Brina Svit: Nove definicije ljubezni
Založba: Mladinska knjiga Leto izida: 2020
Nove definicije ljubezni je zbirka desetih kratkih zgodb slovenske avtorice Brine Svit. Avtorica je zbirko (tako kot številne svoje predhodne romane) napisala v francoščini in nato sama prevedla v slovenščino, kar pomeni, da jo je pravzaprav napisala dvakrat in jo vsakič jezikovno in malce tudi vsebinsko prilagodila kulturnemu okolju.
Po avtoričinih besedah ljubezni ni, so samo definicije ljubezni. Ljubezen je abstraktna, skrivnostna, nerazložljiva, vsakdo ima zanjo svojo interpretacijo in nanjo gleda na drugačen način. Že v epigrafu, nato pa tudi v eni od zgodb, se pojavi s tem povezan citat Susan Sontag, ki dobro oriše glavno temo knjige: »Nič ni skrivnostnega, noben človeški odnos. Razen ljubezni.«
Iz tega razmisleka torej izhaja naslov zbirke, Nove definicije ljubezni. Brina Svit v obliki kratkih zgodb predstavlja različne poglede na ljubezen, ki so močno zasidrani v sodobnem času. Gre za zgodbe o odtujenosti, izgubi, samoti, potrpežljivosti in pričakovanjih. Literarne osebe preživljajo različna življenjska obdobja in prihajajo iz različnih kulturnih in socialnih ozadij, dogajanje pa je postavljeno v različna mesta, od Pariza do Ljubljane in Buenos Airesa. Kot pravi avtorica, je v vsaki zgodbi v ospredju nekaj, kar like spremeni, odpira, jim pove nekaj o sebi, česar še niso vedeli, ali pa so primorani storiti nekaj, za kar niso vedeli, da so sposobni storiti – tako je na primer v zgodbi Vrt moje žene v ospredju odtujenost dolgo poročenega para, protagonist pa šele po ženini smrti zares spozna njene želje in sanje; v Napisani zgodbi mora oče zbrati pogum, da znova naveže stik z odraslim sinom; zgodba Praznična miza govori o »drznosti, da bi sledil svojim željam in ne željam drugih« itd. Pripovedi tematizirajo vznik ljubezni v različnih okoliščinah ter odrekanje zavoljo nje, pa tudi pričakovanja, ki nas v ljubezni zlahka zavedejo.
Ljubezen prihaja v različnih oblikah, v tej zbirki predvsem nekonvencionalnih (ali pa konvencionalnih za našo resnično sodobnost in malo manj konvencionalnih za hollywoodske filme). To niso romantične zgodbe, temveč zgodbe o pristnem človeškem izkustvu v sodobnosti. So predvsem življenjske in napolnjene s človeško iskrenostjo in izgubljenostjo v sodobnem svetu, v katerem vsakdo živi, kot pač najbolje zna. Ob tem se zapleta v razmerja, ki so mnogokrat zmedena in težavna. Znotraj vsakega odnosa namreč trčita dve individualnosti in veliko prilagajanja in potrpežljivosti je potrebno, da odnos obstane, še toliko več pa, da v njem ostane tista neobsojajoča in predana ljubezen. Brina Svit nas opozarja, da smo si ljudje različni in imamo različne potrebe, ki jih je potrebno znati poslušati in sprejemati, da prvotno čustvo ne zbledi.
Zdi se torej, da je glavno sporočilo, ki nam ga Brina Svit polaga na srce, to, da je ljubezen treba negovati kakor vrt, ki je v osredju dogajanja v prvi zgodbi; ljubezen ne nastaja in ne ostaja sama od sebe, ves čas je treba paziti, da plamen ne ugasne, to pa zahteva čas in trud – ljubezni se preprosto ne sme jemati za samoumevno, kar je v hitenju sodobnega sveta zlahka pozabiti. V zgodbi Prepad avtorica na primer zapiše, da glavna lika »nista več tiste vrste ljubimca, ki bi čutila potrebo, da se gledata v oči«, kar jima v zgodbi ne gre v prid. Vendar to ni vse – preden smo sploh pripravljeni na pristno ljubezensko zvezo, se moramo naučiti biti sami in se hkrati otresti nerealističnih pričakovanj in predstav o idealnem partnerju – prav to tematizira zgodba Atlantski viharnik in mala modra taščica, v kateri je protagonistka tako ujeta v utopične upe o vrnitvi prejšnjega partnerja, da ne vidi tega, kar ima pred nosom. Otresti pa se moramo tudi pričakovanj, ki jih imajo drugi do nas, o čemer govorijo na primer prej omenjena Praznična miza, v kateri ima protagonist občutek, da vse, celo njegovo ljubezensko življenje, narekujejo pričakovanja drugih, Kakršnakoli je barva njene vode, kjer se mora protagonistka soočiti z očitki hčere, ker za spremembo postavi sebe pred druge, ter Poletje s Sonjo, v kateri se ugledni direktor produkcijske hiše zaljubi v blagajničarko in ima pomisleke o tem, kako bo na to gledal zunanji svet.
Povečini kratke prizore avtorica prikazuje kot niz dogodkov, s katerimi strnjeno sestavi bistvo zgodbe, hkrati pa pušča še veliko prostora za samostojen razmislek, predvsem z odprtimi konci.
Slogovno in strukturno so zgodbe zelo enovite, kar po eni strani pomeni zaokroženost zbirke v celoto, po drugi strani pa se lahko zgodi, da se začne precej ponavljati. Avtorica namreč v zgodbah med konkretnim dogajanjem vedno znova orisuje tudi življenjsko pot svoje glavne osebe in na pogosto predvidljiv način opisuje njen videz ali značaj. Vsaka zgodba zase sicer deluje učinkovito, saj s pomočjo teh orisov osebe lažje razumemo, vendar lahko čez čas ta ponavljajoča se struktura postane moteča in branje postane monotono. Sami prehodi iz konkretnega dogajanja v razlago preteklosti mestoma delujejo nenaravno, vsiljeno, saj preveč očitno služijo prav temu, da bralcu ali bralki posredujejo informacije o tej osebi, preden lahko zgodba preide nazaj na konkretno dogajanje, npr.: »In še bolj spodaj – mora se skoraj skloniti – sta fotografiji, ki bi ju rada pogledala od blizu. Prva, črno-bela, je fotografija razreda. /…/ In mlada svetlolasa ženska, ki sedi na sredini prve vrste, v črni izvezeni tuniki, golih nog, v indijskih sandalih in z rokami, ki ji mirno počivajo v naročju, je ona, Lise Bartol. Stara je petindvajset let in je njihova profesorica francoščine. V Indijo je prišla z Alainom, svojim možem matematikom, ki so ga povabili za eno univerzitetno leto v Dharward, in je zaprosil za mesto lektorice za svojo ženo, ki je pravkar diplomirala.« ali: »Ob pol enih stoji na vogalu ulic Charonne in Basfroi in si ogleduje svoj odsev v šipi trgovine s staro šaro. Razmršeni kratki lasje, bela majica, modrozeleno krilo, ki ga nosi že vsaj mesec, usnjeni sandali brez pete: zadnje čase ne razmišlja o tem, kaj bo oblekla.« ali: »Ime ji je bilo Liljana, a skrajšala je svoje ime na Lilja in potem na Lil. Lil Skarabot. Zadnja rekrutirana v kulturni redakciji Časopisa, kot so imenovali svoj časopis med sabo. Najmlajša, niti ne trideset let, specializirana za likovno umetnost in fotografijo, čeprav je v začetku pokrivala vse, česar so se drugi otepali. Lepa punca – vitka, plavolasa, postavna –, zmeraj v neverjetni opravi.«
Tako dobimo vtis, da skuša avtorica s pogosto dolgoveznimi opisi preteklosti, videza ali značaja svoje literarne osebe oživeti; zdi se, da z opisi želi znotraj kratkega formata, ki ji je na voljo, dajati vtis, da imajo osebe za sabo že nekaj življenjskih izkušenj, da so oprijemljive, žive. Toda če bi osebe predstavila preko samega dogajanja, bi si lahko bralci in bralke skozi zgodbo postopoma sami sestavili sliko, kar bi lahko bilo bolj prepričljivo.
Zdi se torej, da oris oseb in njihove preteklosti v večini zgodb deluje na podoben način, prepolno pa je tudi za zgodbo manj pomembnih informacij. Kljub temu knjiga odpira zanimive razmisleke o odnosih, o soočanju z izgubo takšne ali drugačne vrste in opozarja, da je treba ljubezen negovati, da se ne izpoje. Poleg tega poudarja pomen potrpežljivosti in zvestobe samemu sebi, kar je za sodobni svet več kot primerno sporočilo.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
