Boleče in šokantno mesarsko klanje s pesniškimi premori
Isabel Allende: Dolgi cvetni list morja Založba: Sanje Prevod: Sara Virk Leto izida: 2023
»Pripravite se, dečki, / da boste spet ubijali, znova umrli / in smrt pokrili s cvetjem,« se glasijo otvoritveni verzi Pabla Nerude, znanega čilskega pesnika, ki bo v pričujočem romanu globoko posegel v usodo protagonistov. Nehvaležna vrženost v vihar španske državljanske vojne in bega pred njenimi posledicami je v romanu ubesedena med letoma 1938 in 1994, vendar se noben opis, noben statistični podatek in nobena asociacija ne more kosati s kolosalnim pokolom, ki je rodil trpečo, a čudovito zgodbo protagonistov Roser Bruguere in Víctorja Dalmaua. Naj poskusim oživiti vzdušje vojnih let z naslednjim citatom: »Zidovi so naluknjani od možnarjev kot cedilo, povsod ruševine […]. Pol stavb je podrtih, trupla komajda pobirajo, običajno obležijo do naslednjega dne, dokler jih ne pridejo pobrat tisti iz mrtvašnice […]. Porcije leče so se zmanjšale na pol skodelice dnevno na osebo, saj je zmanjkalo mačk za obaro in golobov za enolončnico, […] jedilno olje pa je postalo luksuz, mešali so ga z motornim, da bi ga bilo dovolj. Ljudje so gojili zelenjavo po kopalnih kadeh in balkonih. Družinske dragocenosti in zlatnino so menjali za krompir in riž.«
V tem viharnem dogajanju, do kosti prežetim s trpljenjem, pomanjkanjem in smrtjo, svojo zgodbo pripoveduje družina in z njo presune bolj kot je to pričakovati od samega začetka. To je družina Dalmau, ki jo sestavljata Carma in Marcel, njuna sinova Víctor in Guillem ter sinovi simpatiji, Elisabeth Eidenbenz in Roser Bruguere. Družinsko idilo pretrgajo vojna ter smrti Marcela in Guillema, vsaj zasilno jo zakrpajo junaškost Carme in Elisabeth, dokončno pa jo rekonstruira Roser.
Roman bralca popelje skozi kronološki (skorajda preveč hladen in dokumentaren) pregled od leta 1938 do 1994 ter skupaj z zgodbo popotuje od Španije do Čila, kamor edina preostala Dalmaua, Roser in Víctor, skupaj s tisoč devetsto sedemintrideset drugimi španskimi izseljenci priplujeta z ladjo Winnipeg, ki jo je z namenom rešiti Špance iz jeklenih rok francoske maltretaže, hkrati pa tudi prevetriti čilsko nataliteto, angažiral nihče drug kot že omenjeni Pablo Neruda.
Formalno je roman razdeljen na tri dele. Prvi, naslovljen Vojna in eksodus, popiše dogodke med letoma 1938 in 1939. Drugi del, Izgnanstvo, ljubezni in razhodi, dokumentacijo nadaljuje od leta 1939 do leta 1942. Vrnitve in korenine pa trilogijo zaključujejo popis od 1948 do leta 1994, ko od Dalmauov živi le še Víctor in njegov posvojeni sin Marcel mlajši. Vsako poglavje vsebuje svojo kronološko zamejitev, pospremljeno z največjo kvaliteto celotnega romana – kontekstualno ustreznimi Nerudinimi verzi. Nenazadnje je tudi naslov, Dolgi cvetni listi morja, pravzaprav citat tega odmevnega pesnika.
Znanilci posameznih poglavij, tj. Nerudini pesniški vrhunci, zgolj povedejo v nadaljevanje romana, kar je definitivno precej osvežujoče v primerjavi z marsikaterimi drugimi, dandanašnjimi zopet popularnimi biografsko navdahnjenimi fikcijami in njihovimi romantično prežetimi, do osladnosti potenciranimi opisi svojih objektov poželenja. Isabel Allende na takšno povzdigovanje velikih duhov – kakršen bi Pablo Neruda po svojih dejanjih sodeč definitivno lahko postal – ne da popolnoma nič. Namesto tega zgodbo razsredišči – Pabla vzpostavi kot zunanji povod oziroma raje kar kot deus ex machina za številne španske begunce, ki s svojimi osupljivimi zgodbami več kot upravičeno stopajo v čevlje protagonistov.
Kot je verjetno razvidno že iz zgornjih odstavkov, gre za roman, prežet z zgodovinskim dogajanjem ter političnimi spletkami, ki mu pritičejo. Od leta 1938 pa do 1994 se zvrsti naravnost presunljivo število prelomnic zgodovinskih razsežnosti. Dalmaui so bili tako soočeni z diktaturo na praktično vsakem koraku svojih odraslih življenj. Najprej zmaga nacionalistov in diktatura Francisca Franca, kar jih je prisililo, da so zapustili državo in se umaknili v sosednjo Francijo (natančneje v taborišče Argelès-sur-Mer), kjer so s španskimi begunci ravnali kot s psi: »Šele mnogo kasneje je svet izvedel dejstva: v teh francoskih taboriščih, polnih lakote, oslabelosti, trpinčenja in bolezni, je pomrlo okrog petnajst tisoč ljudi. Od vsakih desetih otrok je preživel le eden.« Ko sta se Víctor (po poklicu zdravnik, kasneje kirurg) in Roser (pianistka in skladateljica) vsaj malo ustalila v Čilu in se jima je po dolgih letih negotovosti pridružila tudi Carme, pa je z železno roko – po tem, ko je s predsedniškega položaja izrinil marksističnega mandatarja Salvadorja Allendeja – zavladal Pinochet.
Kot da že sama kompleksnost nacionalne identitete, s katero so se morali soočiti Dalmaui in tisoče drugih Špancev, ne bi bila dovolj, pa avtorica družini zoperstavi (politično, družbeno, predvsem pa ekonomsko) popolnoma nasprotni pol – družino Del Solar. Slednja sestoji iz osmih članov, od katerih so omenjeni le Laura in Isidro del Solar, od njunih otrok pa Felipe, Ofelia in Leonardo. Pri čemer ne gre zanemariti tudi ključne vloge, ki jo pri zapletu odigra hišna gospodinja Juana Nancucheo.
Buržoazno ozadje družine Del Solar tako predstavlja odličen protipol komunističnemu, delavskemu ozadju Dalmauov, skupaj pa družini tvorita zvest portret ambivalentne strukture čilske družbene hierarhije. Del Solarjevi in Dalmaui pa si niso navzkriž le glede gmotnega položaja, temveč po nujnosti tudi glede političnih prepričanj. V pogovorih, ki jih izpisuje pisateljica, lahko bralec pretehta tako stališča Pinochetovih kot Allendejevih privržencev ter sam presodi, čigavi argumenti so prepričljiveši.
Roman je prava plejada zgodovinskih dogodkov, vpogledov v osebne in nacionalne tragedije, političnih zarot in špekulacij, tekom katerih se zvrsti cel kup (bolj ali manj vplivnih) stranskih oseb, ki se s svojim presežkom informacij zgrnejo nad nič hudega slutečega bralca. Avtorica je v svojem pripovednem pristopu temeljita, objektivna in niti malo razčustvovana. Stavki so jedrnati in – tudi če so želeli biti sočutni – izpadejo precej hladni, k čemur prav nič ne premore že skoraj fanatično analitično mesarjenje pripovednega diskurza. Kot protipol hladni pripovedi pa učinkujejo Nerudovi verzi, ki pospremijo vsako poglavje – po neskončnem seznamu krivic in trpljenja poezija vzbudi vsaj malo upanja v človeško raso.
Pred nami se zelo očitno ne razpira delo s presežkom estetske in umetniške vrednosti – na nivoju pripovedi je pravzaprav težko reči karkoli za ali proti, saj se je Allendejeva odločila dogodke popisati s precej nepristranskim, dokumentarnim pristopom. Umanjkanja unikatnosti jezika pa pravzaprav niti ne opazimo ob presežku zgodovinskega in osebnega dogajanja, ki z vsako stranjo bolj preseneča, boli in izziva širšo refleksijo o dogodkih, ki jih ne bi smeli nikdar pozabiti.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Saška Maček
