Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i

Založba: Cankarjeva založba 
Leto izida: 2021
Prevod: Katja Zakrajšek

Britansko-nigerijska pisateljica Bernardine Evaristo je za svoj osmi roman Dekle, ženska, druga_i leta 2019 prejela prestižno nagrado booker, s čimer je postala prva temnopolta prejemnica najpomembnejše britanske literarne nagrade. To je bil opazen premik v britanski literarni sferi, kjer so pisave mnogih prezrte. »Če se temnopolte britanske ženske ne bomo same zapisale v literaturo, nas ne bo nihče drug,« je povedala po prejemu nagrade, ki si jo je delila s pisateljico Margaret Atwood. V literarni mojstrovini, ki jo je v slovenščino prevedla Katja Zakrajšek, Evaristo nudi vpogled v raznolikost sodobne britanske družbe. Skozi pripoved o prepletajočih se življenjih pretežno temnopoltih oseb, katerih skupna vez so močne osebnosti in življenjska zaznamovanost zaradi pozicije druge_ga, se izriše rasistična, seksistična in homofobna usmerjenost tako družbe preteklosti kot tudi mnogih ljudi sodobnosti.

V romanu se prepletajo zgodbe krvno, prijateljsko ali kako drugače povezanih žensk, večinoma temnopoltih, s koreninami v daljni Afriki in ustaljenim življenjem v multikulturnem Londonu ali na angleškem podeželju. Pisateljica prikaže njihov pogled na svet, v katerem so zaradi svoje »drugosti« opazno zaznamovane, saj so v svojem miljeju pogosto edine nebelke. A barva kože ni edina lastnost, zaradi katere so zatirane; njihova »drugost« je mnogotera. Nekatere zgodbe osvetljujejo njihovo podrejenost v binarni opoziciji moški–ženska in izpostavljajo seksistično dimenzijo (nekdaj) povsem patriarhalno usmerjenega sveta, druge poudarjajo problematiko rasizma ter opozicijo med temnopoltimi in svetlopoltimi, tretje privilegije, ki so posledica »bolj zaželene« kulturne opredelitve, spolne usmerjenosti ali socialne preskrbljenosti.

Okoli dvanajstih glavnih likov, žensk, starih med devetnajst in triindevetdeset let, se zbira množica drugih. Z vstopom vsake nove literarne osebe in njene drugačne, sveže perspektive postajajo podobe prejšnjih bogatejše in celovitejše. Kljub množici literarnih oseb te niso tipizirane, temveč natančno karakterizirane in raznolike. Srečujemo se tako z radikalnimi, umetniškimi, individualističnimi in upornimi kot tudi z zadržanimi in tradicionalnimi osebnostmi, ki se oklepajo običajnosti vsakdana. Liki se med seboj razlikujejo v socialnem položaju, življenjskih izkušnjah in odločitvah, kulturnih praksah, identifikaciji, spolni usmerjenosti in prepričanjih, pa tudi v stopnjah zatiranosti. Ozaveščeno denimo ugotavljajo, da se najhuje godi zatirani v petih kategorijah: »kot črna, kot muslimanka, kot ženska, kot revna, kot ženska, ki nosi hidžab«. Svojemu neprivilegiranemu izhodiščnemu položaju navkljub protagonistke niso pasivne, temveč aktivne, emancipirane ženske, narekovalke lastne življenjske poti in nesprijaznjene s svojo družbeno pozicijo druge_ga.

Skozi zgodbe več generacij se roman po asociativnih sledeh premika na osi od preteklosti k sedanjosti in nazaj. Obsega čas od konca 19. stoletja vse do sodobnosti, pri čemer obe časovni dimenziji postrežeta s sorodnimi problematikami. Če rasizma še nedavno ni prepovedoval noben zakon, ženske pa so bile povsem podrejene patriarhatu, se je danes, po mnogih osvobajajočih gibanjih, stanje nekoliko izboljšalo. Vsaj zakonsko dandanes ni več mogoče nekomu denimo odreči postelje zaradi barve kože (»ne moreta spati tukaj, ker bosta pustila barvo na rjuhah«) ali nekoga nekaznovano posiliti (»prav fehtala si za to, in mimogrede, super si bila«), s čimer se soočajo protagonistke. A se kljub temu nadaljujejo druge oblike (prikrite) diskriminacije, skupaj z drugimi anomalijami sodobne potrošniško naravnane družbe, večino svojega življenja sedeče za zasloni. 

Poleg časovnih so v romanu razgibane tudi krajevne umestitve. Te segajo od afriških pokrajin, od koder junakinje izvirajo, in angleškega podeželja, pa vse do sodobnega multikulturnega Londona, ki se, kot v spremni besedi h knjigi zapiše prevajalka, uveljavi kot gravitacijsko središče romana. Za nekaj poglavij se pomaknemo tudi čez ocean v ameriško naselje žensk, pobeglih od moškega šovinizma. S prepletom tako preteklega in sedanjega kot tudi ruralnega in urbanega okolja, ki ponujajo izrazito različne življenjske okoliščine, pisateljica prikaže močan vpliv krajevne in časovne komponente na slehernikovo izkušnjo sveta. Literarne osebe izkusijo večni beg pred revščino iz manj razvitih dežel v »sanjske« megalomanske evropske prestolnice, ki se izkažejo za vse prej kot to. So kraj, kjer bo odslej slehernik »podvajal zaslužek in razpolavljal življenje«, medtem ko ga bodo ljudje zaradi njegove polti še vedno gledali sovražno. Dejstvo je namreč, da »črne ljudi v Britaniji še vedno opredeljuje njihova polt, ker ni drugih pametnih alternativ«.

Z opuščanjem končnih ločil, svobodno pripovedno formo z značilnostmi verznih oblik ter rednimi preskoki med preteklostjo in sedanjostjo po naključnih asociativnih sledeh lirično obarvani roman meji na eksperimentalno prozo. To delu doda še večjo umetniško vrednost, saj ni unikaten le vsebinsko, temveč tudi slogovno. Avtentičen slog pripomore k temu, da se zlahka poglobljeno vživimo v pripoved. Raba urbanega slenga, vključevanje vulgarizmov in žaljivk ter oponašanje afriške ali afroameriške angleščine priseljencev v Britanijo (»Huda sem že toliko čas // ne morem da govorim«), pomešano s humornostjo (»Bummi se je zazdelo prav, da ji ponudi karto za povratek iz treh krasnih«), igrivostjo, ironijo in besednimi igrami prinašajo edinstven bralski užitek. Jezik ni le pristen, temveč tudi prilagodljiv, sporočilen in družbeno angažiran. Ko denimo junak_inja Megan (kasneje imenovan_a Morgan) v romanu zase zahteva spolno nevtralno rabo jezika, se ji prilagodi tudi pisateljica, s tem pa seveda tudi prevajalka, Sovretova nagrajenka Katja Zakrajšek, ki je nevtralnost jezika reševala s podčrtaji oz. menjavanjem slovničnega spola (»Megan se je zasmejal_a«; »kako fascinantna poučen zabavna je bil Morgan«). Ne le ta, tudi vse druge omenjene značilnosti avtoričinega sloga so po zaslugi izvrstnega prevajalskega dela v slovenski jezik prenesene izredno spretno in domiselno.

Po stapljanju perspektiv številnih literarnih oseb se mnoštvo vzporednih zgodb zlije v harmonično celoto z motivno-tematsko povezavo začetka in konca. Spaja ju začetno pričakovanje gledališke predstave temnopolte (doslej neprepoznavne) umetnice Amme, ki s predstavo samostojnega gledališča Teater divjakinj skuša pripomoči k emancipaciji temnopoltih žensk, in njeno končno navdušeno sprejetje. »Osupljivo, presunljivo, kontroverzno, originalno,« so pridevniki, s katerimi kritiki pozdravijo gledališko delo, uspeh predstave, v kateri nastopajo le temnopolte, pa nosi tudi globljo pomensko noto v smislu premika k bolj sprejemajoči družbi. Čeprav vsako poglavje v središče postavi nov preplet junakinj in njihovih bližnjih, nas konec (nepričakovano) seznani z dejstvom, da so življenja skoraj vseh povezana – Evaristo formo imenuje fuzijska fikcija (fusion fiction), v kateri »ima vsak lik svoje poglavje, vendar so hkrati spojeni v medsebojno povezanih zgodbah drug drugega«. Sporočilo romana kot celote tako sega globlje od vsebine posameznih zgodb – govori o močni povezanosti prav vseh človeških bitij. Ljudje smo namreč »99,9-odstotno identični ne glede na to, v kakšen videz smo zapakirani, ne glede na to, v kakšnem stanju je njihova možganska napeljava«.

Kljub resni temi Bernardine Evaristo ves čas prepleta svoje delo z vrhunsko ironijo, s katero spretno, a blago smeši tiste, ki stojijo na »privilegiranem« delu binarnega pola, zaradi njihove diskriminatorne naravnanosti. A pri tem ne zapade v moraliziranje; prav tako ne obsodi tistih, ki zavoljo lastnega uspeha skušajo zatajiti svoje korenine. V sodobni družbi, ki ob imenu in barvi polti slehernika nosi še predpostavko o njegovi kulturi in izobrazbi, mladi zlahka pozabljajo svoje poreklo. Pri tem pogosto trčijo ob drugačna prepričanja starejših: »Saj nisi Angležinja, ali si se mogoče rodila iz sebe? Nigerijka si.« Ohranjanje lastne kulture in običajev se izkaže za dejanje z veliko težo, dejstvo, da je to dejanje tvegano in lahko odločilno za življenjski (ne)uspeh posameznika, pa kaže, da družba ostaja nevarno nestrpna.

S podobami drugosti literatura bralcem ponuja pomembno možnost spoznavanja drugačnega in tujega ter zbližanja z njim, kar z etičnega vidika pripomore k bolj sprejemajoči in vključujoči družbi. Vsakdo bi se moral z odprtostjo lotiti izjemno kakovostnega in umetniško bogatega literarnega dela, kot je Dekle, ženska, druga_i, se skozi preplet različnih perspektiv seznaniti z zgodbami tistih drugih, ki od nekdaj stojijo na manjvrednem polu binarne opozicije, in družbeno angažirano opažati sorodne podobe tudi v svojem vsakdanu. Binarnost kot taka, ki daje enemu polu privilegiran položaj, drugega pa zatira, je namreč povsem nesmiselna. Diskriminacija ni lastna nobenemu bitju, »čisto majhnih otrok ne briga barva kože« – dokler jih družba ne prepriča v nasprotno. 

Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.