave, na prvi pogled nekoliko nadute boginje spremeni v povsem človeško, čuječe mlado dekle. Tako spremljamo njen razvoj od prihoda v Tolmin, ki je prizorišče dogajanja, do soočanja in prevzema njenega položaja v Podsvetu, pa tudi razvoj oseb, ki jih na svojem potovanju spozna. Osrednje vprašanje tako postane, ali se je Alba pripravljena odreči svojemu nazivu in cilju, h kateremu stremi odkar pomni, zaradi ljubezni?
Prav moralno-didaktično vprašanje, ki je vodilo Albine pustolovščine, je opremljeno s snovjo in motivi iz slovenskega okolja. Avtorica tako ne skopari z odstavki o tolminskem okolju in lepoti narave, ki vključuje gozdove in reko Sočo. Prav tako Štefanec fantazijski element zgodbe osnuje na bajeslovnem izročilu poganske zgodovine, saj so bili Slovani zelo povezani z drevesi, funkcija »dea matre« pa ničkolikokrat spominja na boginjo Živo, saj je njena zadolžitev ohranjati ravnovesje med svetovi. Alba, ki je zelo navezana na naravo, ob sklepanju odnosov s sovrstniki polemizira tudi o digitalizaciji in sodobni prevladi druženja na mobilnih omrežjih, delo pa tako vključuje problemsko polje današnjega obdobja odraščanja.
Roman s črpanjem iz slovenskega izročila in območja zanesljivo pritegne slovenske bralce, ki sicer posegajo po fantazijskem žanru izpod peresa tujih avtorjev. Hkrati z inovativnim načinom obravnavanja problemskih polj, s katerimi se utegne vsaj bežno srečati vsak najstnik, prvenec Davorke Štefanec prinaša svežino na področje slovenskega fantazijskega žanra. Albina drugačnost omogoča, da se mladi bralci v njeno vlogo popolnoma vživijo, obravnava pa tudi soočanje z lastno samopodobo. Njena pustolovščina temelji na medsebojni pomoči, ki je ključna za uresničevanje njenega cilja in tako med mladimi bralci spodbuja empatijo, predvsem pa razmislek o tem, kako pomoč drugim krepi lastno zavest in oblikuje lastna moralna prepričanja.
Obravnavane kvalitete in izhodišča romana Strašilka pričajo, da je podeljeno priznanje upravičeno, saj na slovenski knjižni trg vnašajo svežino. Uporabljeni ustvarjalni postopki so večinoma prepričljivi. Kvaliteta izpisanega upade predvsem na mestih, ki se odmikajo od fabule, to pa ni moteče in utegne biti za ciljno skupino tudi zanimivo, saj so problemska jedra teh prizorov povsem najstniška, čeprav za fabulo sekundarnega pomena. Davorka Štefanec s svojo uresničitvijo žanra in založniško-obrtniško ustreznostjo dokaže poznavanje aktualnega knjižnega trga za mlade bralce, kar se odraža tudi v kvaliteti ilustracije na naslovnici, ki Strašilko prikaže povsem dosledno s knjižnim opisom. Odprtost konca spodbuja domišljijo mladih bralcev in kliče po nadaljevanju. Založniško-obrtnišiško delo upošteva tudi serijskost žanra. Strašilka lahko ponosno in upravičeno nosi znak zlata hruška, ki ji ga je letos nadel odbor Priročnika za kakovostno branje mladinskih knjig, in uvaja preporod slovenskega fantazijskega žanra.
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Saška Maček
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
