Brisanje meje med literaturo in glasbo

Sanja
Podržaj

KAJ: Poskus prvega ljubljanskega festivala poezije, Pesniki s plošč
KJE: Luda knjigarna 
KDAJ: četrtek, 20. 3. 2025

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste brali pesniško zbirko, ki se vas ni dotaknila, potem pa ste slišali pesnico ali pesnika brati v živo in so besede nenadoma odzvanjale povsem drugače? Meni se je to zgodilo že večkrat, vedno pa sem zbirko potem ponovno vzela v roke in bilo je, kot bi jo brala prvič. Glasno branje pesmi, njihova interpretacija, pri kateri lahko intonacija, poudarki, hitrost branja in nenazadnje tudi telesna govorica interpretke ali interpreta zelo vplivajo tudi na samo pomensko plat, se mi zdi izredno pomembna dimenzija poezije. Posebej dragoceni so dogodki, na katerih imamo priložnost slišati avtorice in avtorje, ki svoje pesmi interpretirajo sami. Seveda je tudi javno branje in interpretiranje poezije veščina, ki je ne osvojijo vsi, a ne glede na to, performativnega dela v poeziji ne gre zanemariti. Obstaja pa taka poezija, ki se popolnoma odreče pomenu in se v celoti naseli v performativnost – to je zvočna poezija, ki jo je na dogodku Pesniki s plošč predstavil pesnik in zbiratelj plošč s poezijo Gregor Podlogar.

Luda Knjigarna je postala eden od ljubljanskih prostorov, v katerih redno odmeva poezija. Ni zgolj knjigarna, ampak je tudi prizorišče mnogim literarnim in pogovornim večerom. V seriji dogodkov Poezija na podlago so povabljeni pesniki in pesnice, da preberejo svoje pesmi z glasbeno spremljavo po njihovi izbiri, ki se vrti na gramofonski plošči. Najbrž ne pretiravam, če zapišem, da za veliko večino poezije ne bomo nikoli izvedeli, kako je zvenela iz ust pesnice ali pesnika samega. Papir je tisti, ki nam prinaša njihove besede iz preteklosti. Tehnologija, ki se je začela razvijati konec 19. stoletja, pa je omogočila, da smo lahko ujeli prej zgolj zapisane znake, ki označujejo določene zvoke in glasove, kot zvok in glas sam. Zanimivo je, da je bil eden prvih izumiteljev naprave za snemanje in reprodukcijo zvoka prav pesnik Charles Cros. Francoski izumitelj in poet je 30. aprila 1877 v pismu Pariški akademiji znanosti orisal svoj načrt za napravo, ki jo je imenoval paleofon, a je žal ostal samo pri načrtih. Ta kratek ekskurz v zgodovino nas pripelje do literarnih dogodkov z naslovom Pesniki s plošč.

Pesnike s plošč smo lahko v Ludi knjigarni poslušali že lansko leto v okviru festivala Prepišno uredništvo. Na tem dogodku smo imeli priložnost slišati Sylvio Plath, Friederike Mayröcker, Anne Sexton, W. H. Audena, Wallacea Stevensa, Charlesa Bukowskega in Franka O’Haro, z branjem v slovenščini pa so jih pospremili njihove prevajalke in prevajalci. Podobno sta v tem letu januarja z gramofona odmevala velika modernista Ezra Pound (letos obeležujemo 140 let od njegovega rojstva) in Wallace Stevens, prevode pesmi v slovenščino pa sta predstavila pesnika in prevajalca Miklavž Komelj in Primož Čučnik. Dogodek, ki se je odvil v sklopu Poskusa prvega ljubljanskega festivala poezije, pa je bil nekoliko drugačen.

Na predvečer svetovnega dneva poezije je na Truabarjevi 51 s plošč donela zvočna poezija. Gregor Podlogar nas je popeljal skozi zgodovino te specifične zvrsti poezije, ki ni namenjena branju, temveč zvočnem izvajanju in poslušanju. Zvočna poezija je začela nastajati v okviru avantgardnih gibanj, za iznajditelje, če lahko temu tako rečemo, pa veljajo dadaisti. Značilnost zvočne poezije je, da se popolnoma odpove pomenu in v ospredje postavi fonetično plat. Združuje literarne in glasbene razsežnosti ter pravzaprav raste iz istih korenin kot avantgardna glasba. Njen zapis je bolj kot besedilo nekakšna partitura namenjena izvajanju, na njeno formiranje pa so imele velik vpliv iznajdbe kot sta radio in snemalnik zvoka. Zvočna poezija, »iznajdba 20. stoletja«, je pomenila upor proti pomenu besed v poeziji. Kot je razložil Podlogar: “bistvo zvočne poezije ni v tem, da je zapisana, ampak je v izvedbi, zato so ključni posnetki, ne samo performansi v živo”. S posnetki so se številna dela zvočne poezije, podobno kot glasba, ohranili do danes. Podlogar je odličen poznavalec poezije in njene zgodovine, kar zna tudi podati na način, ki obiskovalke in obiskovalce pritegne, včasih pa doda tudi zanimivo anekdoto o tem, kako je prišel do določene plošče. Polna Luda knjigarna radovednih poslušalk in poslušalcev je tokrat lahko slišala izbor del zvočne poezije, ki je zajemal zgodnja dela z začetka 20. stoletja pa tja do obdobja 70. let.

Da bi uživali v zvočni poeziji, danes ne potrebujemo več plošč, saj je vse dostopno na internetu. V poslušanju v družbi drugih ljubiteljev in ljubiteljic poezije pa je poseben čar, s katerim se poslušanje doma ne more primerjati. Odzivi in pogovori, celo ideje, ki se porodijo, so pač neprecenljivi. Vsekakor priporočam, da se v prihodnje udeležite katerega od naslednjih dogodkov Pesniki s plošč, do takrat pa delim z vami nekaj zvočne poezije, ki smo jo poslušali na dogodku, zavrtite pa si jo lahko tudi doma.

Kot prvega vam za poslušanje predlagam dadaista, švicarskega pesnika Hugo Baala, ki je ustvarjal »zvočne podobe v zvočni poeziji« in je pravzaprav eden od začetnikov tovrstnega pesništva. Na LP-ju Futura: Poesia sonora iz leta 1978, lahko na primer najdemo njegovo pesem Gadji Beri Bimba.

Naslednji je nemški vsestranski umetnik Kurt Schwitters, avtor dela Ursonate, ki ga je začel ustvarjati in izvajati v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja, izpopolnjeval pa ga je več kot desetletje. Spodaj pripenjam prvi del Ursonate v izvedbi nizozemskega avantgardnega skladatelja in performerja, Jaapa Blonka, ki smo ga lahko slišali na plošči Podlogarja.

V spominu mi je še posebej pesem ostala I Am That I Am britansko-kanadskega multimedijskega umetnika Briona Gysina, ki je nastala leta 1960. Zanimivo se mi je zdelo predvsem to, kako se pesnik igra z intonacijo in mešanjem vrstnega reda besed ter s tem ustvari svojevrsten ritem.

Izjemno me je pritegnil tudi album Audio Poems (1971) francoskega avandgardnega glasbenika in pesnika Henrija Chopina. Na dogodku smo poslušali samo en del, na spletu pa je na voljo celoten posnetek, pri kateri je meja med poezijo in glasbo pravzaprav popolnoma zabrisana.

Podlogar je predstavil ključne umetnike zahodne Evrope in Amerike, pri tem pa ni pozabil na vzhod, kjer je »za železno zaveso« prav tako nastajala izvirna zvočna poezija. Eden izmed primerov, ki ga najdemo na že omenjenem LP-ju Futura: Poesia sonora je tudi češki vizualni umetnik in pesnik Ladislav Novák.

V slovenskem prostoru imamo, kot je povedal Podlogar, močno vizualno poezijo, zvočna poezija pa praktično ni nastajala, zato jasno tudi posnetkov nimamo. Je pa bil pri nas v tej smeri dejaven glasbenik in vsestranski umetnik Mario Marzidovšek, ki je na kaseti zbral zvočno poezijo z območja Jugoslavije. Na kaseto iz leta 1987 je vključil tudi v Novem Sadu živečo madžarsko pesnico, performerko in igralko Katalin Ladik. Poslušali smo odlomek z njenega albuma Phonopoetica iz leta 1976, na katerem se pesnica igra predvsem z onomatopoijo.

Za konec pa še moja najljubša pesem iz celotnega večera, ki je od takrat ostala z mano kot ušesni črv. To je Just (1972) ameriškega skladatelja Charlesa Amirkhaniana, ki jo je Podlogar predvajal z LP-ja 10+2: American Text Sound Pieces (2004).