4. 8. 2020 / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Davorin Lenko: Psihoporn

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2020

Davorin Lenko je s Psihopornom – zbirko kratke in kratke kratke proze – začel nov pisateljski cikel z naslovom Ženska. Knjiga predstavlja prvi del nastajajoče trilogije, nosi pa podnaslov Rezilo.

Po neuradni trilogiji o telesnosti (Telesa v temi, Postopoma zapuščati Misantropolis in Bela pritlikavka) se Lenko torej spušča v novo avanturo. Njegova prva knjiga, ki je sicer – tako kot njegov zadnji roman – izšla pri Cankarjevi založbi, že nakazuje smer, v katero nas bo popeljal tokrat.

Gre za spretno zgrajeno zbirko 58 zgodb v 6 poglavjih, ki se razprostirajo na dobrih tristotih straneh. Najprej nam pade v oči, da so vse zgodbe zapisane izključno v dialogih, brez kakršnih koli didaskalij, kar besedilom daje nekakšno večpomenskost. V odsotnosti vsevednega opazovalca, ki bi nas vodil skozi posamezne zgodbe, namreč drsimo med resnico in lažjo, sanjami in resničnostjo … Nikjer ni Tistega, na kogar bi se lahko oprli, da bi nam nudil oporo, zato kratko prozo Davorina Lenka med samim branjem na nek način soustvarjamo.

Če bi se pred branjem zastavljalo vprašanje smiselnosti pisanja v dvogovorih – vselej gre namreč za dvogovore; v nobeni zgodbi ne nastopa več oseb –, se vsakršen dvom o takšnem početju razblini že po prvem branju. In … zgodbe »tečejo« vrhunsko, kar od kresnikovega nagrajenca in prejemnika kritiškega sita za prvenec Telesa v temi tudi pričakujemo, vendar pa ne gre zgolj za to, gre za nekaj več: v tej kratki prozi – ob značilni Lenkovi pisavi – zaznamo večjo direktnost. In tu ne govorim o surovosti v smislu besedišča – tega smo pri njem itak že vajeni. Gre bolj za to, da je pisava tako izščiščena, da kljub filozofskim nastavkom v dialogih besede udarijo z rušilno močjo, ničesar ne prepuščajo naključju. Enostavno so. Direktne, iskrene in brezkompromisne. Dotaknejo se tako pornografije (zgodbi Kavč 1: ¼ in Kavč 2: ¾) kot družbene kritike: »Feminizem?« / »Eh …« / »Te ne zanima?« / »Ko sem hodila v šolo, na faks, smo bile vse po vrsti feministke. Vsaj tako smo mislile. Ampak to pride in mine.« Vendar pa moramo vedeti, da gre avtor v razumevanju feminizma korak dlje, ne korak nazaj, kot bi sprva lahko razumeli; zgodi se preskok iz mestoma (pre)pogosto (s)komercializirane ideologije v neko nadstanje, ki preseže vprašanje neenakosti in se postavi izven njega. S tem pa se začne enakost dejansko živeti.

Zgodbe, ki govorijo o seksu, ekscesu, pornografiji itd., se ne morejo izogniti vprašanju morale, ki pa vselej trči ob religijo (v našem primeru krščanstvo). Protagonisti dajejo bralcu slutiti, da ne zanemarjajo vpliva religije na človeka, vendar želijo celoto, pogled na eno stvar z različnih perspektiv: »Toda jaz hočem Luciferja in Lilith in demono in Slo samo v osebi in mesu. Vse to je resnično, a Cerkev se dela, kot da tega preprosto ni. […] Verjeti v vse to hkrati … K temu težim.« Če verjamemo v Boga, verjamemo tudi v Satana … in če verjamemo v Satana, lahko verjamemo tudi v Baphometa. V vse. Ali v nič. In če želimo zajeti vse, moramo najti tudi erotično komponento v samem verovanju, ki verovanje osmisli, mu da težo, ga izpopolni, da ni prazno. V najdaljši zgodbi, naslovljeni OKM,protagonistka v pogovoru z duhovnikom v zakristiji razglablja ravno o tem. Je mogoče dojemati Jezusa kot seksualno bitje? »Potem pa hostija na jezik … Ne morem … Mislim, rada bi opisala občutek, pa je … Ekstaza. Ja. […] Saj veste, kako se konča večina porničev? Ženska odpre usta, moški pa se izlije vanje […]. To nekaj pomeni. Ženska odpre usta, vanje pa moški položi nekaj belega. […] In jaz vem, jaz sem spregledala seksualno komponento v tem obredju.«

V zbirki so tudi kratke kratke zgodbe (short-short stories), ki pa se pogosto spogledujejo s humorjem. Tak primer je tudi zgodba 21:53: »Včasih res ne vem, kaj je huje. To, da seksava za njegovim hrbtom, ali to, da se mu zaradi tega smejiva. Včasih se bojim, da sva slabi osebi. Zlobni osebi.« / »Poglej na to tako … Veš, kaj bi bilo še huje? Da bi se smejal še on.«

Iz rahlo filozofsko naravnanih zgodb se tako prelijemo v ta kratka, šaljiva, a hkrati smrtno resna besedila. Vseeno pa se zdi, da je Lenko najmočnejši v daljših tekstih, v katerih lahko docela izrazi svoje misli, jih pregnete in iztisne na papir.

Protagonisti v večini Lenkovih zgodb tako želijo doseči neko stanje lebdenja, lahko bi rekli nirvano. In zdi se, da se do te duhovnosti želijo prebiti s telesnostjo: »[…] uporabiti – celo zlorabiti – meso do te mere, da po njem pridemo do duha. Čistega duha. Svetega duha.« A tu ne gre za seks, za spolnost ali za fuk, kot bi zapisal Davorin Lenko – gre za presežno, ki se zgodi v nekem seksualnem aktu ali pa zgolj v doživljanju nekega povsem individualnega rituala. Pa tu ne govorim o orgazmu; govorim o tistem, česar se ne da zapisati, ker je očem skrito, a kljub temu vznika v telesnosti. O tem piše Lenko, o tem govorijo njegovi junaki, in to je bistvo njegove druge kratkoprozne zbirke: »[…] najti duha, kjer je samo meso. In meso, kjer je samo duh. […] Surova mesenost kot pot v Nebo.«

Davorin Lenko torej nadaljuje tisto, kar najbolje zna – vzbujati ugodje in bolečino. Bolečina je namreč lahko na nek način celo prijetna, saj dokazuje in prikazuje čutenje nekoga: »Bolečina ne laže. Sčasoma sem jo sprejel. In tebe z njo.«

In za konec vprašanje: kdo je Ženska, ki je dala knjigi njen podnaslov? Načeloma bi lahko rekli, da ne gre za resnično osebo, a prav tako ne gre za nekaj neobstoječega. Gre za skupek ženskih obrazov, karakterjev in njihovega (ne)zavednega (meta)sveta: »[…] nova doba temelji na Ženski v vseh njenih oblikah, funkcijah in pojavnostih.«

Le kaj nas čaka v nadaljevanju?