31. 3. 2015 / Literatura

Brina Svit: Slovenski obraz

Ste se kdaj vprašali o slovenskosti? Seveda je vprašanje odveč – zagotovo vam ta priložnost ni ušla, saj to tematiko pogrevamo že lep čas, hote ali nehote. Navsezadnje je poudarjena tudi na najbolj osnovnih mestih hierarhije uporabe tega pojma, začenši pri mlečnih izdelkih, ki z oznako “slovensko” kupcev ne spodbujajo samo h kupovanju lokalno pridelane hrane, pač pa hkrati vzbujajo tudi občutek pripadnosti nacionalni identiteti, ki je na tej ravni verjetno še najmanj abstraktna, kolikor bizarno se to že sliši. Brina Svit se je tematike slovenskosti lotila na veliko bolj prefinjen in unikaten način. Izvirnik njenega najnovejšega dela Slovenski obraz je napisan v francoščini, saj avtorica že nekaj let biva v Parizu. Kljub temu da je knjigo prvotno nameravala napisati v slovenščini, pa je njen materni jezik na svoj račun prišel šele v prevodu.

 

Svitove ni zanimala slovenskost tistih, ki se z njo soočajo na domačih tleh, pač pa ljudi, ki so si v izseljenstvu, natančneje v daljni Argentini, ta pojem razložili po svoje. Po sledi argentinskih Slovencev se je podala v iskanju lastne identitete, ko se je po smrti matere znašla v vlogi nikogaršnje hčerke.

 

Knjigi ne bi naredili usluge, če bi jo označili kot zbirko krajših biografij, saj nikakor ne gre za splošen popis slovenskega prebivalstva v Argentini, pač pa bolj za povzetke, komentarje in vtise avtoričinih pogovorov z izseljenci, ki jih spremljajo fotografije le-teh. S pogosto rabo sedanjika nas avtorica direktno vpleta v zgodbe ljudi, ki so emigrirali v Argentino v dveh zaporednih valovih: prvi so bili Primorci v tridesetih letih zaradi nestrinjanja z italijanskim fašizmom in bežanja pred revščino, drugi pa tisti, ki so bili zaradi antikomunističnih nazorov po drugi svetovni vojni primorani zapustiti slovensko ozemlje, saj so bili v očeh večine zapisani kot izdajalci in kolaboranti. Kot manjšina na ozemlju države, ki z njimi ni imela praktično nič skupnega, so čutili, da morajo svojo slovenskost čim bolj izraziti. Med drugim so ustanovili svoj barrio (četrt), vzgajali lastne otroke v zavedne katolike, ki morajo govoriti izključno slovensko, in od njih pričakovali, da se bodo poročali samo med sabo. Bog ne daj, da bi se v slovenske gene vmešal še kak argentinski! Potomci drugega vala emigracije, ki so v knjigi bolj obsežno omenjeni, so se počutili ujete. »Niso jih vprašali, ali hočejo biti tujci oziroma govoriti jezik, ki ga nihče ne razume. Niti, ali želijo biti goreči katoliki, prakticirati identiteto kot kult, biti konservativci in politično strogo na desni. Ali so pripravljeni verjeti v uradno verzijo zgodovine njihovih očetov, ki so jo očistili vsega, kar bi lahko bilo moteče v njihovi antikomunistični epopeji… bilo je vse ali nič. En totalitarizem proti drugemu. Ali ubogaš ali pa odideš, zapustiš skupnost. Nobene druge možnosti ni bilo.«

 

 

Čas je vendarle prinesel svoje in potomci prve generacije izseljencev so postopoma začeli kazati drugačen slovenski obraz. Tak, ki ima dve domovini in vidi v tem, da ima vsaka stvar najmanj dve imeni (nebo je zanj istočasno tudi cielo), prej prednost kot slabost. Ki razume, da mu tuje ne bo nikoli odvzelo njegovih korenin, saj so te za vedno del njega. Mlada generacija za svoje sprejema tudi take, ki se svoje identitete hočejo znebiti oziroma jo dojemajo kot univerzalno. Zgodovina slovenskega obraza je tako prikazana kot doba transformacije in napredka, ki pa se obenem zaveda, da so bili nazori njenih začetnih snovalcev posledica večje obremenjenosti s preteklostjo, ki jih je privedla do skrajnega priganjanja slovenskosti.

 

Brina Svit nas povsem resno vabi, da pričnemo jemati svojo identiteto manj resno in ji pustimo dihati. Eden od nastopajočih obrazov, Andrej Rot, Slovenec v Argentini in Argentinec v Sloveniji, je prepričan, da je »ironija zelo koristna stvar, ko pride do identitete«. Ta knjiga vam je lahko v pomoč, da presodite, koliko je premorete.

9789612820855-1