8. 9. 2022 / Literatura / Recenzija

Daisy Johnson: Sestri

Založba: LUD Literatura (zbirka Piknik)
Leto izida: 2022
Prevod in spremna beseda: Ana Schnabl

Angleška pisateljica Daisy Johnson se po kratkoproznem prvencu Fen (Močvara) in bookerjevem nominirancu Everything under (Vse spodaj) vrača, v slovenščini pa predstavlja, z novim romanom Sestri, ki gradi na že posvojenih temah mi(s)tičnega dvoumja, temačne fantastike in razrvane psihe.

Naslovni sestri sta bolestno povezani July in September, rojeni – tako blizu, a tako daleč – deset mesecev narazen. Na začetku pripovedi se z mamo Sheelo zaradi sprva zamolčane nesreče, ki očitno resonira z občutki potlačene krivde in tesnobe, preselita iz Oxforda v »Hišo umiritve« na obali Yorkshira, temačne in dramatične pokrajine severne Anglije, ki evocira Viharni vrh Emily Brontë. Tu smo bralci nato soudeleženi v procesu detabuizacije dotične nesreče, ki razgrebe »previdno postavljene meje« in sestrama določi njuno resnično mesto v njej.

Kot izvemo iz Julyinega spominjanja, se enotnost sester še v Oxfordu navidez zapečati z dejansko krvno prisego, kar July opiše kot »dan, ko sem ji obljubila vse, kar lahko kdorkoli obljubi«. Dramatičnost, katere intenzivnost se kljub delni motiviranosti v medvrstniških težavah, s katerimi se sestri spopadata, zdi sorazmerno presežna, vzpostavi formo trdnega razmerja. A že sama potreba po taki ceremonialni združitvi namiguje na obstoj temeljnega neskladja (lahko bi rekli tragičnega po naravi), ki mora neizbežno postati podlaga takemu ali drugačnemu usodnemu razhodu. In res obstajajo med njima očitne razlike. September je odločna, samovoljna, posesivna in vročekrvna, July pa je z ozirom na te lastnosti pravzaprav njeno popolno nasprotje. Ta preprosta, nekoliko klišejska zastavitev karakterizacije se v razvoju zgodbe žal zares ne nadgradi, privzema pa nove, svojevrstne implikacije. S tem je fokus prenešen na samo fabulativnost, ki pa z nedodelanim psihološkim zaledjem ostaja okrnjena. V tem smislu psihično nasilje sošolcev v September sproži skrajno zaščitništvo, ki začne kontraproduktivno zavirati osebnostni razvoj obeh sester. Mati Sheela »se je spraševala, ali sta druga drugo zadrževali v otroštvu, v objemu, oklenjeni«. July, sicer dominantna pripovedovalka, se sčasoma celo nevarno približa redukciji na prazen objekt sestrine ljubezni, kar jo zaniha v brezdanjo spiralo iskanja lastne identitete. Toži: »Privezovala me je. Ne na svet, temveč nase.« Ta navezanost je tudi s stopnjevanjem v zgodbi torej gotovo problematizirana, razkrinkana pa večkrat in na več mestih, na primer v tipični izmenjavi: »September rečem: Si želiš, da bi bilo tako? Si želiš, da bi bilo še vedno tako? In ona odvrne: Ne vem, o čem govoriš, July.« Tovrstni šumi v komunikaciji dajo slutiti, oziroma pričajo o prisotnosti prikrite, a nepremostljive vrzeli med sestrama, s katero se bosta slej ko prej prisiljeni soočiti.

Čeprav sta pod drobnogled gotovo postavljeni prav sestri sami, pa ne smemo spregledati širšega fabulativnega zamaha, ki smiselno teži k razvoju uvodnih zametkov o oblikovanju lastne identitete in odnosov, nosilec česar je lik Sheele, matere samohranilke. Njen odnos s hčerama je problematičen, saj v njunem tesnem »objemu« ne najde prostora zase in se obsedeno umika vase, v svojo lastno zgodbo in prav tako težavno preteklost, pri čemer na površju ostajajo le strupeni občutki ljubosumja, zapuščenosti in depresije. Da bi se uprla likom mater, ki so zgodbam predvsem »čudna mašila«, skuša pisateljica vzpostaviti celostno osebnost. S tem res nadgrajuje analizo odnosov, a hkrati ustvarja samozadostnost, ki bi ji bolj ustrezala kar lastna zgodba z lastnimi platnicami, medtem ko v kontekstu romana hčerama predstavlja predvsem izrazito prisotno-odsotno instanco.

Da pa se zgodba ne razdrobi preveč, poskrbi catch-all motiv hiše, v katerem se različne teme stapljajo v vznemirljiv konglomerat z mističnimi, simbolnimi razsežnostmi. Tako je hiša svet v malem, kjer se tke družinska zgodba, poenotena z nostalgijo, željami, travmo in spomini. Prav v tem lahko iščemo dejanski vzrok tesne povezanosti sester, torej nekakšno determiniranost z razpadlim razmerjem njunih staršev, kar sami doživljata celo kot dedno krivdo. Prisotno-odsoten je tudi njun pokojni oče in sicer prek Septemberinega značaja ter obnašanja, v katerih Sheela zgrožena prepoznava moževo reinkarnacijo. S tem je hiša tudi edini primeren kraj za celostno refleksijo še kar nepojasnjene nesreče, ki je selitev povzročila. Tako tudi ne preseneča, da se junakinje s hišo, ki je sama večkrat personificirana, celo identificirajo, Sheela na primer »ni znala razločiti, kje se konča ona in kje se začne hiša«.

Tudi nasploh se pisateljica izpričano trudi zapolniti vse male »trenutke s pomenom«, pri čemer sicer nekajkrat zapade v suhoparnejše opisovanje, ki se odmika od vsebine, načeloma pa ji nalaganje pomenskih plasti na vsakdan vendar uspeva. Ko opazovanje jate ptic July spravi v jok, gre za nerazložljiv prodor preteklosti v dozdevno enolično ospredje. Na takih tesnobnih trenutkih zamaknjenja, kjer je v normalnosti zaznati nekaj nenavadnega, nedoločnega, se gradita tudi srhljivost in stopnjevanje (med drugim elementa žanrov psihološke srhljivke ter gotskega romana, kot je pričujoča zgodba pogosto označena), dokler resnica ne postane sumljivo absurdna in privid sumljivo prepričljiv. Teh prizorov je roman poln, povezuje pa jih skupen duševni izvor, ki je hkrati bralčeva perspektiva. Vse tako neizogibno vodi k streznjujočemu razkritju oziroma priznanju nesrečnega dogodka, kar dosedanje pričevanje nezanesljive pripovedovalke in z njim bralčevo razumevanje celotne zgodbe naposled postavi na glavo.

Vse te komponente torej roman res uvrščajo med tako imenovane psihološke srhljivke, kar potrjuje tudi umestitev slovenske izdaje v sveže zasnovano žanrsko zbirko Piknik. Konvencionalnih formalnih določil ne sprejema sam na sebi, temveč jih premišljeno prilagaja izbrani tematiki, dogajalnemu času in prostoru ter tako ohranja diferenciran značaj. S tem ostaja primarno zgodba o tegobah sodobnega mladostništva. Presenetljivo pa je, da ji elana umanjka prav pri poglobljenosti karakterizacije, enem od stebrov izbrane žanrske podlage.

Razkritje resnice se postopoma sestavlja iz spominskih fragmentov in vtisov, ki so prek slutenj in namigov polno, a latentno prisotni tudi v sodobnosti. Prav ta dvojnost je tisto, kar romanu najbolje uspeva, saj učinkovito združuje dve različni razumevanji zgodbe, tisto do razkritja in tisto po njem, iz njune dinamike pa izhaja svojevrstno in avtentično doživljanje junakinj. Roman je tako dvonadstropna hiša z dobršno mero nepojmljivega v srhljivi, temačni kleti.

»Hiša umiritve« pa vendar doseže svoje. Kompleksne težave materine odsotnosti, Julyine nedejavnosti in razpadanja njenega odnosa s September obupno iščejo ventil za odrešitev. Izkaže se, da bi zanj zadoščal že iskren pogovor, ki pa ga večkrat prepreči tak ali drugačen »vendar«. Ko pa July na koncu vseeno zbere moč za umiritev, za refleksijo, le dosežemo srečen konec, četudi je zanj v resnici že davno prepozno.

S tematiziranjem družinske travme in posledičnega iskanja identitete mladostnikov ter njihovega temačnega preizkušanja svojih meja je roman Sestri (2020) naravni sorodnik Nelagodju večera (2018) Marieke Lucasa Rijnevelda. Podobnost morda celo daje slutiti val času primernega »gotskega« intimizma v uveljavljajoči se književnosti mlajših generacij. In čeprav drugi prednjači v domišljenosti podob, poglobljenosti psihologizacije ter tehtnosti strukture, Sestridiskurzu vsekakor pridaje vznemirljiv žanrsko obarvan zasuk. Zastavljeno stopnjevanje dvoumnosti smiselno razplete in tako kot celota stoji na mestu, v nagnetenem žanru pa stilno in tematsko ohranja lasten značaj, ki bo všečen predvsem mlajšim. Manj to velja za značaje likov, ki se zdijo tipizirani, determinirani z neko značilnostjo, naj bo to travma ali podedovana vzkipljivost, in tako ne pokažejo prave širine.

______________________________________________

Uredila: Eva Ule

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

                              
Daisy Johnson: Sestri (LUD Literatura, 2022)