Bojana Žakelj: Nadaljevanje Povodnega moža
Potipa obleko si Urška jokaje:
uničene čipke so lepega krila,
pač raje na plesu kje zadaj bi gnila.
In cela je blatna, rabila bi mila.
Zdaj gromki valovi prek Urške šume,
za sabo jo vleče plesalec molče.
In ura debela dotlej še preteče,
ko špranjica ozka odpre se pred njima.
Kaj notri je, Urške prav nič ne zanima,
a vstópiti mora, izbire pač nima.
Naj Urška tako si še mane oči,
pred njo se sobana v steklu blešči.
Na sredi bohotne dvorane je prestol
in nanj se gospodič udobno namesti,
ponudi v naročje se Urški usesti
in tiho pove, kaj leži mu na vesti.
»Predraga, premila, ti sploh veš, kdo sem?«
Tedaj spremeni se lepotec povsem!
Svetleči se kodri postanejo alge,
oči, prej prosojne, postanejo rdeče;
začuti v ramenih zdaj kremplje bodeče,
ko mogla bi, šla bi bi iz krute te ječe!
Steklena votlina za Urško je past,
plesalec v resnici je strašna pošast!
Pesem je objavljena v sodelovanju z Layerjevo hišo, ki je pripravila natečaj in cikel pesniških večerov Pesniške ciklame za mlade gorenjske pesnice in pesnike, stare do 27 let. Pesniške ciklame so namenjene predstavitvi svežega vetra pesništva in združevanju pesnic in pesnikov v antologijo, Cvetnik mladih gorenjskih pesnic in pesnikov, ki bo na voljo za branje na Prešernov dan, 8. februarja prihodnje leto. Vse pesmi, ki bodo na Koridorju kot medijskem pokrovitelju projekta objavljene v ciklu Pesniških ciklam, je izbrala Ana Žunič, dipl. slovenistka.
Bojana Žakelj (1993) iz Žirov zaključuje zadnji letnik študija slovenistike in italijanščine. Rada bi postala učiteljica, ob študiju pa dela kot vodnica po škofjeloškem območju. Pesmi piše že od osnovne šole.
