13. 7. 2021 / Intervju / Literatura

Biljana Crvenkovska: »Sanjanje ponoči, ko spiš, in sanjarjenje z odprtimi očmi sta ključna za ustvarjalni proces.«

Biljana Crvenkovska je bila v maju gostja na pisateljski rezidenci v Novem mestu, ki jo v okviru programa Reading Balkans gosti Založba Goga. Crvenkovska piše za otroke in odrasle, je urednica v založniški hiši Čudna šuma, scenaristka otroških TV- in animiranih serij, prejemnica številnih nagrad za otroško in mladinsko književnost. Njene knjige so prevedene v številne jezike. Slovenski publiki se je kot avtorica predstavila prvič. Ob tej priložnosti se je z njo pogovarjala Lara Mihovilović, makedonistka, prevajalka in poznavalka makedonske literarne scene.

Biljana, v maju si bila gostja na pisateljski rezidenci Reading Balkans v Novem mestu. Kakšen vtis si dobila o Sloveniji? Ali te je bivanje navdihnilo za nadaljnje ustvarjanje?

V Sloveniji sem že bila, vendar sem Novo mesto obiskala prvič. Zaljubila sem se v mesto ob reki Krki, v njegove gozdove, mir in tišino, ki te spremljata, ko se sprehajaš po naravi in ob reki ali pa, če se sprehodiš do okoliških krajev in livad. Narava me od nekdaj navdihuje za pisanje, zato je bilo Novo mesto zame izredno navdihujoče in sem resnično pisala in ustvarjala še več, kot sem načrtovala. Mojo pisateljsko dogodivščino pa je dopolnilo in navdušilo tudi dejstvo, da je Novo mesto služilo kot navdih znanemu slovenskemu pesniku Dragotinu Ketteju. To se mi zdi zanimiva zgodba, ki bi jo morali poznati vsi gostje rezidence Reading Balkans v organizaciji Založbe Goga.

Lahko rečemo, da si vsestranska avtorica – pišeš za otroke in odrasle, ukvarjaš se s filmskimi scenariji, pišeš kolumne, si urednica v svoji založbi. Kako se vsa ta različna področja ustvarjanja prepletajo pri tvojem delu? S čim te je umetnost tako navdušila, da se z njo ukvarjaš?

Preden odgovorim na vprašanje, vam moram na kratko povedati nekaj o moji družinski zgodovini. Izhajam iz umetniške in profesorske družine. Moj oče je bil filmski režiser, mama profesorica in prevajalka iz francoščine, dedek je bil klasični filolog in prevajalec, on je v makedonščino prevedel Homerjevi Odisejo in Ilijado ter Aristotelovo Poetiko. Drugi dedek pa je imel v času, ko sem bila še otrok, največjo zasebno knjižnico v Skopju. Odraščala sem obkrožena s knjigami, stripi, ploščami, zgodbami … In kako naj se človek po vsem tem ne ukvarja z umetnostjo? Prvo pesniško zbirko sem napisala pri 14 letih in potem pisala naprej, predvsem poezijo in kratke zgodbe, a so ostale neobjavljene, ker kot mlada ustvarjalka nisem imela dovolj poguma in samozavesti. Nato sem se zaposlila kot tekstopiska v marketinški agenciji, kar je bila dragocena izkušnja. Menim, da se nihče ne sme ustaviti zgolj na enem področju in da mora poizkusiti različne žanre, zvrsti ipd. Ne moreš reči: »Jaz bom pisala samo za otroke« ali pa »Ne bom pisala scenarijev, saj sem pisateljica, samo s knjigami se ukvarjam.« Zame je to omejevanje, človek lahko otrpne. Ste slišali za pisateljsko blokado, pomanjkanje navdiha? Menim, da se to zgodi ravno zato, ker ljudje niso fleksibilni in v trenutku blokade ne nadaljujejo z nečim drugim, kar jim gre v tistem trenutku od rok. Sama nimam težav z navdihom, vedno je prisoten. Glede na to, kaj me v določenem trenutku navdihuje, se odločam, o čem bom pisala.

V enem intervjuju sem prebrala misel, da se, ko pišeš, počutiš tako, kot da sanjaš različne zgodbe. Ali meniš, da je literatura prostor, kjer se povezujeta resničnost in sanje?

Zagotovo. Zato tudi v vseh svojih knjigah, otroških in tistih za odrasle, sanjam namenjam veliko pozornosti. Sanjanje ponoči, ko spiš, in sanjarjenje z odprtimi očmi sta ključna za ustvarjalni proces. Brez slednjega je ustvarjanje verjetno zelo oteženo. Ne bi vedela, kajti sama nimam težav s sanjanjem in ustvarjanjem.

V makedonskem literarnem prostoru sо tvoje knjige za otroke, slikanice doživele pravi boom, razcvet. Кako pišeš za otroke in kako se takšno pisanje razlikuje od pisanja za odrasle? Kaj je manjkalo v makedonski literaturi za otroke, da si se odločila napisati drugačne zgodbe?

Pisati za otroke je težje kot za odrasle. Ko danes berem svoje romane za odrasle, sem povsem zadovoljna in verjamem, da imam dobre romane. Seveda je vedno lahko bolje, vendar sem zadovoljna. Ko pa pišem za otroke in berem svoje otroške knjige, nisem zadovoljna in zdi se mi, da sem daleč od tistega, kar bi si želela, rada bi bila namreč kot Neil Gaiman. Še veliko dela me čaka. Otroci so zelo stroga publika. Zelo previdno moraš izbirati teme, unikatnost zgodb, stil, jezik, ilustracije, naslovnice … Vse je zelo pomembno, da nastane dobra otroška ali mladinska knjiga. V Makedoniji redko kdo razume takšen proces dela, zato še vedno z otroškimi koraki stopicamo na pot otroške literature. Na žalost z izbiro tem, stila, jezika ne zadovoljujemo apetitov današnjih otrok. Uspelo nam je sicer narediti korak naprej, doživljamo nov val v makedonski literaturi za otroke in mlade, vendar menim, da je pred nami še dolga, dolga pot, da prispemo tja, kjer bi morali biti že kar nekaj časa.

Slovenski publiki si se predstavila z dvema romanoma za odrasle. Prvi roman nosi naslov Devet zgodb o gospodični Sith. O čem govori, katere so njegove posebnosti in zakaj bi ga morali prebrati?

Devet zgodb o gospodični Sith je roman, stkan iz devetih oziroma desetih med seboj povezanih zgodb, v katerih se glavne protagonistke nahajajo na nekakšnem razpotju, v trenutkih, ko morajo sprejemati težke odločitve. V vsaki zgodbi se na mističen (magično-realističen način) pojavlja črna mačka (v trenutku med sanjami in stvarnostjo), ki jih pripelje v pravo smer. To je ženski roman, ki obravnava relevantne teme s pomočjo lirskih momentov med zgodbami.

Kakšna poslastica pa je Hiša nad valovi?

Moj drugi roman Hiša na valovih je spekulativna fikcija o smrti planeta Zemlja. Tudi ta roman ima zanimivo strukturo. Prvi del je epistolaren – sledimo izmenjevanju pisem med protagonistko Belo in njenim ljubimcem Lukijanom, drugi del pa se ukvarja z Belo, neminljivostjo, apokalipso in koncem človeštva, sklepni del pa je lirsko objokovanje. Več pa ne bi rada odkrila, saj so moji romani pisani večslojno, bralec mora odkrivati vsak sloj posebej, da pride do najbolj zanimivih skrivnosti. To so romani za vztrajne bralce.

Še eno zanimivost opazi bralec – v tvojih romanih so glavni liki ženske. Ali se ti zdi, da se je v makedonski literaturi pojavil trend odločnih, močnih žensk v vlogi protagonistk, ker so v preteklosti takšne protagonistke manjkale?

V makedonski literaturi v preteklosti sploh ni bilo močnih ženskih likov, bili so zgolj trpeči ženski liki. Tudi tam, kjer je bil ženski lik v naslovu, se je nato v vsebini izkazalo, da so zopet v podrejenem položaju. Vesela sem, da se v zadnjem času pojavlja vse več ženskih glasov, ki so resnični, močni, glavni. Še vedno pa menim, da je še veliko prostora za protagonistke, ki jih ustvarijo ženske avtorice.

Kako sprejemaš kritiko in ali se ti zdi, da v Makedoniji primanjkuje konstruktivne kritike?

Konstruktivno kritiko sprejemam. Ne bom rekla, da se strinjam z njo, vendar skušam sprejeti vse, kar je izrečenega ali napisanega, saj verjamem, da mi to lahko pomaga pri razvoju in rasti. V Makedoniji trenutno zelo manjka literarna kritika. Nimamo niti resnih medijev, kjer bi se kritika lahko objavljala (imamo zgolj en časopis, v katerem je rubrika za kulturo, nekaj spletnih portalov … ), niti resnih literarnih kritikov, oziroma jih imamo peščico, ki pa niso kontinuirano aktivni. Manjka nam tudi šola za literarno kritiko, kjer bi se lahko mladi naučili, kako se lotiti literarne kritike. 21. stoletje je (bilo), sploh v Makedoniji, izredno surovo do številnih poklicev, predvsem do novinarjev in kritikov.

Kaj si boš najbolj zapomnila s pisateljske rezidence v Sloveniji?

Srno, ki mi je prekrižala pot v Portovalu, vidro, ki sem jo videla plavati v Krki, pesem Dragotina Ketteja Na trgu, literarni večer v knjigarni Goga in obisk Ljubljane ter srečanje z Jedrt Maležič ter Tadejem Golobom.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

Foto: Srna Galevski