Bivanje v jeziku kot edina možnost domovine

Yoko Tawada: Razkropljeni po zemlji
Založba: Beletrina
Leto izida: 2025
Prevod: Domen Kavčič 

Yoko Tawada, ki piše v japonščini in nemščini, v romanu Razkropljeni po zemlji svet izrisuje kot prostor prehajanja ter stapljanja kultur, identitet in usod. Kljub spreminjanju perspektiv roman ves čas ohranja gibkost sloga in živahno inovativnost podob, peščica ekscentričnih, a prisrčnih protagonistov pa ustvarja omizje, h kateremu bi bralec najraje pristavil stol.

Paleto pripovedovalcev, ki se izmenjujejo iz poglavja v poglavje, sestavlja nenavadna skupina, ki se splete okrog danskega jezikoslovca Knuda, bolj navdušenega nad svojim področjem raziskovanja kot nad katerokoli drugo življenjsko okoliščino. Ko v televizijski oddaji o ljudeh iz izginulih držav zagleda Hiruko, ki je zaradi seljenja po severni Evropi izumila lastno govorico, mešanico skandinavskih jezikov, imenovano »pansko«, je popolnoma očaran in odločen, da jo spozna. Njena namera, da najde Tenza, govorca svoje materinščine, s katerim bi lahko v življenje obudila jezik izgubljene domovine, ju skupaj popelje v Nemčijo, kjer se jima pridružita še dva člana odprave, indijski študent Akaš, željan dogodivščin, in domačinka Nora, ki Tenza išče, saj sta živela skupaj, preden je izginil.

Pripovedi, ki se zdi postavljena v bližnjo prihodnost, ozadje dajejo katastrofe in posebnosti sodobnega sveta. Japonska, nikoli poimenovana izgubljena domovina, je izginila iz zemljevida, podnebne spremembe so Grenlandijo iz dežele ledu spremenile v deželo kmetijstva, podnebni protesti, teroristične grožnje in izumiranje rib pa usmerjajo in preoblikujejo načrte protagonistov. Te kulise pa vendarle ne dajejo vtisa distopičnosti, temveč je roman prepojen s pristnimi človeškimi interakcijami in bralca tudi zapleti ne navdajo z malodušjem. Med prepletanjem kratkih, skoraj esejističnih premislekov, iskrivih humornih dialogov in nekonvencionalnih opisov se enako jasno kot dogajanje samo, ki poteka v lahkotnih izmenjavanjih načrtov in razreševanjih nesporazumov, porajajo vprašanja o tujstvu, ubesedovanju samega sebe skozi svet ter sveta samemu sebi. Ali je materni jezik jedro identitete, ali je jedro identitete kultura? Vsem protagonistom je skupno, da prevprašujejo svoj odnos do jezika in okolice, tudi prek srečevanj z jezikom in kulturo drug drugega. Njihovi miselni tokovi so prepredeni z asociacijami in bogato metaforiko, ki jih ustvarjajo notranji svetovi vsakega posameznika in so ukoreninjeni v njegovi preteklosti:

»Ko sem jo prvič slišal govoriti, sem svojo materinščino, ki sem jo uporabljal gladko, brez pomisleka, uzrl drugačno, razbito na črepinje, ki so se lesketale v njenem jeziku. Jezik, ki ga je govorila, je bil kakor Monetovi lokvanji, kalejdoskop razbitih in razpršenih barv, lepih, a bolečih.«

Hiruko, Akaš, Nora, Tenzo in Knud so na prepihu. Med svetovi in identitetami iščejo vsak svoje mesto, a zdi se, da jim je udobno tudi iskanje samo. Hiruko si želi spoznati sogovorca materinščine, ki bi jo znova zbližal z njenim izvorom, a najde somišljenika in sopotnika v Knudu, saj ju zbližuje skupna ljubezen do jezikov. Akaš, ki se giblje med identitetama spola – kot sam pravi, ne spreminja, temveč »seli« spol iz moškega proti ženskemu – se skupini pridruži zaradi hipne naklonjenosti do Knuda in ostane v želji po novih odkritjih. Tenzo, za katerega se izkaže, da je Grenlandec in je po več nesporazumih zdrsnil v lažno identiteto Japonca, se giblje med jazom, ki ga je skonstruiral, ter tistim, ki ga nehote skriva, Nora pa skuša uloviti njuno nedorečeno razmerje v besede in trdnejše okvire, ne da bi ga omejevala ali obremenjevala.

Tihi protagonist romana pa je vendarle jezik. Japonščina, angleščina in izmišljena skandinavska »panska« govorica se prepletajo in se ves čas manifestirajo v razmislekih protagonistov, ki morajo drug drugemu prevajati svoj notranji in zunanji svet. Čeprav z izjemo posamičnih kulturno specifičnih besed (ohranjenih npr. v japonščini) pripoved ne prehaja med jeziki, se mešanica govoric izraža s pojasnili pripovedovalcev, ki opozarjajo na okoliščine odločitev za ta ali oni jezik, Hirukino »pansko« pa posebej poudarja tudi nenavadna skladnja z elipsami in premešanim besednim redom. Jezik kot sredstvo komunikacije, jedro ali kulisa identitete, v vseh pojavnostih in spremenljivostih, je središčna točka pripovedi, skozi katero se liki srečujejo ali razhajajo. Čeprav je jezikoslovec le Knud, navdušenka nad jeziki pa le še Hiruko, skupino druži radovednost razvozlavanja pomenov in oblik, ki lahko iz njih izvabijo nit komunikacije, vsak pa ima svojevrstno izkušnjo tujstva, ki ga s pomočjo jezika odvrže ali pa se v njem utrjuje.

Razkropljeni po zemlji je prvi roman Yoko Tawada, preveden v slovenščino, in hkrati prvi del trilogije o svetovljanski druščini, ki jih iz kraja v kraj nese večplastno in večpomensko iskanje, hkrati odsevajoč digitalno nomadstvo današnjega časa in nekakšno odisejevsko hrepenenje po mitoloških popotovanjih. Mojstrska jezikovna spretnost, ki v prevodu tudi iz slovenščine izvabi vso njeno gibčnost in izrazno raznovrstnost, je bralski užitek, ki združuje lahkotno – a nikakor ne površinsko – potovanje skozi brezbrežne prostranosti življenj z vseh vetrov s filigransko izrisanimi posamezniki, ki se povežejo v nenavadno, a trdno skupnost.

Uredila: Ajda Klepej

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.