FABULA 2016: Cees Nooteboom: Pisatelj z življenjem nomada
Fabula 2016: Literarni večer s Ceesom Nooteboomom
Moderatorka: Polona Balantič
Lokacija: Cankarjev dom
Datum: 2. 3. 2016
V Cankarjevem domu so letos v okviru Fabule gostili enega najbolj zaželenih in priznanih nizozemskih pisateljev, Ceesa Nootebooma, ki je po dobrih desetih letih ponovno obiskal Slovenijo. Z njim se je v angleščini pogovarjala Polona Balantič, za sinhroniziran prevod pa so si obiskovalci na glavo lahko nadeli slušalke.
V skladu s festivalskim fokusom prišleki sta najprej spregovorila o Nooteboomovi preteklosti in potovanjih, ki so mu skoraj bolj domača od doma samega. Že pri rosnih sedemnajstih letih se je pisatelj podal na popotovanje z avtoštopom, pri dvainosemdesetih letih pa je njegov dom cel svet; v zadnjem letu je namreč doma preživel le deset dni, sicer pa se je nenehno premikal iz kraja do kraja. Čeprav politike nikoli ni želel vmešavati v svojo literaturo, si je skozi čas in izkušnje dodobra izoblikoval pogled na svet in “prišleke”.
Nooteboom nedvomno verjame v Evropo, vendar pravi, da Evropska unija nikoli ne bo dosegla svojega zadanega cilja in nikoli ne bo podobna Združenim državam Amerike. Izpostavil je dejstvo, da Francozi stežka govorijo nemško, Angleži le malo vedo o francoščini in Nemci niso ravno dobri v angleščini, s čimer je želel povedati, da med državami obstajajo velike razlike, ki nas ločujejo. Po njegovem mnenju naj bi bile na začetku države navdušene nad idejo o združenosti, vendar pa je ta navdušenost temeljila na pričakovanju velikih dobičkov. V današnjih časih recesije in migrantov se te države sicer ne želijo umakniti od Evropske unije, vendar niso več tako navdušene nad izgubami, s katerimi se sooča, hkrati pa ne želijo aktivno sodelovati pri reševanju problemov.
Z voditeljico sta odprla vprašanje begunske krize, za katero pisatelj meni, da je bila neizbežna, saj predstavljamo ekonomsko večinoma stabilne narode, obdane z ekonomsko nestabilnimi in revnimi državami. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo prebivalci vojnih oziroma ogroženih območij prišli trkat na naša vrata v upanju, da bodo tudi oni dobili del tega, v čemer mi že dolgo uživamo. Spominjal se je svojih dni v Budimpešti, kjer je v svojih dvajsetih letih napisal prvo vojno poročilo za časopis Het Parool, in komentiral, da to ne more biti ista Madžarska, ki sedaj svoje meje pred begunci ščiti z ogrado.
Nenazadnje se je pogovor dotaknil tudi avtorjeve knjige Raj izgubljeni. Nooteboom je obrazložil, da zelo veliko podatkov in opisov dogodkov v knjigi temelji na njegovih lastnih izkušnjah v Avstraliji. Občasno se je tudi pošalil in pojasnil, da je enega svojih protagonistov, literarnega kritika Erika, poslal v spa zato, ker je to stvar, ki jo človek v svetu literature pač mora narediti, ko opravi svoje dolžnosti.
Pisatelj se po obisku Ljubljane odpravlja v Zagreb, od tam pa nadaljuje svojo pot po najrazličnejših mestih, dokler se ne bo nekje v miru ustavil in spisal novega teksta, nato pa se naprej premikal po svetu.