Anja Radaljac: Puščava, klet, katakombe

Knjiga Puščava, klet, katakombe je (še ena) ambiciozna, večplastna in precej suvereno napisana stvaritev literarne komparativistke, kritičarke, prevajalke in prozaistke Anje Radaljac. Ta je bralsko in – nemara še bolj – kritiško pozornost pritegnila že s svojim romanesknim prvencem Polka s peščenih bankin, ki je leta 2014 izšel pri založbi LUD Literatura. Zdaj, dobri dve leti pozneje, se je na literarno prizorišče vrnila z velikopoteznim, družbenokritično naostrenim esejističnim delom.

Avtorici gre v njem v prvi vrsti za poskus predočitve celostne podobe družbe in za brezkompromisno razkrinkavanje mehanizmov vladajočih, v nevidnost potopljenih ideologij; pomemben del njene kritične osi je npr. uperjen zoper karnizem kot tisto ideologijo, po kateri so »živali ljudem na razpolago« (str. 122). Obenem ji gre – preko pravkar nakazanega zastavka – za pripoznanje in iztezanje k pogledu Drugega, ki v strogem smislu neizbežno ostaja neznanka. Nujen pogoj za tovrstno odnošajsko premeno Radaljac vidi v korenitem pretresu in zavrnitvi ustaljene antropocentrične perspektive, ki, kakor poudarja na več mestih, narekuje »splošni družbeni modus operandi« (str. 159) in je v resnici zgolj drugo ime za usoden (subjektivni) »pogled skozi obči konstrukt belega moškega« (str. 157). Šele popoln prelom z držo, ki se bolestno opira »na temeljno ”Jaz” percepcijo, z vsakršno ne(z)možnostjo premisleka (ali sploh pripoznanja) pogleda – ali obstoja – Drugega« (str. 80), je namreč tisto, kar bi nam po njenem prepričanju omogočilo izstop iz vsakovrstnih oblastnih razmerij in vstop v resnično simbiotično, nehierarhično naravnane odnose.

Toda kako se lotiti tega daljnosežnega projekta? Na kakšne načine se poskusiti približati vsem tem sistemsko zakrivanim pogledom? »Holističen eksperiment« (kot ga avtorica imenuje sama), kakršnemu smo priča v knjigi Puščava, klet, katakombe, ki od bralca terja subtilno in – ničejansko rečeno – že kar prežvekovalsko (raz)b(i)ranje, predstavlja enega izmed možnih pristopov, udejanjajočih se skozi inventivno spojitev literarnega in refleksivno-teoretskega diskurza. Pri tem velja izrecno pripomniti, da ta hibridizacija ne služi – niti samó niti predvsem – nekakšni »vaji v slogu«, temveč skuša odigravati posebno epistemsko vlogo. Po avtoričinem naziranju je za učinkovit poskus upodobitve globalnega pogleda, ki bi se uspel čim bolj približati vsemu tistemu, kar ostaja prikrito v tukajšnji družbeni realnosti, »najustreznejše načrtno, zavestno združevanje obeh narativnih modusov« (str. 11). Šele s pomočjo združka literarnega in teoretskega naj bi se namreč razprle »potencialne možnosti dešifriranja družbenih kodov, ki so preko enega ali drugega posamičnega modusa nedostopni« (str. 12), s tem pa tudi pogled, ki bi se od občega, splošno priznanega gledišča, zavezanega antropocentrizmu in hierarhizmu, razlikoval prav »v mehanizmu razkrivanja zakritega« (str. 12).

Esejiziranje, s katerim imamo opraviti v obravnavanem delu, preveva zavest o neizogibni parcialnosti lastnega početja. To se med drugim izraža v avtoričinem spoznanju, da celostna podoba družbe, h kateri stremi, navsezadnje sploh ni dosegljiva. A takšna ugotovitev je zato še ne pahne v stanje nejevoljne resignacije; kljub temu – ali prav zaradi tega – si vztrajno prizadeva vzpostavljati nevzpostavljivo podobo in pri tem, kadar je le mogoče, »spodleteti bolje«. Poskusi izgraditve globalnega (v)pogleda, ki so v ospredju avtoričinega eksperimenta, že po svoji naravi težijo k dopuščanju raznovrstnosti in razpiranju možnosti. Slednje pa je, kot opozarja, še posebej bistveno nenehno odpirati v »globalizirani družbi, kjer je veljavna zgolj ena (prevladujoča pač) parcialna podoba globalizirane družbe« (str. 50).

Fluidna, samospodjedajoča prizorišča dogajanja – gre za nekakšne virtualne prostore v fiktivni računalniški igri –, po katerih se avtorica potika (skupaj) s svojim avatarjem, srebrno-sivolasim »igralnim likom« R., omogočajo prehajanje med najrazličnejšimi perspektivami (»približevanje skozi [samo]distanciranje« (str. 37)) in nudijo pomenljiv repertoar mnogoterih (pris)podob in platform za kritične pretrese: skozi puščavo se naša družba razkriva kot »družba tesnobe, strahu, nasilja ter prikrivanja« (str. 41); klet, v kateri se nahajajo brezštevilne nečloveške živali, razumljene kot »”neobstoječi Drugi” obstoječe globalizirane družbe« (str. 80), predstavlja »môro«, »odvod ustaljene, obče stvarnosti«, vsega tistega, skratka, »kar imamo za ”realnost našega vsakdana”«, četudi je ta v resnici zgolj »fragmentarna, popačena podoba celote« (str. 115); katakombe so odvod na potenco, strahovit prostor neprostovoljne izvrženosti, kamor se »izteka monstruozno obstoječe družbene realnosti« (str. 144); etc.

Kakor je verjetno dovolj jasno razvidno iz do sedaj povedanega, avtorica niti malo ne skopari z emfatičnimi, ponekod že kar alarmantnimi označevalci. V knjigi prav tako ne primanjkuje skrajno pretresljivih literar(izira)nih pasaž, ki slogovno-dramaturško začinjajo in intenzivirajo (bolj) toge in občasno dokaj repetitivne refleksije; pridajajo jim čutno nazornost in jih vpenjajo v bolj konkretno, dinamično in razplastelo (literarno/fiktivno/virtualno) realnost. Tovrstni odlomki predstavljajo točko, kjer učinkovitost kombinatorično-sintetičnega pristopa, ki teoretska izvajanja bolj ali manj vseskozi premešča in jih podkrepljuje z literarnimi intervencijami, dosega svoj – brezizjemno resnoben in večkrat kot ne srh vzbujajoč – vrhunec. Nekoliko manj posrečeni so, vsaj mestoma, prehodi od enega modusa pisanja k drugemu. Te tu in tam porodijo vtis nezadostne organske povezanosti; zamotana, s tujkami nagnetena premišljanja tako nemalokrat »prekinjajo« literarne dele tam, kjer se zdi, da bi bilo bolj na mestu nadaljnje vztrajanje pri dotlejšnjem toku naracije, in obratno.

Ena izmed najpomembnejših avtoričinih poant je, da so vse družbene neenakosti in nestrpnosti medsebojno tesno povezane in prepletene. V luči tega denimo ugotavlja, da družina kot osnovna celica družbe, znotraj katere lahko odkrivamo poziciji »Jaz« in »Drugi« in potemtakem tudi oblastna razmerja, predstavlja »temeljni dispozitiv, ki ga je mogoče projicirati na vse druge (obsežnejše) družbene institucije« (str. 16); da se v grozovitem »mikrokozmosu« industrijske živinoreje »razmerja vzpostavljajo po istih principih kot v obstoječi globalizirani družbi« (str. 107); in da bodo hkrati z odpravo živali kot Drugega padle »vse ostale kategorije Drugega«, saj bo s tem spodrezano sámo »temeljno merilo, po katerem se vzpostavljajo« (str. 131). Avtoričino razbiranje občih mehanizmov drugosti, brskanje po hrbtni plati pojavov, detektiranje povezav med njimi in problematiziranje (pre)parcialno zastavljenih emancipacijskih praks pomenijo zelo dobrodošel prispevek k dosedanjim poskusom doumevanja in prevpraševanja družbene realitete. Delo, ki prvenstveno izpričuje ne le prepletenost in razširjenost, temveč tudi popolno nepotrebnost raznolikih oblik destruktivnosti in zatiralskosti, razpre in naslovi celo kopico silno relevantnih vprašanj, ki se jim v slovenskem prostoru namenja premalo poglobljene pozornosti: od človeške vratolomne težnje k ohranjanju obstoječih družbeno-oblastnih razmerij in načinov delovanja do (samo)uničujoče narave globalizirane družbe.

Toda glede na to, da Radaljac načne tako zajeten sklop problemov in poda najmanj toliko sodb, se domala samo po sebi zastavlja vprašanje, v kolikšni meri ji uspe vsa ta ovrednotenja podpreti z razlogi in argumenti. Menim, da se ji to ponekod ne posreči najbolje. Med drugim denimo zato, ker so nekatere od problematik, ki se jih dotakne, precej bolj zapletene, kot to nakažejo njena – povečini na splošni, »intuitivni« ravni zadržujoča se – razpravljanja. V kolikor bi hotel biti pretres teh tematik prepričljivejši (še posebej za tiste še ne prepričane), bi morala avtorica svojo marsikatero apodiktično in udarno, a skoraj mimogrede navrženo observacijo dopolniti z bolj fokusirano analizo in natančnejšo argumentativno izpeljavo. Čeprav v knjigi v splošnem ne manjka distinkcij, (avto)refleksij, razlag in podkrepitev, te vseeno dostikrat umanjkajo na mestih, kjer bi bile zelo zaželene, saj bi lahko na ta način znatno pripomogle k izognitvi določenim nekonsistentnostim in možnim nesporazumom. Ni npr. vedno dovolj jasno, ali je avtorica mnenja, da so raznorazna partikularna vprašanja, kakršni sta recimo vprašanji živalskega subjektivnega (sámo)zavedanja in interesov, v zadnji instanci sploh lahko zares relevantna za njeno osrednjo poanto. Radaljac s svarilom, da so naše presoje o tem, kako zelo širok je diapazon duševnih stanj in interesov, ki ga premore ta ali ona nečloveška žival, vselej podane s »pozicije tistega, ki ima [totalno] (družbeno) moč« (str. 134), upravičeno pledira za skrajno previdnost v zvezi s tozadevnim razsojanjem. A lahko se vprašamo, čemú ne bi dejali, da gre pri bolj specifičnih dilemah o tem, ali in katere živali izražajo interes po osebni svobodi ter ali in katere imajo zmožnost sámozavedanja, za – vsaj do neke mere – odprta empirična (in torej diskutabilna) vprašanja, o katerih, kakor pravi filozof Daniel C. Dennett v delu Pojasnjena zavest (Consciousness Explained, 1991/2014), prav tako ne kaže delati »pretiranih zaključkov na podlagi sočutja« (str. 528). Avtorica ta vidik problema občasno relativizira ali vsaj preveč aprioristično potisne na stran. Po eni strani sicer izpostavlja, da so vse te »posamičnosti«, ob katerih se mudim na tem mestu, največkrat zgolj distrakcije, ki služijo vprašljivemu preusmerjanju pozornosti od potrebnega ukrepanja, po drugi pa lahko njena precejšnja vnaprejšnja odločenost v zvezi z odgovori na prenekatera takšna vprašanja varljivo sugerira, da na njih obvisi dosti več. 

Zdi se, skratka, da pri obravnavi teh in nekaterih sorodnih kompleksnih problematik ne bi škodilo več sprotnih pojasnil, skrbnejših poskusov povezovanja in razmejevanja med različnimi – če nekoliko shematiziram: bolj in manj bistvenimi, moralno-najstvenimi in dejstvenimi – ravnmi razprave in razčlemb, ki bi malce strožje zajezile (mnogo)pomen(skost) določenih rabljenih pojmov. Pa tudi kaka navezava ali vsaj napotitev na izsledke drugih mislecev, ki so se temeljito ukvarjali s proučevanjem obdelanih tematik, včasih ne bi bila odveč. Znotraj miselnega horizonta, ki se razodeva v knjigi, bi bili to lahko Simone de Beauvoir, Michel Foucault, Gary L. Francione, Peter Singer in še marsikdo. V resnici pa poleg avtorjev navedkov, Chrisa Crawforda, Claudia Magrisa in Ivana Cankarja, s katerimi se začne sleherno od treh poglavij knjige, naletimo samo še na izredno mimobežno – kritično, kakopak – omembo Renéja Descartesa.

Naj dodam, da s temi – nujno rahlo selektivnimi – pripombami seveda nočem zamegliti globljega pomena avtoričine žanrsko hibridne stvaritve in daljnosežnosti njenega središčnega etiškega apéla, ki sem ga skušal v grobih obrisih zarisati že v prvem delu tega teksta. Vehementen in večperspektivičen klic k soočenju z ideološko miselno prtljago, ki jo nemalokrat scela nereflektirano prenašamo s seboj, in poziv k postopni izgradnji bolj odprte in trajnostne družbe, ki bi se prizadevala na vse pretege izviti iz primeža trdovratnih, na takšne in drugačne načine normaliziranih predsodkov – tudi (ali celo zlasti) tistih, povezanih z našimi živalskimi sorodniki in, ne nazadnje, našim skupnim habitatom (»platformo«, ki nam pravzaprav šele omogoča kakršnokoli delovanje) – ter tako izpodkopati zakoreninjene prakse, kakršne ti predsodki tvorno podpirajo, pač niti slučajno ni nekaj, ob čemer bi veljalo ostati kakorkoli ravnodušen. Kot namreč opozarja in dovolj otipljivo ponazarja knjiga Puščava, klet, katakombe, gre pri tem za še kako realne probleme s še kako realnimi posledicami, ki nas – a nikakor ne le nas – zadevajo »tukaj in zdaj«. V tem smislu pa tudi kar kličejo po našem neutrudnem angažmaju.