Boris Kolar: Potopimo Islandijo!
Založba: Goga Leto izida: 2021
Glavni junak (in izraz lahko uporabimo upravičeno) romana Potopimo Islandijo! avtorja Borisa Kolarja je kolektiv nizozemske vasi Zwarteburen, ki v času finančne krize glavnega krivca za tegobe najde v Islandiji. Tam obratujejo banke, v katere so vlagali vaščani, in svoje prihranke izgubili. In ker je v tesno povezani skupnosti odločilen vsak cent, so se lokalni politiki odločili, da ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti, katerega člani še najbolj spominjajo kar na Butalce, da povrnejo ravnovesje v svetovnem miru in opravijo najbolj pravično stvar − potopijo Islandijo. Tu se začne njihova tragično-humorna odisejada, ko stari torpedo naložijo na vlačilca in odplujejo proti severu.
Odbor za izgubljene priložnosti odpluje na pravo malo moderno odisejado, pri kateri je najbolj izrazita vzporednica s starodavnim Homerjevim epom otok sredi morja, na katerem prebiva starka z vnukom, ki bi s tetovažami starodavnih run lahko bila tudi čarovnica. Nevarnosti na njihovem potovanju dobro in izredno subtilno opozarjajo na ekološke probleme, tak je napad ptic z iztrebki in »brezvremenje«. Pomorščaki namreč doživijo neverjeten dogodek, ko na morju ni vremena – ni vetra, ni valov, ni oblakov. Na koncu pa za piko na i izbruhne vulkan, ki zasenči učinek dela Odbora za izgubljene priložnosti.
Zanimiva je dinamika spolov, kjer so ženske neprimerno bolj sposobne, a tako kot se to dogaja v resničnih situacijah, za rešitve poskrbijo tiho in mirno, iz ozadja. Posrečen je tragikomičen lik bosanskega priseljenca Mehmeda, ki se je zlagal, da prihaja iz Srebrenice, da bi se Nizozemcem zasmilil, začinjena bosanščina pa prinaša svež in pristen odnos do sveta na sicer od mraza otopelem severu. Izredno kakovostno so navidezno čisto nedolžno in mimogrede prevprašani mehanizmi moderne demokracije in političnega delovanja.
Verjetno največja kvaliteta romana pa je svež, pristen jezik, ki v zarotniški povezavi z bistroumnim, nevsiljivim humorjem prinaša izredno posrečen slog, ki odlično preslikava moderni svet. Držo avtorja bi lahko označili kot sprenevedanje, ki dogajanje širi iz realističnega polja v absurdno – kako literarni junaki mislijo, da bodo s starim torpedom potopili celotno Islandijo, in kako so prepričani, da gre za vehementno pravično dejanje, takšna je tudi neverjetna Hrafnova skakalnica itd. S tem avtor spretno nastavlja šaljivo, a premeteno družbeno ogledalo. Slog, kraj dogajanja in humorna drža avtorjevega sprenevedanja namenoma ali ne spominjajo na slog pisanja finskega avtorja Arta Paasilinnija.
Kar bi lahko romanu očitali, je ravno ta tujost. Brez poznavanja avtorja bi bili lahko prepričani, da gre za prevodno leposlovje, ki nam prinaša zanimivo knjižno novost nizozemske literature. Res je, da je avtor živel na Nizozemskem, a je ta tujost za slovenskega bralca izpod peresa slovenskega avtorja vsiljena in spodmika poistovetenje. Kar pa je škoda, saj v humorni in lahkotni pripovedi, ki jo sicer skali tudi trivialen konec, tiči več odličnih idej. Te pa niso humorne, verjetno je najglasnejša od njih ideja, da tonemo. Tonemo v svetu, kjer so velika dejanja in slovite odiseje le še burkaška predstava. Ali kot je v romanu ubesedila babica Brinhilder: »Kaj ljudje sploh še slavijo. Nič in ničesar! Na pogumna dejanja se nihče več ne spomni. Junaki izpadejo bedaki!«
______________________________________________
Lektorirala: Tjaša Mislej
