Barbara Korun: Idioritmija

Založba: KUD AAC Zrakogled in Hyperion
Leto izida: 2021

Idioritmija je sedma pesniška zbirka Barbare Korun, vendar – kot v »spremnem zapisu« omenja sama avtorica – izrazito korespondira tudi z njenimi zbirkami Pridem takoj (2011), Čećica, motnjena od ljubezni (2014) in Vmes (2016), tako da lahko rečemo, da skupaj z njimi tvori sklenjen, soodzvanjajoči opus oziroma zvezno linijo razvijajočega se pesničinega prizadevanja.

Osnovno »rdečo nit« tega prizadevanja bi lahko našli v posebnem pesniškem »zadržku«, potajenosti pesničinega glasu v izvornem pomenu sokratske eironeie, neodločenosti in s tem vrednostne odprtosti pesničinega izjavljanja. Ta posebna izjavljalna pozicija »potajenosti« se v omenjenih zbirkah kaže v tem, da avtorica svoj glas »posodi« direktnemu govoru oseb, kot da bi bila »začasno odsotna« (v Pridem takoj, kar nakazuje že naslov zbirke), te pa pred bralca stopajo v vsej vrednostni odprtosti in neodločenosti. V naslednjih dveh zbirkah to neposredno konstituira odnos med lirsko govorko in svetom ter določa tudi samo strukturo njenega izjavljanja. V ospredje stopajo glasovi vsakršnega »roba«, npr. v Čećici (ki je nastajala med bivanjem v kraju Topolovo v Beneški Sloveniji) ljudje, izbrisani iz »centralne nacionalne zavesti« v svojem specifičnem »idiomu« slovenščine, ki to nekako »ni« (»povsod po robovih, ob mejah / je tako, v najlepšem slovenskem narečju se opravičijo, da ne znajo slovensko«), v zbirki Vmes pa se ta izjavljalna lega pesnice še zaostri ob pogledu na ljudi (begunce), druga bitja in stvari, ki so dokončno izgubili svoj »kraj« in svoj »idiom«, njihova govorica znotraj vsakokratnega »pravega« jezika pa zavzema pozicijo »nejezika« (moto zbirke je citat iz Agambenovega dela Kaj ostaja od Auschwitza: »Nečloveško je osnovni kontekst človeške eksistence«). Kako dati besedo oziroma odgovor na nagovor tistega, kar je tako »izgubilo jezik« in je podvrženo skrajni »desubjektivizaciji«? Tako, da to »subjektiviraš« prav v njegovi »desubjektiviranosti«, mu daš prostor, da se sploh prikaže ravno v svoji skrajni ranljivosti, izpostavljenosti, razgaljenosti, kar lahko ustrezno upoveš le z enako skrajno izpostavljenostjo lastne izjavljalne pozicije, to pa dodatno zaostri pesničino »krizo« govora – saj ta ne more več izjavljati iz lege nadrejenosti izjavljajočega.

Podobna, le da morda še za stopnjo bolj priostrena, je tudi izjavljalna lega govorke v zadnji zbirki, Idioritmija. Če v omenjenih dveh zbirkah prevladuje predvsem odzivanje na »nagovor« stvari in ljudi iz zunanjega, tudi družbenega sveta, se subjektivizacija/desubjektivizacija govorke tu zaostri v razcep v njej sami. To napoveduje že moto zbirke, citat Nama Juna Paika (»I am always who I am not and I am not always who I am«), pa tudi naslov zadnjega dela zbirke, »Zdaj sem (tu)«, ki je v očitni korespondenci z naslovom zbirke Pridem takoj in nakazuje »zaobrat« govorke same k sebi oziroma tematizacijo njenega položaja v svetu, pravzaprav relacije »jaz«–»svet«. V nasprotju z zgradbo prejšnjih omenjenih zbirk, ki je – prav zaradi izjavljalne lege govorke – nujno »odprta«, »neodločena« in se zato kaže kot skupek fragmentov, ki medsebojno tudi korespondirajo v nekakšno motivno in tematsko »sestavljanko«, je zgradba zadnje zbirke strogo urejena, členjena na tri dokaj simetrične dele: »Idioritmijo« (nekakšni zapiski oziroma »zapisniki« sanj), sredinsko »Najdenko« in zaključno, »dnevno« »Eholokacijo« (razmerje med njimi nakazuje tudi različna grafična poravnava teksta: spodnja, sredinska in zgornja). Ta stroga urejenost, že kar zbitost teksta, predvsem prvega dela (v nadaljevanju je tekst manj zbit, v drugem delu ga sestavljajo simetrične trivrstičnice, v tretjem pa grafično bolj »odprte« pesmi, členjene v različno dolge verze), nakazuje, da se predvsem protokoli sanj (tako jih lahko imenujemo, ker so natančno datirani in krajevno umeščeni) v prvem delu pred bralca postavljajo kot nekakšna neprebojna gmota (njihov nenavadni »tekst« ali kar tekstura nas hkrati poteguje vase in obenem »odbija« od sebe). A enako očitno velja tudi za samo govorko – ima namreč dvojno vlogo: nastopajoče v sanjah (ki z nenehnim preobražanjem motivov, leg same govorke v njih, poteka dogajanja ter s preobrazbami prostora in časa nastopa v svetu, v katerem se nek pomen gradi in hkrati razgrajuje, in zato v njem ne igra vloge subjekta, ampak je »desubjektivirana«) in komentatorke/opazovalke (za katero so sanje bolj ali manj nekaj tako pomensko zaprtega kot za bralca: »Tega ne v sanjah ne v budnosti ne morem doumet.« – »V hipu mi odleže – ne žalujem več, ampak se čudim …« – »Občutek, da sem samo priča, čeprav z vso tesnobo, zadihanostjo, strahom …« ipd.).

V tem razdelku se pozicija osebe, stvari, ki je v sferi »nejezika«, absolutne drugosti in tujosti (torej pol »desubjektivizacije«), preseli v govorko samo – kot njen notranji razcep – pol opazovalke pa hkrati skuša položaj drugega pola »subjektivirati«. Včasih se oba pola v sanjah celo prekrivata (npr. hkrati razumetje – v vlogi »akterke« sanj – »predjezika …, ki ima besede, ki še niso besede«, in obenem »začuden« pogled govorke kot »opazovalke« tega dogajanja). Tu imajo sanje drugačno vlogo, kot jo imajo v nekaterih nedavnih poskusih tematizacije odnosa sanje – poezija (npr. razmišljanje Tiborja Hrsa Pandurja o tem odnosu znotraj Šalamunove poezije, v kateri se »jaz« sicer »razblinja« v toku sanj, a tako, da ta tok »jaz« afirmira, saj ga slednji docela apropriira vase; »Jaz skuša biti vse. V vsej simultani ambivalenci«). Govorka ta odnos vzdržuje v njegovi »samotujosti« (v skladu z mislijo uvodnega mota) – gre torej za radikalno samodesubjektivizacijo/subjektivizacijo govorke, kar predstavlja v primerjavi z avtoričinimi prejšnjimi zbirkami radikalizacijo njene (potajene) izjavljalne lege. Morda bi lahko vlogo sanj v zbirki prej primerjali z vlogo sanj v Sporočilih v spanju Lojzeta Kovačiča.

V drugem, »dnevnem« polu zbirke, torej v »Eholokacijah«, je ta odnos na videz sprevrnjen na glavo – govorka se v realnosti srečuje z bitji ali pa s konstelacijami radikalne tujosti, ki nenehno rušijo linearno zveznost dogajanja v teh pesmih, in zopet jih skuša v tej njihovi tujosti »zadržati«, kar načenja tudi same poskuse govorkinega izjavljanja o njih. Takšne so npr. pesmi o živalih (npr. »Pajek na steni me gleda / z vsemi svojimi osmimi očmi […] / Ko naslednjič dvignem oči, ga nikjer več ni« ali »Nekaj / je iz teme priletelo mimo mene / […] zdelo se je, da govori / da se neizmerno trudi povedati nekaj / samo jaz je ne morem ne slišati ne razumeti […]«). V sami formi izjavljanja se ta »kriza« kaže v »sinkopirani« rabi glagola v prvi osebi (npr. v zadnji pesmi: »[…] Ni kontinuitete / Ne obvladujem. / Samo vokale glagolskih korenov / zapiram z –m. […]«); v nenadnem zaobratu izjavljalne verige (»To je moj svet / in tukaj nisem doma / naseljujem ga / udomačujem ga / ne bo mi uspelo // če to sprejmem / se svet zmanjša / če tega ne sprejmem / se zmanjšam jaz.«), pri čemer ne gre za gole zaobrate, saj se prvemu delu izjave pomen ne le zaobrne, ampak tudi dopolni (in hkrati razveljavlja) z novimi pomenskimi niansami; ali pa v nekakšnem »dvojnem vpisovanju« pomena, kar zasledimo že v zbirki Vmes kot »polskrito ilegalno sporočilo«, vpisano v »manifestno« raven zapisanega, v Idioritmiji pa recimo v pesmi iz zadnjega razdelka Zdaj pa s stene mezijo podobe: »[…] skozi verze se premikam / kot skopljeni konj / […] in že drdra pod prsti / kot šivalni stroj ilegalke / ki z vnemo in strahom / na triglavke šiva / rdeče zvezde«.

Morda eno od tozadevnih skrajnih leg v pesničinem opusu predstavlja poseben »lateralen« pogled, upoveden v naslednjih verzih: »[…] zroč proč / opažam na robovih / premikanje stvari / ki zamrzne / če jih pogledaš / naravnost // iz otroštva vem / da so stvari žive / da živijo svoje / življenje // v odvisnosti / v odsotnosti od ljudi.« Ta »lateralnost« upoveduje osrednjo intenco govorkinega izjavljanja ne samo v tej, ampak tudi v omenjenih prejšnjih zbirkah, le da se tu zaostri v nenavadni formulaciji »v odsotnosti od ljudi«; tu »odsotnost« ne učinkuje kot »izbrisanost«, »izničenost«, kot slepi kot pogleda, ampak je »odsotnost od« tukaj prav bistvena relacija, razmerje, odnos (do stvari, drugih ljudi in tudi do »sebe«) – kot »prisotnost (nečesa, nekoga) v odsotnosti«, kot »odsotnost v prisotnosti« ali, kot pravi sama avtorica v spremnem zapisu: »[…] kjer pomen samega sebe sproti zanikuje oziroma postavlja pod vprašaj, kjer se drobi in sesipa kot pesek – šele lahko izreče nekaj«  – ali pa to poblisne kot robna prisotnost.

To terja skrajno »potajenost« govorkinega izjavljanja, ki se verjetno najbolj kaže v osrednjem delu zbirke, »najdenkah«, kjer govorka zgolj sprosti prostor, v katerem se v intenzivnem medsebojnem razmerju samoizrisujeta »lik« in »polje« (ozadje) stvari in bitij (npr.: »stena valovi kot voda / slika na njej / jo naredi prosojno«). Pomenljivo je, da se s tem povezuje tematika, ki tako eksplicitno v doslejšnjih zbirkah še ni bila prisotna; skoraj dobesedno »izginjanje« govorke v teksturi odnosa med »jazom« in »svetom« (»praznina«, »nič« na več mestih v »sanjskih« protokolih, pa tudi v pesmih iz zadnjega razdelka, npr.: »Včasih se gugam na robu obstajanja / vadim izginjanje v nič« ali pa »še hip in porazgubile se bodo / (moje) stvari / potem bo ugasnil še / spomin (name) // nato / nič več / (jaz).«). Zato verjetno tudi oklepaj v naslovu spremnega zapisa: »Zdaj sem (tu)«.

Šele ta lega nenehnega »desubjektiviranja v subjektiviranju« in »subjektiviranja v desubjektiviranju« tako govorke same kot tudi motivov, ki jih zajema, kar je rdeča nit avtoričinih zadnjih zbirk in ki omogoča »fino kalibracijo« odnosa jaz – svet, ki se nenehno sesipa in zopet sestavlja, predstavlja »polje« odprtosti, da lahko samolastno poblisne tisto »radikalno drugo«, obsojeno na »nejezik«, kar upovedujejo tudi verzi zaključne pesmi zbirke: »[…] Med piko. In veliko / začetnico / ni nič. // Je nič. / Na piki počijem / preden se odženem / v nič // izginem / v potencial neštetih glasov / in neglasov / v svet (ki je svet)«.

V legi nezaključene odprtosti odnosa jaz – svet, pa tudi jaz – jaz, kot se kaže v tej zbirki, pa lahko tudi avtoričin spremni zapis na koncu jemljemo kot konstitutiven »četrti« del zbirke – kot le enega od mnogih zapisov o njej, enega od zajemov v neskončnem pesku celote. 

______________________________________________

Lektoriral: Grega Pignar