Celostnosti fragmentarnosti
Anja Radaljac: prst v prekatu
Založba: Litera
Leto izida: 2024
Novo delo Anje Radaljac prst v prekatu je tako poetski kot tudi politični projekt. V obeh ozirih pa se zoperstavlja običajnim binarnim delitvam in razmejitvi med znotraj in zunaj, duševnim in telesnim, tabo in mano. Prepričanje o kontinuiteti soobstoja vseh bitij, ki poseljujejo vse kotičke naše zemlje, prežema tako avtor:ičin pristop k (ne)kategorizaciji lik:inj kot tudi močne ekološke konotacije, ki s svojo nujnostjo po prevladi obsedajo misli vseh, uvid pa bral:ka dobi predvsem v miselni tok protagonist:ke višnje.
Izvzemši razdelitev na tri glavne sklope – prst, znotranjščina in prekat – je delo tako rekoč popolnoma fluidno. Vizualno in tematsko ne poseduje nikakršnih razmejitev: pripoved bega, valovi, se osredotoča na zunanje dogajanje in ga v naslednji instanci brezšivno povezuje z dogajanjem v notranjosti. Na razmejitev, prekinitev ali spremembo dogajanja namigujejo zgolj odebeljene povedi, s katerimi se začenja določeni odstavek. S tem se tvori veliko razbito ogledalo, skozi katerega bral:ka lahko ugleda podobo protagonist:ke in drugih bitij, s katerimi sobiva v različnih obdobjih svoje aktivistične poti.
Tako slogovno kot tematsko je na »roman« (če naj mu tako rečemo zavoljo pragmatizma) težko nalepiti kakršne koli oznake – na kategorizacijsko neujemljivost delo nenazadnje opozarja že s samim vizualnim aspektom, besede se namreč prelivajo druga v drugo, ustvarjajoč likovne pesmi, gosto posejane med izpadi proznosti. Begavost pisane besede tako na čisto fizični ravni odraža duševno stanje protagonist:ke višnje, vodeč nas skozi pripoved v mnogokrat nepovezanih miselnih tokih, ki bral:ko vlečejo vse globlje in globlje v protagonist:kino notranjost, snujoč intimen odnos med njima. Bral:ka ni zgolj nemi opazovalec zunanjega dogajanja, temveč je neposredno prisotn:a v protagonist:kini duševnosti – dihata in begata skupaj. Zmedene povedi, razbita pripoved, nedokončani toki misli: kljub odstopu od klasične »prozne« intonacije (ali pa ravno zaradi nje) bral:ki pripoved s svojim labilnim nihanjem od popolnoma strnjenega poročanja o dogajanju v zunanjosti do čiste fragmentiranosti notranje pripovedi zveni znano, domače, pristno.
Velikih začetnic ni, besede plešejo po listih papirja, misli so raztresene v vse smeri – in vendarle gre za najzvestejšo, najiskrenejšo in eno najlepših prikazov zavesti. Pristnost je pridodana tudi z nenehnim mešanjem in prelivanjem iz jezika v jezik – iz slovenščine v angleščino (»življenjski zgodbi sta se med nama izmenjali kot d&d character sheets, ampak v resnici sva že bil:i deep in the story«), kot tudi iz slenga v knjižni nastavek. Poglavitna intonacija je s tem jasna: nenehna fluidnost, ubeseditev izkušnje biti v-znotraj-v-zunaj, saj nenazadnje »nč ni umes, met tabo in svetom, koža je iluzija«.
Tematska in slogovna zahtevnost projekta je podprta s pisanim cvetoberom literarnih in filozofskih referenc, ki avtor:ico oborožijo v ravno pravšnji meri, da lahko (slogovno naravnost kruto melanholične) povedi dobijo zadostno težo, nujno potrebno za izražanje številnih tem, ki so se bodisi že večkrat pojavile kot predmet avtor:ičinega zanimanja (kot je feminizem, ekologija, veganstvo, aktivizem) ali pa so meditacije na novo vpeljanih tematik bolezni, samomora, smrti, družinskih travm in mitologije. Sežemanje svetov in brezšivni prehodi, ki jih avtor:ici uspe uprizoriti iz še tako raznolikih tem, tvorijo najiskrenejšo upodobitev človeškega izkustva, ki se nenehno predaja trzljajem nostalgije, melanholije, otožnosti in strahov. Pravi zaklad dela pa je prav gotovo način upovedovanja začrtanih problematik – slog je namreč pravšnja poetizirana proza, saj povedi (oziroma kar je od njih ostalo) kar buhtijo od literarnih krilatic ter želodec krčečega nastavka, ki potrebuje izredno malo, da pove veliko – včasih samo krivino vratu.
Prvi del, prst, nas tako najprej popelje po robovih resničnosti, v kateri višnja najde svojo novo skupnost, družino in aktivistični zanos s sodelav:kama fe in emo (pozneje se jim bo pridružil:a tudi talita). Liki:nje v tem delu snujejo akcijo zoper pokoljevalnice in umorjene fragmentiran:ke, ki so posledica onesnaževanja okolja – to avtor:ica izkoristi kot podlago, na kateri lahko prek lik:inj ustrezno prevpraša možnost upora v sodobni družbi. Slogovno pa prst odlikuje morda kar največja poetičnost izmed vseh treh delov. Iz tako rekoč vsake povedi mezijo metafore, precizne artikulacije in vsesplošni občutek nežne naklonjenosti. Ta je potencirana zlasti v izpovednih trenutkih, ko protagonist:ka višnja izkazuje iskreno hvaležnost in pristno ljubezen do svojih na novo najdenih sostanoval:k, v katerih »vidim potencial vnovične nesamosti na misiji in sem na razpotju, med mudisečasanidejnaret in poskus-počakat-pa-se-povež-sam:i-ti-bo-težk«. Zlasti ema protagonist:ki predstavlja zaupni:co, saj »čutim […], kako je njen objem duplo. v katerega zlezeš in diši po mokrem lesu«.
znotranjščina prinaša vpogled v protagonist:kine boje s simptomi težko pojasnljivega izvora, ki služijo kot osnova za obravnavo širših vprašanj o umrljivosti, smrti in bolezni. V trenutkih najhujše protagonist:kine tesnobe se meja med sanjskim in resničnim zabriše. Opisi zunanjega dogajanja se skrčijo na majhne plesnive madeže v protagonist:kini spalnici, ki postane središče nje:nega sveta. Zabris meje je tekom pripovedi nakazan tudi skozi razcufani premislek o duhovnosti, urokih in ritualih, kjer je čarovnija »razsvetljenska izbrisanka. nekaj, kar ima moč, da preseže vidno. energijska permutacija.«
Telo protagonist:ko po v prvem delu izvedene okoljske (in s strani javnosti slabo razumljene) akcije prisili k »ustavitvi«. Višnjo zatakne »v to okrnjeno bivanjsko izkustvo, v ta pri-miru, ki ga nisem izbral:a«. Vsesplošno nerazumevanje akcije s strani medijev, zunanjega sveta in poplave napačnih informacij pa v liki:njah odpira možnost refleksij o t. i. ekološkem terorizmu, ki akcij ne osmišljuje ter »v stanje sistematiziranega pobijanja vnaša senčico lažnivosti«. Prikazani kontrast med akcijo protagonist:kine skupnosti in akcijo neke druge, jurove skupine, vzpostavlja distinkcijo med nujnim zlom za doseganje višjega cilja in golim terorjem, ki si ekološke konotacije vzame zgolj kot površinski vzvod. Hkrati pa bral:ka sega globlje in globlje v znotranjščino protagonist:ke, ki svoje obdobje nelagodja, strahu in življenjskih preizkušenj upoveduje v vse bolj fragmentiranem tonu, dokler dokončno ne trešči v tretji del, prekat.
Redkobesednejši prekat premisleke o umrljivosti prepleta s smrtmi vseh ostalih fragmentiran:k in liki:nj (hane, jožefine). S tem se snuje izrazito poetična pripoved o (ne)zmožnosti bivanja, sobivanja, poseganja v dogajanje, izboljševanja kvalitete življenja za vse, preseganja binarnosti … Sooča se s težavnostjo doumevanja, »da nečesa nepreklicno ni več, če je izginulemu na las podobno«. Sooča s težavnostjo zaobjetja tako neskončnih vesolj, kot so rojstva in smrti, predvsem pa smiselnostjo in (ne)nujnostjo poskušanja poseči v ta krogotok. Vsej mrakobnosti navkljub pa pripoved zaključuje na vedrejši noti, saj »če je božje omniprezentni absolut dobrega, ni vsemogočno. potrebuje nas za poskuse spoznavanja, ki je nujno neuspelo, in poskuse udejanjanja, ki so tudi nujno neuspeli – in zato tolikanj nujnejši«.
Vrtoglavemu viharju različnih tem, slogovnih posebnosti in filozofskim implikacijam navkljub dela ni moč opisati drugače kot uproznjeno poezijo o bivanjski izkušnji sodobnosti. Bogat nabor literarnih in teoretskih referenc, začinjen z duhovnimi in mitološkimi intervencijami, ki brišejo mejo med resničnim in neresničnim, je avtor:ici omogočil, da obsežen seznam tematik naslovi več kot ustrezno. Vse to pa je ovito v svojstven, delikaten in poetični slog pisave, ki s svojim mehkobnim nastavkom delu pridoda novo dimenzijo. Je vaja v soobstajanju, v iskanju smisla, v plavanju proti toku in razmišljanju s svojo glavo. Je pasiranje življenjskih sadežev v sok slehernikovega izkustva.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
